ateistek

Sabotin

Končno nekaj lepih dni. Občutek teže mračnega zimskega vremena v Ljubljani, ko v celemu mesecu lahko našteješ le nekaj ur sončnega vremena, je bil včeraj le nekoliko pozabljen. Društvo Out In Slovenia je organiziralo izlet na Sabotin. V želji po gibanju na prostem in svetlem in seveda tudi druženju, sem se na povabilo prav z veseljem odzval.

V Tivoliju me je pričakala skupinica nasmejanih in prijaznih deklet in fantov. V zgodnjih dopoldanskih urah smo se s tremi avtomobili odpravili proti Novi Gorici in mimo Solkana.

Parkirali smo malo pod označeno južno potjo na Sabotin, nekoliko višje od uradnega parkirišča. Dvakrat smo prečkali cesto in nadaljevali po dobro označeni poti, ki se je začela s strmimi stopnicami.

Sabotin je pravzaprav vzpetina, priljubljen in obiskan greben med domačini, ki se v najvišji točki dvigne 609 metrov visoko. Je mejna točka med Slovenijo in Italijo, kar se vidi tudi po obmejnih kamnih, ki si sledijo eden za drugim po njegovem grebenu. Ker so “ta črni” “zgolj naključno” najeli zemljišče, kjer se je nekoč bohotil napis “Naš Tito”, je tam zdaj le razmetano kamenje. Če bi komu na pamet hodila ideja, da bi napis spet vrnil tudi v praksi, tvega konfrontacije s policijo, saj se najemniki zgovarjajo na privatno lastništvo. Kot sem lahko zvedel, so naši antikomunistični revolucionarji sprva celo stražili območje, da se le ne bi spet zgodil “tragičen zapis”.

Čeprav se višina Sabotina zazdi nizka, smo se, tisti najhitrejši, kar spotili. Pot od parkirišča do glavnega vrha, kjer je – ma, kdo bi si mislil – porušena cerkev svetega Valentina, nam je vzela uro in nato še pol ure po grebenu vse do odprte koče na drugi strani vzpetine.

Razgled po okolici je bil zelo lep. Prva stvar, ki sem jo zagledal, je bil, s cerkvijo pozidan vrh Svete gore. Julijci na severu in zahodu, bogato zaviti v snežno odejo, so se razkošno bleščali v zimskem soncu in belini. Krnsko pogorje na eni strani ter Kanin na drugi, so kazali, da je zima na svojih vrhuncih. Triglav se je komaj prebijal skozi visoke vrhove Julijcev pred njim in kazal le majhen delček svojih sten. Na vzhodu se je videl napol pobeljen Nanos, na jugu pa, zaradi nizkega položaja sonca, oranžno obarvano morje. Naprej proti zahodu so kraljevali visoki italijanski Dolomiti. Pod nami sta se na eni strani hriba kazali Nova in stara Gorica ter Goriška brda, na drugi pa Soča, ki je bila tako izjemno modra, da bi človek še pomislil, da so jo umetno obarvali.

Spustili smo se po enaki poti ter se, lačni, odpeljali do gostišča Kekec, ki je znano med domačini in tudi Italijani. Njihove palačinke, sicer izdatno obogatene s kalorijami, pa kaj, so res nekaj posebnega.

Izlet je več kot uspel. Hvala vsem za dobro družbo.

december 23, 2008 - Posted by | Hribolazenje

1 komentar »

  1. Lepo, da si prisel v nase konce.😉

    Na Sabotin treba it pocasi od zacetka, ker je ravno na zacetku najbolj strmo, pol se pa pocasi zravna. Meni najljubsi del pa je ravno hoja po grebenu, ker lahko gledas na obe strani hkrati in uzivas ob razgledu kot si ze sam napisal. Res super.

    Komentar od duhec | december 24, 2008 | Reply


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: