ateistek

Sayonara Tokio

Mesto je največje, kar sem jih kdaj obiskal. Moskva, London, kje pa! Od ostalih svetovnih prestolnic se razlikuje po izjemnih tehničnih rešitvah, saj je v njem še toliko bolj izrazito pomanjkanje prostora. A kljub temu se ne duši v avtomobilski pločevini, kot recimo vasica Ljubljane, ko se njen utrujeni proletariat zvečer uleže k počitku. Tukaj se avta preprosto ne splača imeti, saj je železniško omrežje popolnoma brezhibno. Sicer si pa niti ne predstavljam, kako bi zgledalo, da imajo vsi ti milijoni ljudi avtomobile, Tokio bi se zadušil tako od smoga kot od pločevine.

Avtocesta poteka čez samo jedro mesta in je dvignjena na visoke stebre. Vožnja po njej razkaže neštete nebotičnike, kjer je krasen vpogled v še bolj neštete pisarne. V njih si kruh služi vec milijonov tokijčanov. Kljub pozni uri, se jih je veliko še vedno potikalo po njih. Kot sem lahko slišal, ima povprečen delavec en teden počitnic poleti in enega pozimi, plače pa se začnejo od 1500 dolarjev naprej.

Zadnje dneve sem obiskal Shibujo, najbolj futurističen del Tokija, kjer sem imel občutek, da bo zdaj, zdaj pripeljal še kakšen avomobil po zraku in se bom preslikal v film Peti element. Ko semafor pokaže znak za pešce, se čez dolgo cestišče vsuje nepregledna množica ljudi, ki s hojo v hipu preglasi glasne reklamne panoje in večmetrske displaye. Trgovina do trgovine, najbolj pa izstopa Shibuja 109, ogromna tgovina z oblačili za mlade, ki je razdeljena v dve stolpnici, kjer je ena namenjena zgolj ženski klienteli, druga pa v zadnjih nadstropjih le fantom. Neverjetno, kaj vse ta mularija navleče nase in po kakšnih cenah.
K občutku futurizma pa veliko pripomorejo tudi mladi, ki se gnetejo v več kilometrov dolgih shopping ulicah mestnega predela Harajuku in kupujejo odštekane obleke, ki brišejo meje med spoloma in mejijo že na teater.

Vožnja z eno novejših linij vlaka, ki poteka “v zraku”, imenovana Yurikamome, po obmorskem delu Tokija, razkrije kako velik je pravzaprav in kaj vse je zmožen človek zgraditi, če je interes oz. denar.

Namen videti goro Fuji, se nama je nekoliko izpridil. Zagodlo jo je slabo vreme. Yamanakako, kraj z velikim jezerom, kamor sva se zapeljala z avtobusom, je bril mrzel veter. Gora oz. ognjenik, visok skoraj 38oo metrov, se je skrival zavit v oblake in le tu in tam pokazal svoj mizasti vrh. Večji del časa, ki sva ga imela na razpolago, sva zabila v nekem lokalu, kjer so ob naročilu hrane ponujali zastonj čaje in sokove.

Obisk Roppongija (znanega po ponočevanju in pijančevanju) ter po Tokio Towerju (333 metrov visoka, rdeča kopija Eiffelovega stolpa) sva sicer naredila, vendar pa se nisva dvigovala 150 oz. 250 metrov visoko, kjer imajo razgledne točke. Razlog je zasoljena vstopnina. Aja, tudi ponočevala nisva pretirano.

Obiskala sva tudi Ueno, še en predel Tokija, kjer je živalski vrt in park. Park me je za razliko od kraljevskega, ki sem ga obiskal dvakrat, pustil hladnega. Bolj zanimivo je bilo preizkušati vso tisto “cmarjenje” hrane, ki so jo pripravljali obiskovalcem ob dolgih sprehajalnih poteh. Nisem imel sreče, saj je vse, kar sem poskusil, bilo za moje pojme bolj neokusno. Živalski vrt pa tako ne obiskujem, saj se mi zdi tak način zabave nezanimiv, če ne celo sporen.

Zjutraj sva zapustila Tokijo in se s hitrim vlakom Hakiri (“piči” do okoli 250 km/h) odpeljal do Nagoye ter nato presedla na drugega do Takayame, kjer bova ostala par dni. Malo se je potrebno odpočiti od vsega tistega asfalta in vrveža.

Sem v majhnem, urejenem hostlu v japonskem stilu. Soba nima postelje, le mizico na sredini sobe in na njej vse potrebno za pitje čaja. Tu je še televizija in wireless internet. Namesto postelje so naju v omari pričakale deke in neka japonska izpeljava jogija.
Okolje je prekrasno zeleno. Hribi, bambus in nešteti cipresini gozdovi.

Povzetek potovanja s slikami tukaj

Advertisements

april 2, 2009 - Posted by | Potovanja

3 komentarji »

  1. Tisti “japonski izpeljavi jogija” se rece futon in je, pod pogojem da je razgrnjen po tatami tleh, hudicevo udobna stvar. Pa se manj prostora zavzame kot obicajna postelja. Le nikar ga ne pozabita prezraciti zjutraj preden ga ponovno spravita v omaro. 🙂

    Komentar od Tomaz Z. | april 2, 2009 | Odgovori

  2. tole zadnje: “Hribi, bambus in nešteti cipresini gozdovi” bo upam da kej pofotkano in objavljeno:)?

    Komentar od anza | april 3, 2009 | Odgovori

  3. Tomaz, ja, je kar udobna reč. Zoprno je le to, ker si popolnoma na tleh, kjer pa se rad zadržuje tudi hladen zrak, sploh ponoči 😉

    Anza, bo,bo. 🙂

    Komentar od ateistek | april 3, 2009 | Odgovori


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: