ateistek

Kuhano vino na stojnicah

kulinarika27 Ljubljana je lepo okrašena. Ker si s srakami delimo isto lastnost, da nam je všeč skoraj vse kar se sveti in blešči, bo potrebno dejstvo o nezaslišanem svetlobnem onesnaževanju zanemariti.

Ob opazovanju vseh tistih “Janković” lučk, nam prej ali slej od nekje zadišijo negeljnove žbice ali cimet, ki se namakajo v vročem, kadečem, kuhanem vinu s stojnic. Seveda ga skoraj ni junaka, ki se ne bi vsaj enkrat ustavil pri kakšnem od ponudnikov te, lahko že rečemo, novoletne konstante ulic v starem delu središča Ljubljane.

Ne vem, če je kdo, ki ponavlja prakso pitja kuhanega vina od enega do drugega veselega decembra, opazil, da se je okus vina v zadnjih dveh, treh letih občutno spremenilo. Okus belega vina je postal tak, kot da bi v slabo spran kozarec, kjer je ostalo še nekaj pralnega sredstva, nalil vino. Lansko leto sem misli, da je to zgolj pri enem ponudniku, vendar letos ugotavljam, da temu prav odvratnemu okusu ne uidem nikjer na stojnicah. Zato sem presedlal na rdeče vino, ki še vedno ohranja enak okus, čeprav se mi zdi bolj razredčeno.

Res ne vem, kaj se dogaja zadnjih par let. Upam, da ponudniki niso ugotovili, da se vino ne glede na to, koliko ga razredčiš in umetno obdelaš, vedno dobro prodaja. S ponujanjem “toplega, belega vinskega pralnega praška” mogoče nižajo stroške in tako skušajo čim več iztržiti ob pregrešno dragem najemu stojnic. Belo vino, ki ga pripravim doma ob vseh potrebnih sestavinah, je vedno boljše in nikoli nima priokusa pralnega sredstva.

Hm, najbolje bo, da si ga res pripravljam doma in ga v termovkah nosim v staro Ljubljano ter z družbo srkam ob svetlobnem ugodju. Če bi nas več naredilo tako potezo, mogoče ponudnike prisilimo, naj nas nehajo goljufati in imeti za bebce. Lahko pa bi, v duhu ljubljanske, žal izumrle tradicije kaznovanja goljufivih pekov, kakšnega od ponudnikov kuhanega kvazi vina, še kazensko namočili v Ljubljanici. V teh dneh, ko je zelo deroča, bi bilo nadvse zanimivo.

Še vedno pa se lahko tolažim, da je le z mano in mojim okusom nekaj narobe. Kar pa vseeno dvomim.

18 decembra, 2008 Posted by | Vsega po malem | 8 komentarjev