ateistek

Jezersko, Kranjska koča, Češka koča

Končno sem prekinil predolg čas, ki je minil od zadnjega obiska gora. Lepi dnevi in vročina v nižinah ter želja po čim večjem gibanju na prostem, so idealno sredstvo za argumentiranje zakaj v hribe.

Včerajšnji dan se je začel zelo zgodaj. No, zame zgodaj. Ob 6.30 sva se s kolegom dobila in se odpeljala do Jezerskega in mimo Planšarskega jezera. Tam naju je dočakala prelepa dolina, ki jo je zapiralo visoko severno ostenje Kamniško Savinjskih Alp (Skuta, Grintovec,Baba..). Peljala sva se po makadameski cesti do vznožja tovorne žičnice, ki dostavlja potrebščine dvem planinskim kočam. Tam sva bila okoli osme.

Pričakale so naju dobre označbe poti. Možnosti je bilo več. Odločila sva se najprej iti do Kranjske koče po Lovski poti, nato mimo Žrela do Češke koče in spust do žičnice. Ker sva bila še dovolj zgodnja, je nizek položaj sonca prekrivalo ostenje tako da sva bila večino časa v senci. Pri vzponu naju je spremljala prijeten, vlažen hlad jutranje rose. Po zraku se je širil aromatični vonj cvetočih rastlin. Zdaj se v vsej svoji lepoti razkazujejo rododendroni. Tudi zrelih borovnic je nekaj vendar so bolj kisle kot nižinske.

Pot je bila dokaj strma in se je vlekla skozi ruševje. Tokrat sem imel s seboj tudi palice. Na sosednji Babi sva opazovala neko skupinico komaj vidnih plezalcev, ki so se namenili priti na njen vrh. Gora se je dvigovala skoraj navpično, vendar to očitno ni bil razlog, da ne bi bili tam. Na trenutke me je kar spreletaval srh, ko sem jih gledal. Nekaterim so navadne planinske poti pač dolgočasne in potrebujejo več.

Po uri in pol sva prišla do Kranjske koče, tam malo posedla, nekaj popila in nadaljevala čez Žrelo do Češke koče. Koča je imela kar tri table, kjer so bile navedene različne možnosti za nadaljevanje poti.

Pot čez Žrelo velja za zahtevno, saj ne manjka zajl in klinov. Ponekod je bilo kar neprijetno in si se moral spuščati po vseh štirih. Koordiniranje gibov je na trenutke postalo kar zapleteno. K sreči ni nikjer prevelikega prepada, ki bi, vsaj pri meni, stopnjeval občutek strahu.
Stene so precej krušljive zato čelada tam ni odveč. Mimo mene je letel manjši kamenček. Kar brenčalo je po zraku. Oba sva bila brez čelad. Z nelagodjem sem vsake toliko časa pogledal v steno, če nama ne pripravlja še kakšno “trdo presenečenje”. Nato sva še prečkala široko in precej debelo zaplato snega. Zrak nad njo je bil občutno hladnejši kot v okolici.

Po eni uri sva prišla do Češke koče. Da je Avstrija zelo blizu, so dokazovali avstrijski planinci, ki jih ni manjkalo.
Koča je zelo lepa, saj je ohranila svoj prvotni izgled. Na terasi s čudovitim razgledom po okoliškem hribovju, se je leno pretegoval oskrbnikov maček. Seveda sem takoj skočil nanj in ga začel božati. Očitno mu ni bilo všeč, saj je v opozorilo dvakrat zamjavkal nato pa zapihal in me ugriznil. K sreči brez kakšne predrte kože. Enako nejevoljen je bil tudi do drugih planincev. Očitno res drži pravilo, da se mačke rade crkljajo, mački pa ne.

Privoščila sva si joto z žganci in zavitek. Oskrbnik koče, ki je hkrati gorski reševalec, nama je prijazno razložil kateri hribi se nahajajo v okolici in povedal nekaj o zgodovini koče. Naredili naj bi jo, kot pove že ime, Čehi oz. češko planinsko društvo iz Prage. Ti so bili nekoč na tistem koncu Slovenije kar pogosti. Stara je več kot 100 let.
Malo sva še lenarila in opazovala meglice, ki so se podile po sosednjih vrhovih ter se počasi vrnila po gozdni, ponekod precej blatni in drseči poti nazaj do tovorne žičnice. Povratek je trajal dobro uro.
Za posladek sva še obiskala mrzlo Planšarsko jezero. Neki otročki, ki so se preganjali ob njegovih obalah, so kljub temu v njem veselo čofotali. Voda je bila več kot primerna za namočit stopala, pregnetena od hoje in trdih planinskih čevljev.
Pri povratku sva se še ustavila pod slapom Čedca, najvišjim slapom v Sloveniji, kjer sva z zanimanjem opazovala nedolgo nazaj odtrgan delček hriba, ki je zgrmel v dolino.

Advertisements

julij 30, 2008 - Posted by | Hribolazenje

7 komentarjev »

  1. Ja, kolega, brez čelade pa v naših hribih ne gre več. Krušljivost, množičen obisk, “veseljaki” nad teboj, počasni pod teboj..če nisi ogrožen, pa ogrožaš.
    Škoda, da iz Češke koče nista nadaljevala na Ledinski vrh (kake pol ure). Vsaj zaradi razgleda…

    Komentar od Dikembe | julij 31, 2008 | Odgovori

  2. Napaka: ne iz Češke koče, ampak iz Kranjske na Ledinah….

    Komentar od Dikembe | julij 31, 2008 | Odgovori

  3. @Dikembe: Saj bo še priložnost. Tam je res ogromno poti…

    Komentar od ateistek | julij 31, 2008 | Odgovori

  4. Češka koča je moja najljubša koča! Kuhajo nekje drugje sicer še boljše, a zakaj bi bil pikolovski! 🙂

    Komentar od Glavca | julij 31, 2008 | Odgovori

  5. Ta trenutek, ko to pišem ležim na postelji v koči v Grohotu pod Raduho. Glede na to, da sem edini gost v koči, se sprašujem ali mogoče planinci izumiramo?

    Komentar od Gorazd | julij 31, 2008 | Odgovori

  6. jutri grem smučat tekma bo uraaaaaaaa

    Komentar od bruno | julij 4, 2009 | Odgovori

  7. grem probat kako je tam pa še zmagat normalno BRUNO BEHRAMI

    Komentar od bruno | julij 4, 2009 | Odgovori


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: