ateistek

Olimpijski duh, kaj je to?

Pravijo, da je olimpijski duh zajel svet. Svet, ki se je vedno predajal prvenstveno interesom njenih najmočnejših sestavnih delov – držav. Kaj sploh je olimpijski duh?

Gre zgolj za tekmovanje v katerem naj zmaga le najboljši? Je res tako enostavno? Mogoče najboljši pomeni najbolj prikrito dopingiran športnik, kdo bi vedel. Med substancami in tistimi, ki jih odkrivajo, je podobno razmerje kot med evolucijskim odnosom med predatorjem in njegovim plenom.
So olimpijske igre le preusmeritev fokusa sveta od globalnih, nakopičenih težav človeštva in okolja oz. prava resnica logike »kruha in iger«? Ubadanje s težavami ni nikoli toliko prijetna stvar, kot takšna ali drugačna zabava.
Kaj pa nacionalistično ali celo rasno dokazovanj, saj tekmovalci ne nastopajo samo v svojem imenu ampak tudi v imenu držav? Tako ljudje preko personificiranja z zmagovalci lažje občutijo sicer zelo abstraktno »čustvo« nacionalne pripadnosti.
Mogoče je pa pomen olimpijskih iger le diktat pri dojemanju katera športna prireditev je najpomembnejša, saj je izraz »olimpijski duh« pravzaprav le nadomestek originalnega izraza »športni duh«.

Dejstvo je, da je v novejši zgodovini izostanek štiriletne olimpijske tradicije pomenil, da je svet v vojnem stanju. Seveda pa sedanje stanje sveta kljub igram ne sporoča, da so ljudje preko nivoja držav v medsebojni komunikaciji v dobrem stanju. Vojna med Rusiji in Južno Osetijo se je, kot nalašč, začela med igrami (Slovenija in Hrvaška sta se medijsko odločili hinavsko postavila na stran Gruzije, čeprav sta bili tudi sami nekoč neke vrste Južna Osetija. Kar ne morem verjeti, da želje Južne Osetije po osamosvojitvi časopisi interpretirajo kot separatistične, svoj separatizem pa sta obe, kot republiki, nekoč razglašali kot pravico do samoodločbe).

Ker je organizatorka letošnjih iger ena izmed svetovnih velesil, se toliko bolj krešejo mnenja o njeni verodostojnosti predvsem na področju človekovih pravic. Kar naenkrat lahko slišimo Busha, kako pametuje o človekovih pravicah. Njegovi očitki Kitajski so enaki kot bi poslušal pijančka, ki drugemu pijancu očita alkoholizem. Prav vse velesile so pijane od svoje moči in veličine. Če so pri tem komunistične ali demokratične je povsem ireleventno, saj gre zgolj za odtenek okusa pri enako močni alkoholni pijači.

Vsake naslednji ige so ponavadi dražje od prejšnjih zaradi narcizma organizatorjev, letos pa je to bilo še toliko bolj izrazito. Zaradi kompleksa manj razvite države napram zahodnim standardom, je Kitajska priredila daleč najdražje igre vseh časov in s tem med vrsticami pokazala, češ, poglejte, kaj mi že zmoremo. Žal so podatki o tem, koliko ljudi je razlastila zaradi potreb po »olimpijskem prostoru« in kako zgleda Peking ali Kitajska zunaj olimpijske pravljice, manj dostopni kot podatki o uvrstitvah športnikov v še tako najbolj obrobni športni disciplini.
Kljub vse več zmetanim milijardam, šport nikoli ne more biti toliko pomemben, da bi zasenčil klasično, materialistično igro interesov, ki jih imajo države med seboj. Dražje kot so, manj imajo stika z realnostjo navadnih ljudi in športnim duhom.

Niso narcistični samo organizatorji. Marsikateri športnik se v teh dneh obnaša kot razvajeno dete, ki pride nekam, kjer skrbijo zanj spredaj in zadaj. Celo zrak, ki ga vdihavajo mora biti čistejši od zraka navadnih ljudi, ki ga vdihavajo, ko iger ni. Domišljavost pa taka. Marsikateri poklic lahko poteka v slabih zdravstvenih razmerah. Pa naj ostanejo doma. To pa seveda ne pride v poštev, ker jim je pomembna športna kariera in olimpijske reference pri prodaji lastnega imena. Dajmo potem raje zrak spreminjat.

V teh dneh mi duh s petimi krogci kvečjemu zbuja negativni pomen in ga še toliko bolj strogo ločujem od športnega.

11 avgusta, 2008 Posted by | V razmislek | 8 komentarjev