ateistek

Dalajlama: Jaz sem marksist

10853 To je izjavil tibetanski duhovni vodja ob 25. obletnici podelitve Nobelove nagrade za mir, Lechu Walensi. Slednji, kot predan katoličan, ni mogel skriti začudenja in ščemenja v ušesih.

Znana je Lechova izjava, da mu je vera (beri RKC) pomagala, ko se je, kot sindikalni voditelj, boril proti komunizmu. Zahod je v njem prepoznal borca proti totalitarizmu in ga okitil z nagradami. Javno oporekanje krščanskemu totalitarizmu seveda še dolgo ne bo stvar vredna nagrad.

Pravzaprav, narobe svet bi lahko rekel na prvi pogled; duhovni vodja se izreče za pripadnika ateističnega marksizma, nek verni sindikalist pa se je boril proti komunizmu, ki je po Marxu zamišljen kot družbeni sistem s prevlado delavcev. Seveda je bila izjava mišljena v ekonomskem kontekstu in ne kot, špekuliram, dobrikanje Kitajski, žaljenju “verskih čustev” Poljakov in podobno. Sicer pa, zakaj bi jo kakorkoli opravičevali?

Mogoče si Dalajlama vseeno lahko privošči take izjave, saj je njegova mentalna širina izjemna. K širini je pripomogla tudi njegova religija, ki ne temelji na izključevanju. Članstvo v EU je današnji Poljski vsaj malo preprečilo, da se dokončno ne spremeni v katoliško, totalitarno beznico, vseeno pa je vprašanje, kako bo njegovo izjavo razumela religijsko zaplombirana poljska javnost.

Razlika med budističnim in krščanskim pojmovanjem vere je velika. Ustanovitelj budizma se ni razglašal niti za božjega preroka niti njegovega poslanca in je povrhu zavračal že samo misel o bogu kot o vrhovnem bitju. Budizem je usmerjen v človeka in njegovo notranjost, krščanstvo pa v idealizirano sfero izven človeka, ki ji reče bog, v resnici pa tam tiči ono samo v obliki totalitarne institucije. Bog je le priročen izgovor. Ker krščanstvo ni v domeni ljudi ampak logike vladanja institucije masam, so njeni pripadniki tudi bolj omejeni, bolj dresirani in manj jim je dopuščeno interpretiranje po lastnem načinu. Prevelika svoboda jih prej ali slej pripelje do trka z dogmami. Potem jim ne ostane drugega kot ustanovitev lastne religije in izobčenje. Zato je tudi krščanstvo tako razdrobljeno, saj obstaja na tisoče ločin in sekt. V budizmu jih je veliko manj in so nastale predvsem zato, ker se Buda ni želel izreči o določenih filozofskih vprašanjih svojega nauka.

Tudi pripadniki krščanstva se lahko spogledujejo z marksizmom. Poznamo krščanske socialiste ali celo krščanske komuniste, vendar pa so ti, ravno zaradi ozkosti uradnega katolištva in njegovih vernikov, ki se terminu socializem ali še huje, komunizem, izogibajo kolikor se le da, tretirani kot neke vrste levičarski odpadniki ali celo izdajalci, potisnjeni na politično margino. Zoprno pri tem je, da se ravno ti “levičarski izdajalci” zavedajo, da je bil Jezus (ob predpostavki, da je res živel) opisan kot  borec proti religijskim avtoritetam in kleru, kar pa katoliški instituciji, ki seveda v pravem pomenu pooseblja ravno to, ne odgovarja.

Dalajlamova izjava, ki jo je izrekel ravno v pravi državi, ni v ničemer problematična. Bolj problematični so kristjani, ki ne razumejo sveta izven predstav, ki so jim jih zarisale religijske avtoritete.

11 decembra, 2008 Posted by | Religije | 3 komentarji