ateistek

Dobrodelni koncerti, moj oče in pogreb

RTVSlo je organizirala dobrodelni koncert “Stopimo skupaj” s katerim so želeli zbrati čim več denarja za stavbo C Onkološkega inštituta v Ljubljani. V oddaji so zbrali skoraj 400.000 evrov. V tem znesku bo tudi mojih skromnih 50. Glede na to, da ima prste zraven tudi Radio Ognjišče, upam, da vse skupaj ne bo poprijelo ideološkega imidža “cerkvenjakarskega dogodka”. Ne bi bilo namreč prvič, da bi si RKC v simbolnem pomenu prilastila največ zaslug za tuje dobrodelje.

POPTV- jev portal 24ur.com je ob tem času raje prenašal dobrodelni koncert v spomin Toše Proeskega. Sem prepričan, da bi se zbralo še več denarja, če bi se dve največji TV postaji pri nas, v bodoče, dogovorili za iste in koordinirane dobrodelne akcije. Ljubitelji filmov bodo že požrli tisti dve uri “spodbujanja motivacije za darovanje”. Dobički televizij, ki bi morale prispevati ves denar od reklamenih blokov v isto vrečo pomoči potrebnih pa tudi ne bi zato ne vem kako trpeli.

“Stopimo skupaj” je pritegnil mojo pozornost. Tudi sam sem imel posredno izkušnjo s to hudo boleznijo zato vem, kakšno katastrofalno stanje je v našem zdravstvu na tem področju. Pričakovati od države, da bo uredila zadeve na področju onkologije na ljudem znosno raven, je na žalost čista utopija. Zelo dobro vemo, kako se preko javnih razpisov razmetava z javnim denarjem ampak ne bom zdaj o tem, saj se danes ne želim jeziti.

Osem let nazaj so očetu diagnosticirali maligni tumor na jetrih, ki je metastaziral v grlo. Ko smo ga peljali v eno izmed stavb onkološkega inštituta, sem imel občutek, da smo ga pripeljali v konjušnico. Kot da bi stopil v časovni stroj, ki bi me zapeljal 100 let nazaj v preteklost ali prestavil nekam v Albanijo. Dolg hodnik, poln čakajočih ljudi na enem koncu, na drugem pa kar postelje z bolniki, kot bi jih nekdo tam pozabil. Srhljiv, kaotičen prizor, ki bolj kot na kruto realnost, spominja na prizore iz psiholoških grozljivk. Kar dušilo me je od negativizma prostora. Najmanjši delci zraka so se spremenili v trikotničke, ki so kar boleli, ko sem jih vdihoval. Kako se je šele oče počutil takrat, ko je videl, kam smo ga pripeljali?

Očetova agonija je trajala pol leta. Hiral nam je vsem pred očmi. Zdravniki niso mogli narediti nič, saj je bilo prepozno tako za obsevanje, kemoterapijo ali operacijo. Rak se je preveč razširil, da bi ga bilo mogoče uničiti. Preprosto ni imelo smisla, saj bi mu zdravljenje odvzelo še tisto malo življenja, ki mu je ostalo. Potrebno mu je bilo zagotoviti le to, da bo čim boljše preživel preostali čas. Občutek, da ne moreš narediti ničesar, je bil zato še toliko hujši.
Mama, ki ima poklicne izkušnje z nego bolnikov, je imela nadvse razumevajočega direktorja, ki ji je po tem, ko je zapravila ves dopust, odobril tudi neplačanega. Pogled, kako neguje vse bolj ugašajočega očeta, se mi bo za vedno zarezal v spomin. Preživljal je strašanske muke, ki smo mu jih na koncu lajšali le še z morfijem. Kljub temu, da smo vsi vedeli, da bo umrl, nas je njegova dejanska smrt vseeno pretresla. Ne vem zakaj, ampak vedno nekje v tebi ostaja kanček upanja, da bo pa mogoče le bolje, čeprav veš, da ne bo. Prekleto, bil je star komaj 48 let.
Njegov odhod ni bil prav nič filmski. Namreč, ravno, ko smo ga nek večer peljali na infuzijo in ga pustili čez noč na kliniki, je umrl. Sam.

Kakšno leto preden so mu diagnosticirali bolezen, me je razjedal občutek, da je z njim nekaj narobe. Kot da bi vedel. Spominjam se, da sem ga cel dan prosil, ma kaj prosil, rotil, naj gre vendar k zdravniku. Ampak, dopovedati kaj takega človeku, ki sploh ni imel nobenega odnosa do zdravnikov, je bila sila težka naloga. K zdravnikom bi ga lahko spravil edino, če bi ga vklenil. Takrat mogoče še ne bi bilo prepozno. Prepričeval me je, da se krasno počuti, čeprav mi je bilo jasno, da nekdo, ki kadi 30 let in da zadnjih 15, vsak dan ali vsaj vsak drugi, popije “litrček vina”, močno tvega razvoj takšnih ali drugačnih bolezni. Na žalost sem imel prav. Nekaj mesecev kasneje si je zlomil nogo, kar je bila posledica zaradi alkoholizma povzročene osteoporoze. Ko je bil zlom vsaj za silo saniran, se je začel pritoževati, da mu nekaj nagaja v grlu. In takrat se je pokazal ves zapitek neosveščenega načina življenja.

