ateistek

Prvi nategnjeni pohlepni vlagatelji

untitled22 No, pa se je zgodilo tisto, kar sem predvideval v tem postu.

Naj na kratko povzamem. V Sloveniji so se razširili posamezniki, ki so začeli trgovati s tujim denarjem na valutnih trgih. Ker sem to sam preizkusil s svojim denarjem in v svojem imenu ter v kratkem času zgubil 1000 dolarjev, vem, da je zadeva nadvse tvegana, saj uspe le redkim. Verjetnost, da boš zgubil denar je po izkušnjah vseh, ki so se odločili za valutno igračkanje in prekupčevanje, kar 90%.

Napake pri kupovanju in prodaji valutnih parov so se sčasoma namnožile in potegnile v brezno ves denar vlagateljev. Zmanjkalo je denarja za izplačila sanjskih donosov, ki so bili nekaj časa tudi 10% ali več na mesec. Tako je v teh dneh potonil sklad FX Run. Njihova stran je še vedno on-line.

Kot sem lahko prebral na medmrežju, je vlagateljev vsaj 100 in vložek vsakega od njih je znašal minimalno 5000 evrov. Zdaj obupani strnjujejo svoje vrste preko googlove socialne mreže z upanjem, da bodo izterjati svoje zneske. Seveda pa gre za dobršnjo mero naivnost; če si pogledate pravno odgovornost ponudnika, boste ugotovili, da pravzaprav sploh nima nobenih odgovornosti na ozemlju Slovenije.

Vendar je ta sklad pravi palček v primerjavi s FinanzasForexom, kamor po piramidnem sistemu vlaga vsaj 10x več Slovencev. Pravo “veselje” bo opazovati dogajanje, ko (če) bo tudi on propadel. Verjetno bodo vsi krivi v tej državi le njihova pohlepnost ne.

Kot sem rekel takrat, bom rekel tudi sedaj: tace stran od Forexa, sploh, če želite, da to počne nekdo drug namesto vas. Še delnice so, kljub tej krizi, bolj varne. Če sem že pri delnicah; samemu sebi bi si celo upal reči, da je zdaj življenjska priložnost za njihov nakup. Ah, kaj ko nimam viška denarja.

13 decembra, 2008 Posted by | V razmislek | Komentiraj

Dalajlama: Jaz sem marksist

10853 To je izjavil tibetanski duhovni vodja ob 25. obletnici podelitve Nobelove nagrade za mir, Lechu Walensi. Slednji, kot predan katoličan, ni mogel skriti začudenja in ščemenja v ušesih.

Znana je Lechova izjava, da mu je vera (beri RKC) pomagala, ko se je, kot sindikalni voditelj, boril proti komunizmu. Zahod je v njem prepoznal borca proti totalitarizmu in ga okitil z nagradami. Javno oporekanje krščanskemu totalitarizmu seveda še dolgo ne bo stvar vredna nagrad.

Pravzaprav, narobe svet bi lahko rekel na prvi pogled; duhovni vodja se izreče za pripadnika ateističnega marksizma, nek verni sindikalist pa se je boril proti komunizmu, ki je po Marxu zamišljen kot družbeni sistem s prevlado delavcev. Seveda je bila izjava mišljena v ekonomskem kontekstu in ne kot, špekuliram, dobrikanje Kitajski, žaljenju “verskih čustev” Poljakov in podobno. Sicer pa, zakaj bi jo kakorkoli opravičevali?

Mogoče si Dalajlama vseeno lahko privošči take izjave, saj je njegova mentalna širina izjemna. K širini je pripomogla tudi njegova religija, ki ne temelji na izključevanju. Članstvo v EU je današnji Poljski vsaj malo preprečilo, da se dokončno ne spremeni v katoliško, totalitarno beznico, vseeno pa je vprašanje, kako bo njegovo izjavo razumela religijsko zaplombirana poljska javnost.

Razlika med budističnim in krščanskim pojmovanjem vere je velika. Ustanovitelj budizma se ni razglašal niti za božjega preroka niti njegovega poslanca in je povrhu zavračal že samo misel o bogu kot o vrhovnem bitju. Budizem je usmerjen v človeka in njegovo notranjost, krščanstvo pa v idealizirano sfero izven človeka, ki ji reče bog, v resnici pa tam tiči ono samo v obliki totalitarne institucije. Bog je le priročen izgovor. Ker krščanstvo ni v domeni ljudi ampak logike vladanja institucije masam, so njeni pripadniki tudi bolj omejeni, bolj dresirani in manj jim je dopuščeno interpretiranje po lastnem načinu. Prevelika svoboda jih prej ali slej pripelje do trka z dogmami. Potem jim ne ostane drugega kot ustanovitev lastne religije in izobčenje. Zato je tudi krščanstvo tako razdrobljeno, saj obstaja na tisoče ločin in sekt. V budizmu jih je veliko manj in so nastale predvsem zato, ker se Buda ni želel izreči o določenih filozofskih vprašanjih svojega nauka.

Tudi pripadniki krščanstva se lahko spogledujejo z marksizmom. Poznamo krščanske socialiste ali celo krščanske komuniste, vendar pa so ti, ravno zaradi ozkosti uradnega katolištva in njegovih vernikov, ki se terminu socializem ali še huje, komunizem, izogibajo kolikor se le da, tretirani kot neke vrste levičarski odpadniki ali celo izdajalci, potisnjeni na politično margino. Zoprno pri tem je, da se ravno ti “levičarski izdajalci” zavedajo, da je bil Jezus (ob predpostavki, da je res živel) opisan kot  borec proti religijskim avtoritetam in kleru, kar pa katoliški instituciji, ki seveda v pravem pomenu pooseblja ravno to, ne odgovarja.

Dalajlamova izjava, ki jo je izrekel ravno v pravi državi, ni v ničemer problematična. Bolj problematični so kristjani, ki ne razumejo sveta izven predstav, ki so jim jih zarisale religijske avtoritete.

11 decembra, 2008 Posted by | Religije | 3 komentarji

Izrojenost islama

islam Ne, ne bom pisal o islamskem terorizmu. K pisanju spodnjega teksta sta me spodbudili dve dejstvi. Prejšnji post, kjer so mi nekateri “pod privat” očitali, da se postavljam na stran islama in pravkar končani festival lezbično-gejevskega filma v Kinoteki.

Tako kot se mi želodec obrača ob uživaški, leni, nikomur koristni katoliški geriatriji, ki se primerno nakrancljana, lagodno sprehaja po tako ali drugeče prisvojenem razkošju soban ogromne vatikanske kvadrature, se mi je tudi ob neizpodbitnih, totalitarnih dejstvih, ki so jih v nekaterih islamskih družbah kreirali bradati ali vsaj brkati mačo koranski fanatiki.

Kaj ni neverjetno, da zavestno dopustiš, da bo tvoj mišljenski doseg določala neka knjiga? Ena samcata knjiga. Še bolj neverjetno pa je, da s pomočjo te iste knjige skušaš opravičiti nekatere svoje strahove in preventivo pred njimi celo uzakoniš.
Imaš lepo in mlado ženo. Le zakaj bi dopuščal, da bi njene mične obline gledali drugi moški? Preprosto uvedeš religijsko pravilo, da se morajo vse ženske zavijati v plasti oblek. Moški, kot nosilci religije, se seveda ne bodo pritoževali, zato pravilo hitro postane obče družbeno.

Več kot je žena doma, bolj je pod kontrolo. Več otrok imaš z njo, bolj je okupirana z njimi in manj časa ima za drugačne “aktivnosti”. Ker si le oplojevalec, ki ne zna našteti niti imen svojih desetih otrok, imaš veliko prostega časa za zapravljanje. Recimo za družabno življenje z drugimi pripadniki lastnega spola. Natančneje, prodajanje spolnih uslug tujcem.
Če je bil kdo v islamskem svetu, je moral opaziti izrazito prevlado moških v javnem življenju. Ženske so neke vrste hodeči, rezervirani praznilniki moške pohote s katerim lahko delaš kot te je volja. Če jo zmlatiš, si boš vedno pridobil simpatije drugih moških, saj je vendar edino pravilno, ker so tako ali tako vedno le kurbe.

Nikoli ne bom pozabil prizora, ki sem ga videl par let nazaj v Bohinju. Bivši mufti Osman Đogić je bil tam s svojo familijo. Z njimi pa je bilo še nekaj drugih ljudi. Moški so sedeli za ločenimi mizami in imeli neke resne razprave, stran od kopice živahnih otrok in zakritih žena. Zgledalo je, da so ženske pač preveč butaste, da bi lahko sodelovale v njihovem razgovoru. Pravzaprav zaskrbljujoča slika, ki veliko pove.

Če si kljub vsemu kot ženska zaželiš drugega moškega, je to lahko kaznovano celo s smrtjo. Podobno se zgodi z moškim, ki si zaželi drugega moškega. To je tako huda žalitev za mačiste, prave lastnike islama in korana, kjer, glej ga hudiča, vidijo ukazani zapis, da si zaslužijo zapor, prisilno kastracijo oz. lepše rečeno, spremembno spola ali smrt. Odvisno od tolmačenj islamske države, kjer si naredil “ta razvraten spolni akt”.

Prav neverjetno si je danes predstavljati, da je bil pravzaprav islam nekoč napredna religija in gonilo znanosti. Ok, 1000 let nazaj, pa vendar. Roko na srce, takrat je bila vsaka religija napredna, če si jo primerjal s krščanstvom, ki si je na veliko mazalo roke s krvjo križarskih vojn, bazo držav, kjer je prevladovalo pa je spravilo v diskurz dekadentne, verske preproščine, bolj znane kot zatohli srednji vek.

Na letošnjem omenjenem festivalu sta bila na sporedu dva dokumentarca in film o življenju gayev v pogojih surovega, mačo islama. Njihove zgodbe so prav šokantne. V Iranu, kjer se homoseksualnost kaznuje s smrtjo, je pred več kot 20. leti Ajatola Homeini objavil fatvo (sodbo), po kateri je sprememba spola dovoljena za “diagnosticirane transseksualce”. Najbolj na udaru je manjši, najbolj vidni del istospolno usmerjenih moških, feminiziranih homoseksualcev. V resnici si spremembe spola ne želijo, kar jasno povedo, ponavadi s solzami v očeh.
Poleg tega, da se jih družine skoraj vedno odrečejo (seveda v tej obsodbi prednjačijo očetje) in razdedinijo, so tako prisiljeni tudi v telesno pohabljanje, kjer jim odrežejo tiče in dokončno oropajo dostojanstva. Brutalnim islamskim voditeljem se to zdi prava rešitev njihovega “problema” in nekaj, kar je po pravilih korana.

Pri tolmačenjih korana, ki je spet le izgovor, so našli opravičilo za torturo tudi v Egiptu. Gaye lovijo na vsakem koraku in jih zapirajo v zapore. “Politkomisarji” jih iščejo preko “infiltriranih agentov”, internetnih portalov, zvabljajo na zmenke in nato aretirajo. Podobno težko je živetu tudi v drugih delih islamskega sveta, če imaš to smolo, da se rodiš kot istospolno usmerjen človek. Za njih ni človeške topline in razumevanja.

Civilizacijska stopnja islama v praksi, je danes na porazno nizki stopnji. To je religija, ki ne temelji na svobodi ampak na torturi žensk in vseh manjšin, ki se ne vklapljajo v predstave sveta iz glav povprečnega, ozkoglednega moškega šovinista. Islam v praksi dejansko spoštuje le drugega moškega šovinista. Je skrajno izključevalna religija, ki je, za razliko od krščanstva, z dodatno radikalizacijo, kot posledico materialističnega izčrpavanja s strani Zahoda, doživela evolucijsko nazadovanje. V rokah jo drži najbolj konzervativen del moških, katerih hinavsko svetonazorstvo je jasno vidno iz stanj družb v islamskih držav. Ta religija ne prenese obstoja ateizma, kar je za civilizirani svet popolnoma nesprejemljivo. Ateisti so še huje tretirani kot pripadniki drugih religij. Na trenutke je islam celo napadalna religija, kjer njeno bolano jedro še ni dojelo, da je svet veliko bolj barvast kot si predstavljajo njegove najbolj vroče testosteronske glave, sumljivo podobno prepojene z omenjenim hormonom kot glave iz konkurenčnih, monoteističnih religij. Razlikujejo se le v tem, da so sami bolj uspešni pri dresiranju družbe, ki jim zato posledično tudi več dovoljuje.

