ateistek

Zgolj okostnjaki preteklosti?

sz6_malikovec V Sloveniji se je z grozljivo najdbo mumificiranih trupel spet razširil vonj smradu smrti, ki se je širil po Evropi v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Vsiljena vojna, ki je prišla tudi v to deželo, je razdelila ljudi na prave in neprave. Spet so vzbrsteli pojmi kot so narodni izdajalci, domoljubi, heroji, naši, vaši.

Kdaj se je končala 2 sv. vojna? Narodni izdajalci in sodelavci nemškega okupatorja (dvokratna zaprisega SS enotam in Hitlerju na ljubljanskem stadionu, besedilo tukaj) se oklepajo točno določenega datuma z namenom pokazati, kdo se ni držal pravil “igre”. Pa je mogoče točno, že kar matematično določiti kdaj je tista minuta, ko se morajo vse vojne aktivnosti končati? Seveda ne, saj se vojna dejansko konča takrat, ko se konča v človeških glavah. Ljudje smo čustvena in ne matematična bitja.

Kot že neštetokrat v zgodovini, si je tudi v primeru povojnih pobojev zmagovalec vzel pravico do zadnje besede, ki je bila zelo krvava. “Kontrarevolucionarji” danes radi rečejo, da so bili morilci tako zastrupljeni s komunistično ideologijo, da je bilo povsem pričakovano, da so se spremenili v morilske stroje. Tako naj bi bila Slovenija po tem, ko je zmagovalec pretekel zmagovalni trak, posejana z množičnimi morilci, nekimi komunističnimi monstrumi, ki so se zgledovali po svojem velikem “jeklenem” ruskem vzoru. Skratka, ljudje so pobijali zaradi napake v matrici komunizma. Biti komunist danes že skoraj avtomatično pomeni biti množičen morilec ali njihov zagovornik. Celo leva vlada, kot lahko slišimo od, z vojnimi poboji najbolj “senzibiliziranih” posameznikov, je bržkone tako ali drugače kriva za te dogodke, saj se tudi njej rado izstavlja račun za dogodke pred več kot 60. leti, saj gre za “potomce enake barve”.

Seveda je šlo v resnici za “staro, dobro znano” maščevanje s katerim si zmagovalci takšnih ali drugačnih bitk po pravilu skoraj vedno obložijo mizo zmagoslavja. Komunizem nima s tem veliko zveze, saj je le neka, na papirju zapisana suhoparna fikcija, ki ne more upravljati s splošno razširjeno organsko slo po maščevanju. Pričakovati sodišča in njihove sodbe, kar smatramo za najvišjo stopnjo razsojanja v mirnodobnem času, je bilo v tistem travmatičnem obdobju vsesplošne maščevalske obsesije in popolnoma razrušene družbene substance tako na mentalnem kot fizičnem nivoju, huda naivnost. Sploh si ne predstavljam, da bi na sodišča spravili več 100.000 ljudi in vsakemu posebej ugotavljali krivdo, saj ni bilo ne ljudi ne objektov, kjer bi to naredili. Še danes to ne bi bilo mogoče. Da bi jim preprosto oprostili, pa očitno niso hoteli zaradi želje po maščevanju. Tako je bila krivda generalizirana. Kdor se je odločil za bežanje je že s tem priznal krivdo. Česa so se bali? Zakaj se recimo nihče od moji prednikov ni znašel v teh kolonah čeprav niso bili med komunisti?

Verjetno so bežeči čutili, da je bolje, da jo ucvrejo saj so interpretatorji Marxovega komunizma zaradi lažje vpeljave novega sistema, potrebovali takšnega ali drugačnega sovražnika. Izdajalcev pa ne mara prav noben sistem. Nekdo, ki bi bil že samo domnevno obtožen sodelovanja z okupatorjem, je bil v tistem času najprimernejša tarča. Opitost od zmage pa je vse skupaj še povečala in tako je nastala religija, ki potrebuje zlo, da sebe prikaže kot rešitelja pred njim.

Seveda pa se danes ni ravno dostojno vprašati, koliko so bili vsi tisti pobiti dejansko nedolžni. Ko imaš pred očmi servirane slike trupel ene strani, se podzavestno lahko hitreje solidariziraš z njimi kot z drugo stranjo katerih slike trupel so ti prihranjene. Sploh tisti, ki o vsem skupaj nimajo veliko zveze, recimo mlajši rodovi.
Poleg tega pa to večletno odkrivanje množičnih grobišč daje marsikomu občutek, da so povojne oblasti pobile skoraj vse kar je lezlo. Slovenija je pač imela to “smolo”, da je bila zadnje območje v smeri vzhod-zahod takratne Jugoslavije, pred “rajem”, kjer se je začenjal “antikomunistični” Zahod. Tako so se na njenem teritoriju znašle razne kvizlinške tvorbe takratne Jugoslavije v želji zbežati iz t.i. železne zavese. V rovih Slovenije je tako končalo tudi veliko ustašev in četnikov, čeprav se to večinoma ne omenja, tako, da imajo nekateri ljudje občutek, da so komunistični klavci pokosili kar večji del slovenskega življa.

Poleg tega, da sodelavcem okupatorja na področju bivše Jugoslavije zamerim izdajstvo, ki ga zelo ponesrečeno opravičujejo z domoljubjem, jim zamerim tudi to, da njihovi glavni, najbolj znani ideologi in protagonisti niso bili sposobni nekaj tako običajnega kot je kapitulacija. Tako bi novim oblastem in tudi navadnim ljudem njihove javne likvidacije vsaj malo potešile željo po vsesplošnem maščevanju. Tako pa so se strahopetno pomešali med bežeče kolone ljudi. Praksa zahodnih kvizlingov praviloma ni bila takšna.

Samorehabilitacijske mantre “kontrarevolucionarjev”, ki so v teh dneh spet dobile veljavo, imajo tudi nekaj napak. Najbolj očitna je ta, da so domnevno domobransko domoljubje pojmovali preko dveh zapriseg Hitlerju, s katerim so želeli sodelovati, ker sami niso bili dovolj sposobni logističnega zalogaja, kako si priskrbeti orožje. Tako so v navdihu lažnega domoljubja raje posegli po nemškem orožju in se v zameno prodali Hitlerju kot da bi se obrnili na druge antikomuniste po Evropi in jih prosili za pomoč. Hitler se je naenkrat zazdel tako privlačen sinonim za antikomunistična čustva in rešitev problema domobranske nesposobnosti organizacije. Kaj, da niso vedeli, kakšen je Hitler v resnici? Začuda so to partizani vedeli.

Druga mantra pa je ta, da so tudi naši revolucionarji pravzaprav izdali narod s tem, ker so paktirali s sovjetskim komunizmom. Ne omenijo pa, da so v tistem času s Stalinom sodelovali prav vsi zavezniki, saj je bila Rusija s svojo številčno vojsko zelo pomemben dejavnik pri uničenju Hitlerja. Bitka za Stalingrad je bila tako prva bitka, kjer je Hitler doživel poraz. In potem je šlo zanj le še navzdol. Tri leta po koncu vojne pa je pakt med Stalinom in jugoslovanskimi oblastmi tako ali tako počil in bil eden izmed razlogov zmernejše oblike komunizma (kljub sramoti Golega otoka), če ga recimo primerjamo z drugimi državami vzhodnega bloka.

Izjava Stanovnika, da je za zločine kriv Tito, se mi zdi kot neke vrste pobeg v varno zavetje t.i. linijske logike odgovornosti. Stanovnikova naloga ohranjanja dobrega imena NOB in partizanov bi morala biti enaka ne glede na okoliščine, ne pa, da se obnaša kot da je klecnil pod valom obtožb in hitel opravičevati partizane in NOB ter vse skupaj zvalil na mrtvo osebo. Nespametno početje, ki zmanjšuje manevrski prostor.

Zame osebno rov Barbara prav v ničemer ne zmanjšuje pozitivnega pomena partizanske vojske, ki se mi zdi od vseh ustanovljenih vojsk tistega časa, kljub napakam, najbolj pozitivna. Povojni poboji so sicer velik madež, ki ga sam gledam v kontekstu zločinov, ki so si jih privoščili zavezniki. Ne vem zakaj naj bi bil del slovenskega naroda, ki je bil med zavezniškimi silami, kaj bolj maščevalno usmerjen kot ameriški, angleški, francoski, ruski, itd. Pravzaprav bi lahko vsem od teh naštetih narodov očital zločine. Malo poguglam in lahko najdem zelo sočne podatke o zavezniških zločinih nad nemškimi ali japonskimi civilisti. Ampak se ne bom ukvarjal z njimi, saj mi je logika akcije in reakcije dovolj, da jih opravičim, čeprav to ne ustreza popolni politični korektnosti.

Da bi bila stopnja solidariziranja z žrtvami na čim višjem nivoju, lahko poslušamo naše oblastnike, kako taki zločini nikoli ne zastarajo. Seveda zastarajo. Če nič drugega zaradi bioloških zakonov. Kaj to potem pomeni, da tudi recimo zločini križarskih vojn ali genocid nad Indijanci še niso zastarali, saj ideološke naslednike danes nekdo vidi v Vatikanu podobno kot jih “kontrarevolucionarji” v levih vladah?

Pomembneje kot sporočilnost, da taki zločini nikoli ne zastarajo je zavedanje, da se kaj takega ne sme nikoli več ponoviti. Ampak, ozrite se okoli sebe. Se res ne ponavlja?

8 marca, 2009 Posted by | Slovenija | 10 komentarjev