ateistek

Storžič

Igra naključij je hotela, da sem spoznal Ikarusa. To je možakar, ki predvsem piše planinske izlete na blogu Glavce. Podobno kot sam, rad uživa v naravi, jo opazuje in je ob tem zelo srečen. Je dober poznavalec gorskih poti, ki v vsakem trenutku ve, kam jo je potrebno mahniti za maksimalni užitek. Tako je tudi predlagal Storžič.

Šli smo trije. Bil je prelep dan. No, v teh dnevih, ko nas narava nadvse razvaja z lepimi dnevi, ga ni težko zadeti.

Okoli devete smo se odpeljali iz gorenjske prestolnice proti vasici Bašelj na območju Preddvora. Megla oz. nizka oblačnost, ki v teh jesenskih dneh z vsakim dnevom pridobiva vse večjo moč, se je razkadila šele, ko smo bili že blizu izhodišča.

Lep je tisti konec Slovenije pod Storžičem. Lastniki hiš in urejenih vrtov, ki so se vrstili ob poti, kot da bi tekmovali kateri živi v lepšem okolju. Zame, ljubljansko, blokovsko srajco, ki je v teh dneh povrhu še doživel borzni polom, se je način življenja v hiši oddaljil svetlobna leta stran. Zato jih zdaj še toliko hitreje in raje opazujem.
Pot skozi omenjeno vasico smo nadaljevali proti kamnolomu po razbrazdani makadamski poti do parkirišča, kjer smo pustili avtomobil. Table so napovedovale 3 ure do vrha. Vzpon se je začel zelo hitro. Pozornost na strmost poti mi je nekoliko pregnal Ikarus z novico, da je zjutraj umrl Haider. Ah, saj ni prevelike škode, saj človek ni širil drugega kot strup nestrpnosti in nacionalizma, sem razmišljal in se zadihano vzpenjal po strmi poti vse višje.

Kmalu smo prišli do dobro skrite gozne koče, bolnice Košuta, ki je med 2 sv. vojno služila kot partizanska bolnišnica. Strma pot se je nadaljevala naprej po gozdu. Moram jo pohvaliti, saj je zelo dobro markirana.

Po slabih dveh urah potenja smo prišli do koče na Kališču na 1534 metrov visoko. Pričakalo nas je veliko planincev, ki so malicali ali se nastavljali toplemu soncu. Odprl se je lep pogled proti Storžiču. Pot, ki še mora biti prehojena, se je zelo dobro videla.

Po krajšem postanku smo nadaljevali. Do vrha nas je še ločila dobra ura. Pot je zadnjih 20 minut zelo strma, palice so na trenutek odveč. Planincev, ki so bili presenetljivo mlajši, kar ni in ni manjkalo.
Na vrhu nas je pričakalo ideološko znamenje, velik križ. Mah, sem pomislil, kaj morajo res povsod puščati svoje bombice in s takimi znamenji markirati ter še krniti naravo?

Po fotkanju in malici, ki smo jo nekoliko razdelili tudi očitno lačnim planinskim kavkam, smo se vsaj eno uro martinčkali na toplem soncu. Moram reči, da je še vedno precej močno tako, da je zaščitna kapa dobrodošla. Krem sam ne uporabljam, saj jih smatram za še enega izmed strupov farmacevtske industrije.

Razgled v dolino ni bil kaj prida, saj je bilo ozračje megleno. Proti jugu, kjer se kažete ljubljanska kotlina, smo uspeli izluščiti le obris Šmarne Gore. Na vzhodu nas je razveseljeval lep in čist pogled na Kočno, košček Grintovca in Bab, na severu pa gorovje Košute. Julijci s Triglavom so se več ali manj zavili v oblake.

Pri povratku smo si v koči privoščili še borovničke, ter se pozno popoldne vrnili na parkirišče. Danes imam precej izrazit “musklfiber” v nogah, tako, da okoli 6 ur dolga pot (tja in nazaj) na 2132 metrov visok Storžič le ni od muh ampak zahteva dobro kondicijo.

Advertisements

oktober 12, 2008 - Posted by | Hribolazenje

2 komentarja »

  1. Lep izlet, sploh jesenske barve so čudovite. Te smem vprašat, kakšen fotoaparat uporabljaš?

    Komentar od krtek | oktober 13, 2008 | Odgovori

  2. @Krtek: Nikonov.

    Komentar od ateistek | oktober 13, 2008 | Odgovori


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: