ateistek

Homofobni teror klero-homoseksualcev

POPE-USA/

“Človek ni absolutni gospodar svojega življenja in sveta, v katerega je postavljen, marveč je njegov začasni oskrbnik. Poleg tega je zaznamovan z nepopolnostjo in grešnostjo, iz katerih sam ne more priti.”

Iz velikošmarenske pridige nadškofa Urana.

“Duhovniki, ki sodelujejo pri spolnih zlorabah otrok, niso pedofili, ampak homoseksualci, ki jih privlačijo mladi moški, stari od 11 do 17 let.”

Izjava Svetega sedeža po sestanku sveta ZN za človekove pravice v Ženevi

Ker so bili Rimljani znani po tem, da se niso kaj preveč ukvarjali s spolnostjo kot frustrirajočim elementom, so Jezusovi sledniki kot upor temu, šli v drugi smeri. Krščanstvo je tako že od samega začetka zgradilo zelo negativen odnos do spolnosti, kot nekaj nečistega, kar že umazanega. Celo svojo ikono so “domišljijsko rodili” brezmadežno, torej brez klasičnega, “umazanega” seksa. Ta negativni odnos se je seveda stopnjeval do tistih oblik spolnosti, ki so odstopale od povprečenega “hetero misionarca”, ki je, kljub ideološkim flancam, moral biti sprejet zaradi razmnoževalnih potreb. Razkol med telesnostjo in duhovnostjo je tema, ki je zaposlovala marsikatero znano glavo iz preteklosti. Seveda je bila globina tega razkola pri posamezniku premo sorazmerna s stopnjo njegove verske indoktriniranosti.

Tako je tudi homoseksualnost s katero se prej ni nihče obremenjeval, postala naenkrat perverzna, nenaravna. Nesprejemanje homoseksualnosti v zahodni civilizaciji je utemeljil predvsem homoseksualni del duhovščine. Zakaj?

Homoseksualci, ki jih narava v vsako generacijo “natrosi” okoli 5% (kljub trditvam, da je »nenaravna«), so tako kot ostali ljudje v vernem okolju podvrženi indoktrinacijskim prijemom in katoliški čistunski filozofiji, kar se seveda kaže tudi v njihovem dojemanju in vrednotenju spolnosti. Ko so začutili, da jih mogoče mika drug moški, so nekateri v tem videli zelo hud greh, ki se ne sklada z umetno vcepljenim katoliškim idealizmom. Začutili so, da “greh” lahko opere le “bližina boga”. Tako so skozi stoletja drli v katoliško institucijo, kjer naj bi bilo v povprečju vsaj 30% duhovnikov homoseksualnih, kar je kar 6x več kot med običajno populacijo. Naključje je hotelo, da je bil nek moj prijatelj, homoseksualec, med cerkvenimi zidovi, ki je potrdil to mojo trditev. To, kar mi je opisal, je bil pravzaprav razlog zakaj je šel tja. Hedonizem in obilica seksa. Poznam pa še enega, ki vodi eno izmed gorenjskih župnij, ki je celo HIV pozitiven in ljudem vsako nedeljo tvezi o “božji ljubezni” he,he..Ampak, pustimo to.

Seveda so pa ti klero-homoseksualci, ki so svoj “greh” psihološko prali za zidovi katoliške institucije, skočili v zrak, ko so videli, da se z razvojem vse bolj laične družbe in civilnih gibanj, na katere nimajo več vpliva, celo pojavila druga vrsta homoseksualcev, ki si je upala javno, pred celim svetom povedati kaj so, pokazati svoje obraze in zahtevati pravice. K sreči jih danes ne morejo več katarzično kuriti na grmadah. Lahko pa pritiskajo na indoktrinacijske gumbe svojih zvestih vernikov po principu Pavlovih psov, in od njih pričakujejo, da bodo gayem čim bolj odrekali pravice do normalnega življenja in jih javno prikazovali kot čim bolj nenormalne ljudi. Bolj kot bodo gayi v družbi skriti in v margini, manj so moteči do klero-homoseksualcev, saj jih to manj spominja na njihovo pravo notranjost s katero se je očitno sila težko soočiti.

7 oktobra, 2009 Posted by | Religije | 13 komentarjev