Kar danes gledamo v islamskem svetu je fetišizacija tega, kar bi radi na svoji ideološki gredici videli najbolj radikalni krščanski voditelji.

V teh dneh imajo islamski verniki spet mobilizacijski moment. Naučili so jih, da se morajo kot čreda gnujev, v belih oblačilih, zbirati na posebej določenih mestih, ki jih je nekdo določil za svete, le da njim, za razliko od gnujev, ne gre za preživetje ampak neke druge, “višje” cilje. Namesto, da bi jim zaželel vse najboljše ob verskem prazniku, bi raje videl, če končno kritično razmislijo komu ideološko pravzaprav pripadajo, kdo kali njihovo religijo in pogledajo čez zakoličeno steno islama, kako zgleda svet, kjer ima ta “ljubljena” religija glavno besedo, v praksi. Močno upam, da to ni tisto za kar si prizadevajo oz. molijo.

p.s. Upam, da ne bo kdo moja stališča dojel kot prilizovanje katolištvu. Uh, nikar!

8 decembra, 2008 Posted by | Religije | 17 komentarjev

Spet ta nesrečna ljubljanska džamija

minaret Že velikokrat sem napisal, kaj si mislim o monoteističnih religijah. Torej, še enkrat na kratko: idealno sredstvo poneumljanja, kontroliranja in duhovnega pohabljanja.

Pri nas je bil pojem verska svoboda, po zgledih iz tujine in s pomočjo določenih interesnih skupin, vrinjen v javno sfero kot zelo pomemben element, ki se tolmači tako zavzeto, da bi ga lahko primerjali s privatno lastnino ali celo nedotakljivostjo življenja. Verska svoboda pravzaprav pomeni, da imate pravico verjeti v trupla na razpelih, žensko, ki nekje leta po vesolju, vrtne palčke, Božička ali Dedka Mraza, zobne miške ali, če pomislim na Janeza Janšo, leteče slone, pa vas nihče ne sme zaradi teh prepričanj kakorkoli zakonsko preganjati. Torej, imate popolno svobodo pri svojih fantazijah. Sicer se potem pojavi vprašanje, kje je meja med versko svobodo in zdravniki, ki nekomu postavijo recimo diagnozo shizofrenije in ga zaprejo v temu primerne institucije, ampak o tem mogoče kdaj drugič.

Kljub gorečim ljubiteljem verske svobode, ki so “zgolj naključno” iz katoliških vrst, pri nas obstajajo religije, ki se jim onemogoča uveljavaljati njena osnovna načela. Ker je ta prostor ideološko že markiran z institucionaliziranim katoliškim urinom, so vse ostale religije, ki lahko pomenijo določeno stopnjo konkurence, tretirane podtalno sovražno. Biblijski citat iz Stare zaveze zelo dobro opisuje, kako se je potrebno obnašati, ko trčimo ob druge religije: podrite njihove oltarje, razbijte spomenike in posekajte njihove svete kole. No, tokrat je zgodba ravno obratna. Druga religija je trčila ob primarno, zmagovalno in zahteva lasten oltar za svoj izplen duš.

Opazujem in poslušam vse te duhovne opeharjence, ki hitijo razlagati, zakaj ne smemo pri nas dovoliti mošeje. Od zamer, ki so se prenašale od generacije do generacije in se vlečejo iz časov turških osvajanj, do danes bolj aktualnega islamskega terorizma. Zanimiv je naš samooklicani, plemeniti možakar z nič kaj plemenitim obolenjem, narcizmom, ki ga je unikatno vpel v nacionalizem, Zmago Jelinčič. Rad pokritizira katoliško cerkev ampak se je vseeno tokrat postavil v prvo vrsto, ko jo je potrebno braniti. S TV zaslonov nas podučuje o recipročnosti religijskih objektov pri nas in v islamskem svetu. S tem nas pravzaprav žali. Ateiste še najbolj, saj sporoča svetu, da se v Sloveniji radi primerjamo s standardi nekih zatohlih držav, kjer vladajo pobesnele sile prevladujoče religije, ki si je polastila funkcijo države ter ne pusti drugim, da bi uveljavljali svoja prepričanja. Kljub kritikam, sem krščanstvu nadvse hvaležen, da je v zadnjih stoletjih le priznalo, da je izgubilo bitko pri stegovanju rok po državi, kar pa za države, kjer prevladuje islam, niti približno ne bi mogel reči. Napredek od časov srednjega veka do danes, je na Zahodu vseeno viden, kljub očitnemu diskurzu prisesavanja na državni proračun.

