ateistek

Janša, Janez Ivan, kot predsednik vlade

Prebral sem si sobotni intervju v Dnevniku z Janšo, Janezom Ivanom, kot predsednikom vlade in predsednikom SDS-a. Pravzaprav nisem imel občutka, da gre za intervju s predsednikom vlade ampak nekim individualcem, ki mu je ime Janez Ivan Janša. V čem je problem?

Biti politik, je profesionalni poklic (no ja, vsaj tako bi moralo biti), ki ga plačujejo davkoplačevalci iz proračuna. Torej so politiki naš strošek. V proračunu se ne vidi koliko denarja je od levih in koliko od desnih volivcev. Politiki niso tukaj zato, da jih bomo ljubili ali vzhičeno omedlevali ob njihovi prisotnosti ampak zato, da izpolnjujejo tisto, kar od njih pričakujejo državljanke in državljani.

Politiki so odgovorni javnosti za svoje delo. Javnost kot taka, ima v vsakem trenutku pravico vedeti, kaj politika počne. Torej, javnost ne glede na politično barvo. Če leva javnost bere časopis Dnevnik ali Mladino, ima popolnoma enako pravico biti informirana kot bralci Ekspresa, Demokracije (ravno prejšnji teden je ta časopis od vlade dobil 200.000 evrov proračunskega denarja zaradi odkrivanja “zamolčanih vsebin”), Družine in ostalih desnih edicij. Če jim ne odgovarja informiranost preko Grims TV, imajo vso pravico zgolj brati časopise. To pomeni, da morajo nosilci javnih funkcij, kamor spada tudi predsednik vlade, enako tretirati tudi vse medije. Trg pa sam določi, kdo je v tem boljši.
Vendar, v praksi ni tako, saj intervjuje, ki jih je dal Janša, Janez Ivan, kot predsednik vlade, za recimo Dnevnik ali Mladino, lahko preštejemo na prste ene roke. Tako krši pravici do informiranosti in ji daje politični predznak. Torej, ker spada med t.i. desnico, bo v svojem mandatu lepše gledal kot na tiste druge, leve. To pa je nedopustno in neprofesionalno. Predsednik vlade se je dolžan odzvati na prav vsako povabilo na intervju, brez da bi se spuščal v to, kakšne barve je nek časopis. To ni njegova stvar ampak suverena stvar časopisa.

Omenjeni Dnevnikov intervju je jasna slika, kako se Janša, Janez Ivan, kot predsednik vlade, grobo prepleta z Janezom Ivanom Janšo kot osebo, ki nas niti ne zanima toliko. Na vprašanja, ki se tičejo njegovega dela, do katerega imajo vsi davkoplačevalci, tudi bralci Dnevnika, pravico do vpogleda, je odgovarjal grobo ali celo s cinizmom in posmehom. Njegova neprofesionalnost je tukaj dosegla višek. Spominjal je na komunističnega samodržca, ki mu nihče nič ne more. Še huje, namesto, da bi profesionalno odgovarjal na vprašanja novinarke, je zorni kot obrnil in skušal doseči, da se bralci začnemo spraševati v verodostojnost novinarke oz. kar celotnega časopisa Dnevnik. Legitimno pravico časopisa po politični opredelitvi, je hotel spraviti na grmado in jo sežgati. S tem je, kot predsednik vlade grobo prekršil profesionalna načela politika in se začel vmešavati v uredniško politiko neodvisnega časopisa. Ta intervju je lepo dokaz, kako si Janša, Janez Ivan, kot predsednik vlade, predstavlja oblast.

Nikakor si ne želim še 4 leta človeka, na tako visoki funkciji, ki bo zahteval, da se mi prilagajamo njemu namesto da bi bilo obratno. Nikakor si ne želim človeka, ki bo tako odkrito kazal simpatije le do tistih medijev, kjer bodo intervjuji z njim spominjali na Oprah show s “hugs and kisses”.

Janez Ivan Janša je nevaren za demokracijo in je postal eno z Janša, Janez Ivanom, kot predsednikom vlade. Jasno mu diktira pretenzije po prisvojitvi oz. izločitvi vsega tistega, kar mu je stopilo na pot. Njegov privatni ego dela senco demokraciji in medijski svobodi, saj je tak način vrednotenja vsilil tudi novinarjem. Tisti, ki so mu naklonjeni, kažejo že skoraj nevrotično vzhičenost ob njegovem imenu, tisti, ki ga ne marajo, pa odkrito sovraštvo. Če že moram zbirati, sem raje med slednjimi, saj je za zdravje družbe boljša še tako ostra kritičnost kot servilnost. Izkušnje namreč kažejo, da bolj kot so politiki oboževani, bolj je družba tonila v diktaturo in enoumje. Paradoks je ravno v tem, da si politiki pravzaprav želijo nedemokratičnih družb, saj bi tako lažje in brez nadležnih kontrol, dosegali svoje cilje. Sladkost vladanja bi bila še bolj sladka.

15 septembra, 2008 Posted by | Slovenija | | 11 komentarjev