Dez, kostanj in plaza

Tako bi lahko v kratkem opisal zadnja dva dneva.

Vceraj sva se odpravila na sever otoka v Garafio. Nasla sva zelo lepo, nadvse divje in neokrnjeno podrocje, kjer so domacini kar v strmi obali naredili neke vrste zaklonisca ali skladisca. Verjetno gre za stare, zapuscene prostore ribicev. Avto sva pustila kar visoko. Spustila sva se skoraj do morja in obcudovala ceri zelo nenavadnih oblik ter pod nama opazovala penece se morje. Celo pescena plazica se je pokazala med skalami.
V daljavi se je videlo, da se priblizuje slabo vreme. Siva zavesa, kateri ni bilo videti ne konca ne kraja, se je blizala vse hitreje. Tudi veter je postal zelo mocan, na robovih ostenja klifa celo nevaren. Ob nizkem grmicevju, ki je raslo na njih, je kar vrsalo. Zgledalo je, kot da se bliza sodni dan. Zajela me je panika in sem hotel hitro nazaj do avtomobila. Kolega pa me je samo gledal in se cudil, kaj mi je. Obnasal se je, kot da pozna tukajsnje vreme in da ve, da ne bo nic hudega. Meni so vzorci vremena na Atlantiku pac neznani. Zacelo je padati, bolj natancno, gosto prsiti. Skrila sva se za neko veliko skalo, kjer si se lahko zavlekel malo globje in pocakala. Zanimivo je, da je sonce cel cas gledalo skozi oblake, ceprav se je na vse konce kadilo od prsecega dezja. Ko se je prsenje le nekoliko zmanjsalo, sva jo mahnila nazaj do avta. Pogled navzdol proti morju in grozni sunki vetra, ki so brili na izpostavljenih mestih, so mi nagnali kar nekaj strahu. Vseeno sem si drznil stopiti cim blizje robu, pograbiti fotoaparat in poslikati izjemno lepo sliko mavrice, ki se je v celoti kazala v globini prepadnega klifa nad morjem. Zame nepozabna dogodivscina tako v dobrem kot slabem smislu. Tako na Atlantiku zgledajo le plohice.

Kupi kdo kostanj? Ga je ze kdo poskusil z La Palme? Cena, hm…ah, ne, ne prodajam nic 🙂 Nabral sem ga nekaj kilogramov. Dovolj je bilo samo eno drevo, pod njim pa popolno razkosje. Ce je vmes se zapihalo, mi je z drevesa padal skoraj po glavi.

Danes pa nisva pocela pravzaprav nic. Slabo vreme vceraj, je danes prineslo tudi visoke valove, ki jih je bilo od dalec prav veselje opazovati. Zdaj, ko to pisem, mi pozornost motijo detonacije, ki jih povzrocajo zabijajoci valovi v visok betonski valobran, ki je v neposredni blizini hotela. Ko pogledam cez okno, se razbesnelo morje kadi na drugi strani in sprica tudi cez njega. Nekateri ob njem kar puscajo avtomobile tako da tudi njih tu in tam opere. Ne vem kako gredo avtomobili skupaj z morsko vodo ampak ocitno niso njihovi temvec rentani in jim je vseeno. Sicer pa sva danes ravno zaradi slabega vremena na vzhodnem delu, kjer sva pozicionirana, sla na zahodnega, kjer je bil cudovit dan. Obiskala sva eno lepsih plaz in turisticno naselje Puerto Naos. Sami nemski upokojenci ali druzine.

Ker je dnevov do konca pocitnic vse manj, sva nacrtovala se en pohod po gozovih na severu otoka in se eno planinsko turo po nacionalnem parku Caldera de Taburiente. Upam, da nama uspe. Do sedaj je slo se vse po nacrtih.

Povzetek potovanja s slikami tukaj