Zmagi predlagam še obisk papeža. Tam naj se mu pohvali s svojimi podvigi. Kdo ve, mogoče se je pa zdaj odločil po smrti postati svetnik. Dvomim, da taki nazivi niso izziv za njegov ego.

Če v islamskem svetu ne dovolijo gradenj verskih objektov zmagovalne religije, to še ne pomeni, da moramo početi enako. Meni osebno bi sicer ustrezalo, da se ne gradijo stavbe organiziranih, ekstravertiranih religij, vendar pa ne morem biti pomirjen, ko preberem podatek, da imamo 3000 cerkva in da 50.000 ljudi, ki so okuženi z neko drugo religijo, ne morejo imeti svojega prostora, kjer bi se predajali svoji bolezni. Če je to dovoljeno katoliškim bolnikom celo na 3000 mestih, kamor hodijo po zasužnjevalske infuzije, ne vidim nobenega razloga, zakaj istega ne omogočiti tudi ostalim obolelim.
Poleg Zmage, ki oporeka izgradnji islamskega infuzijskega centra, je vlogo hudičevega odvetnika prevzel tudi možakar iz Liste za čisto pitno vodo, Mihael Jar(a)c in zagrozil, da bo organiziral vse potrebno za vsedržavni referendum, ker ga moti lokacija, višina minareta, skratka vse, kar se tiče te nesrečne mošeje, trna v mesu. Škoda, ker se omenjeni z isto vnemo ne bori prav tako za pitno vodo, ki tudi v Sloveniji zaradi intenzivnega in nespametnega načina kmetovanja počasi postaja privilegij preteklosti. Referendum za obvezno šolanje kmetov pri uporabi pesticidov ali okoljske osveščenosti, bi bil veliko bolj v domeni tistega za kar se prodaja javnosti.

Kljub vsemu upam, da v Sloveniji ne bo prevladala “pamet”, ki jo trosita omenjena in tako zastrupljata speče vernike zmagovalne religije. Ti namreč ne potrebujejo veliko, da zaslišijo Pavlov zvonček, ki jim bo namesto refleksa slinjenja po hrani povzročil slinjenje po rekrutaciji. Da jih je RKC s ponavljajočimi iniciacijskimi obredi pripravila v zdresirano soldatesko, niti najmanj ne dvomim.

3 decembra, 2008 Posted by | Religije | 19 komentarjev

Dve leti sta že mimo

tcc-3-year-cake-2 Ja, kdo bi rekel, da blogam že 2. leti. Tu in tam se mi pojavi kriza, da bi nehal s pisanjem, potem pa kar naenkrat začutim, da bi ga kmalu začel pogrešati. Kadar nisem prepričan, kdaj se je kaj pomembnejšega zgodilo, pomislim, če sem to objavil na blogu in pobrskam po iskalniku.

Vsak bloger ima v sebi vsaj en kanček ekstravertiranosti oz. želje po izkazovanju nekega dela svoje notranjosti. Nočem nikogar preveč zanimati pa vendar si tudi moja malenkost drzne nekje v ozadju spuščati tanke piske obstoja. Ko ocenim, da sem napisal dober spot, se prekrasno počutim.

Obisk se mi je ustalil na 250 do 500 unikatnih klikov dnevno glede na pogostost objavljanja novih postov. Obiskovalci me največkrat najdejo preko spleta, ko iščejo informacije o potovanjih. Tako se obisk bloga poveča tudi v času sezon, ki se tičejo potovanj na destinacije o katerih sem pisal. Drugi obiskovalci pa me najdejo tudi po drugem sklopu mojega bloga, političnih in ateističnih onanijah.

Upam na še več let branja. Kot se spodobi, sem tudi ob tej obletnici spremenil videz. Všečen ali ne.

2 decembra, 2008 Posted by | Vsega po malem | 12 komentarjev