Kljub temu, da se pogrebov drži negativni prizvok, bi lahko vseeno rekel, da je bil njegov, na nek bizaren način, lep. Oče je bil kar priljubljen, tako, da je prišlo skoraj 300 ljudi. Najbolj me je pretresel trenutek, ko sem zagledal dedka, njegovega očeta, kako pri svojih 77. po vseh preizkušnjah, ki jih je preživel v življenju (izrazita revščina v mladosti, tragedija 2. sv. vojne, kjer je sodeloval kot partizan in bil dvakrat prestreljen, mizerna pokojnina) še vedno zna spustiti solzo ob slovesu od svojega edinega sina. Upam, da ne bom nikoli izkusil kakšen občutek je pokopavati lastnega otroka.

Očeta sem imel rad in ga bom vedno pogrešal. Čeprav sva bila v moji burni puberteti več na bojni nogi kot ne, me je naučil veliko. Nikoli me ni udaril. Kot razposajenemu mulcu, je bil dovolj le en njegov strog pogled, da sem takoj vedel, kako se moram obnašati. Njegova smrt je bila zelo močna prelomnica v mojem življenju. Nikoli prej nisem razmišljal o njej ampak je to bila kategorija, ki se dogaja drugje, stran od mene in moje družine. Sladka prevara. Naslednji hip je lahko drugače.

Če koga žuli kak evro, ga lahko nakaže na spodnji račun:
Društvo onkoloških bolnikov Slovenije pri Novi Ljubljanski banki št: SI56 0201 4025 7419 340

Advertisements

oktober 6, 2008 - Posted by | V razmislek

7 komentarjev »

  1. mhm, takšna stvar te kar spravi na “realna” tla. Takrat šele pričneš razmišljati o tem. Te čisto razumem. Pred dvema letoma sem namreč izgubil oba starša na isti način.

    Naj počivajo v miru

    Komentar od tasteoftravel | oktober 6, 2008 | Odgovori

  2. Kot bi popisoval mojo izkušnjo; konjušnica, moj oče in diagnoza: pljučni rak, najin jok in objemanje kar na ulici med potjo na parkirišče,očetov boj z boleznijo, upanje, da bo bolje, čeprav veš, da bo umrl, njegova pretresena mama, moj do konca sesut brat…

    In ta prekleta konjušnica še vedno stoji. Sramota.

    Komentar od mojcej | oktober 6, 2008 | Odgovori

  3. Ravno prejšnji teden smo se soočili z bolečo izgubo nam zelo drage mamine sestrične (51 let, rak na kosteh), doživljali smo tako podobno kalvarijo, kot ti, žal je očitno skupna vsem, ki se borijo z zahrbtno boleznijo, imenovano rak. RIP. 😦

    Komentar od Doktor Živago | oktober 6, 2008 | Odgovori

  4. Kot da bi nam država sporočala: bolj kot je kruta bolezen, manj bomo poskrbeli za vas, saj ste bolani preprosto predragi. Crknite, ker se vam tako ali tako ne da pomagat in pustite nam zdravim, da živimo brez vaših problemov.

    Komentar od ateistek | oktober 7, 2008 | Odgovori

  5. In ravno sedaj, ko gre spet vse narobe v novi stavbi OI, se je spet začelo govoriti tudi o tem, da so zgradili premajhen inštitut, da so v stari stavbi ostali ravno bolniki s pljučnim rakom (ki je pri nas najpogostejši) in tisti, ki so tako rekoč na smrtni postelji in potrebujejo največ nege…ja, in v konjušnici umirajo….sramota, da ji ni para!!!!

    Komentar od Urša | oktober 8, 2008 | Odgovori

  6. Bolni, stari in najmlajši – naši državi največje breme.

    Tako je pri nas.

    Komentar od PF | oktober 9, 2008 | Odgovori

  7. verjamem da je vse to zelooo težko,saj to jaz zdaj prestajam pri svojemu očetu..najprej polipi na črevesju,potem rak na žolniku,in zdj na jetrih…ni mu pomoči rak ga prehitro razjeda,pa čeprav je vse skupaj šele 4 mesece…ne morem se sprijazniti s tem da mu ni več pomoči…težko bo vse to zame

    Komentar od špela | januar 25, 2009 | Odgovori


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: