ateistek

Individualizem nad nacionalizmom

Veliko ljudi ima probleme pri razlikovanju, kdaj je neka abstraktna pripadnost skupini ljudi, ki naključno živijo na enakem narodnostnem območju kot oni, prestopila vse meje in se sprevrgla v sovraštvo drugih ljudi, izven lastne skupine. Taki ljudje pridejo na površje tisti trenutek, ko se vzpostavi neravnovesje oz. vojna. Čutijo se poklicane varovati narodno substanco pred zunanjim sovražnikom. Tako se vzpostavi neke vrste ljubezen med njim in narodom, vsaj tistim, radikalnejšim delom, ki pravi, da čuti domoljubje.

Seveda, opisujem Radovana Karađiča in njegov odnos do Srbov. Nekoč je prav prekipeval od nacionalističnih čustev in ponosa, do danes pa jih je skrival za vso tisto brado in lasmi. Očitno je le ugotovil, da je to neka stvar, na katero ravno ne moreš biti zelo ponosen.

Bosne v prvi polovici devetdesetih let. Spustili so se v sovražno in strupeno nacionalistično-religijsko avanturo. Biti Srb je bilo enako kot biti pravoslavec, biti Bošnjak enako kot biti musliman in Hrvat enako kot katolik. Ogromno jih je izgubilo življenja, preživeli pa so si bistveno pokvarili njegovo kvaliteto. Tako zdaj živijo kot pred 50. leti. Bedo kompenzirajo z zadovoljstvom, ker lahko s ponosom govorijo katere nacionalnosti so, še bolj kot nekoč hodijo v cerkve, častijo svoje verske ikone, se oblačijo v verska oblačila in podobne nonsense. Bedasti ljudje in njihove še bolj bedaste religije. Nedostojno odraslemu človeku.

Vendar, ste se kdaj vprašali, če bi bili tudi sami možni stopiti v bran svojemu narodu in pobiti na tisoče drugih ljudi zgolj kot protekcijo ob izgovoru, da je to bilo nujno, saj bi drugače oni pokončali vas?

Menim, da med nami v vsakem trenutku živi nekaj ljudi, ki bi bili sposobni prestopiti meja med nacionalizmom in zverinskostjo, ki jo čustvo pripadnosti nekemu kolektivu tako hitro zamegli. Take ljudi nikoli ne bi smatral za junake, saj mi je nacionalno čustvo preveč abstraktno oz. neotipljivo, da bi ga sploh lahko razvil in postavil nad individualnega. Prav nič se ne čutim poklicanega, da bi ščitil nekoga, ki živi v enaki državi in ga nisem spoznal, kaj šele videl. Vem le, da zase tudi pravi, da je pripadnik tega naroda ne vem pa kakšen je človek v resnici.

Pravzaprav je nacionalizem precej absurden in nima veliko smisla, saj smo vsi le ljudje, ki jih biologija razvršča pod isto vrsto. Žal se “junaki” pojavljajo vse povsod. Srbi niso prav nobena slaba izjema. Bes in slo po ubijanju je preprosto močnejše pa čeprav je znotraj lastne vrste, ki ji vsi pripadamo. Vendar je zgolj reči, da si človek in ne tudi, da si del rase in pripadnik nekega naroda ali vere, očitno premajhno in preveč dolgočasno razlikovanje. Prav, kdor želi, naj dela razlike, vendar naj nikoli ne računa na pomoč takega zakrknjenega individualista kot sem jaz. Delujem le po principu jaz oz. moja rit in moji prijatelji. Vse ostalo je nepomembno. Seveda pa za to nepomembnostjo ne tiči sovraštvo ali kakršna koli agresija ampak zgolj benigno zavedanje sobivanja.

In, če se kdaj zgodi, da družbo vseeno zastrupijo skrajni nacionalisti, goreči verniki in podobni bedaki ter povzročijo vojno v katero bi želeli zvleči tudi mene ali mi celo poriniti v roke morilna sredstva pod krinko samoobrambe? Beg. Tega me ni sram priznati. Zaprisego tej državi sem tako ali tako dal, ko sem bil komaj polnoleten vendar še vedno nedozorel. Lahko bi celo rekel, da sem bil zato zlorabljen od države. Edino zaprisego, ki bi jo lahko zdaj dal, je zaprisega nenasilju pa naj se sliši še ne vem kako utopično.

Močno upam, da ne bom kdaj v situaciji, ko bom moral izbirati med ideali drugih in lastnim življenjem. Zase zagotovo vem, da takega skrajnega stanja tudi povzročiti ne morem.

26 julija, 2008 Posted by | V razmislek | 7 komentarjev