ateistek

Grintovec

Zadnje čase se res veliko potepam po hribih. V zbirki obiskanih, se je končno znašel tudi Grintovec. Kot najvišjih vrh Kamniško-Savinjskih Alp (2558 m) ima zato še posebno vrednost. Če pogledate iz Ljubljane proti najbližnjim in najvišjim goram proti severu, potem je to drug, špičast vrh, gledano od leve proti desni.

Cvetovi

Šla sva dan prej preden nas je zajela ta junijska ohladitev. Dan je bil prelep, brez oblačkov. Odpravila sva se ob šestih zjutraj iz Ljubljane proti vasi Kokra in nato po makadamski cesti do kmetije Suhadolnik, kjer sva pustila avto. Čakalo naju je okoli 5 ur čistega vzpona.

Encijan in gobice

Pot se na začetku razcepi na bolj in manj zahtevno. Šla sva kar po prvi, nazaj pa po drugi. Je dokaj prepadna, nekaj je klinov in zajl ampak ni sile.

Gorske rožice

Sonce je bilo še nizko na obzorju tako, da je bilo zelo prijetno. Kapljice jutranje rose so se bleščale in širil se je vonj hladne vlage natopljene z vonjem rastlin. Pogled navzgor je razkazoval strmo dvigajoče ostenje Kočne.

Kočna

Po dveh urah sopihanja sva prišla do Zoisove koče na Kokrskem sedlu. Tam se že bil. Takrat sem se povzpel iz doline Kamniške Bistrice in moram priznati, da je bila pot bolj utrujajoča in daljša.
Odstranili so tudi glasen klopotec. Prijetna in zgovorna oskrbnica nama je rade volje spekla palačinke. Družbo v koči sta ji delala še njen mlad sin in zlata prinašalka Tara.

Zoisova koča na Kokrskem sedlu

Psička Tara, v ozadju vrh Grintovca

Kmalu sva se odpravila naprej, saj je bilo do vrha še dve uri. Sonce je zdaj že kazalo vso svojo moč a je vseeno zaradi višine bilo vse manj toplo in vse bolj vetrovno. S pridobivanjem višine se je tudi odpiral vse bolj daljnosežen razgled, ki ga je na jugu sprva zapiral Kalški greben. Pot se vleče in vleče vendar jo krajša pričakovanje po dosegu vrha in razgleda.

Vrh Grintovca

Razgled je res fenomenalen. Videlo se je 3/4 Slovenije. Sploh ne vem kje naj začnem. Torej, na vzhodu se je najprej pokazala Skuta, nato Brana, delček Kamniškega sedla, nato Planjava, Ojstrica in še naprej po Koroškem. Jugovzhodno se je kazal Kum nad Trbovljem, na jugu Kalški greben, Krvavec, nato ljubljanska kotlina, dlje Snežnik in še dlje celo Učka, jugozahodno se je videl Nanos, nato celotna veriga Julijcev, na zahodu pa Storžič, Stol, celoten greben Košute. Pogled je nesel tudi do vedno belih Dolomitov in Velikega Kleka. Eden boljših razgledov v moji planinski karieri.

Veriga Julijcev

Ni ga lepšega kot kaj pojesti na samem vrhu in po končanem navdušenju nad razgledom še kratko zakinkati. Hladen veter naju je kmalu opozoril, da sva visoko v hribih in da je čas za povratek. Bližala se je sprememba vremena.

Vrh Grintovca, v ozadju Skuta

Pri povratku sva se še enkrat okrepčala v omenjeni koči z ričetom. Po poti povratka so nekaj ur pred nama hodile ovce, ki so za seboj pustile značilen vonj. Moteče ali ne, to pač spada v “gorski diskurz”. Zagledala sva jih, kako se v senci stiskajo ena ob drugi. Kot celota so se rahlo pozibavale v ritmu dihanja.

Ovčke

Planinska kavka

Naslednji dan sem ga pogledal iz Ljubljane. Bil je zasnežen, mrzel. Zbujal je strahospoštovanje.

21 junija, 2009 Posted by | Hribolazenje | 10 komentarjev