ateistek

Kolesarske prigode

Kolo je zelo pomembna stvar v mojem življenju, zato je prav, da tudi njemu namenim kakšen vpis na blogu.

Zase bi lahko rekel, da sem eden tistih pravih kolesarjev, ki svoje kolo uporablja skoraj vsak dan. Prej sem kolo uporabljal bolj neredno, zdaj pa je že neizogiben. Celo pozimi. Pomembno je le, da ne dežuje, čeprav sem že vozil tudi z dežnikom v eni roki in balanco v drugi.
Celo nimam avtomobila, kar je ena izmed neverjetnih in skoraj sapo jemajočih izjem v današnjem času. Vendar biti kolesar, ko je na cestah vse več avtomobilov, ni lahko. Sploh ob dejstvu, da si tako izjemno ranljiv udeleženec v prometu.
Zelo me motijo avtomobili, ki imajo zatemnjene srednje šipe, saj z voznikom tako ni možno vzpostaviti komunikacije. Vedno se rad prepričam, če sem opažen, preden bi prečkal križišče. Motijo me tudi vozniki, ki pri zavijanju zaprejo kolesarsko stezo, tako da se moram prebijati okoli avtomobila in se tako izpostavljati novim nevarnostim. Opažam pa, da so previloma voznice tiste, ki so bolj obzirne do kolesarjev kot vozniki.

Doživel sem kar nekaj situacij, kjer je bila moja varnost s strani drugih udeležencev, zelo ogrožena. Pa tudi kak padec se mi je primeril. Iz spomina sem izbrskal tri primere.

Ko sem se peljal po kolesarski stezi, mi je naenkrat pot zaprl voznik, ki je čakal, da se lahko vključi v glavno cesto. Nisem ga mogel obiti po sprednji strani avtomobila, saj je bila glavna cesta v tistem trenutku polna prometa. Po drugi strani pa tudi nisem hotel iti po zadnji strani, saj nisem jaz tisti, ki nekoga ovira. Ni se dal preveč motiti. Ko sem mu pomahal, če gre lahko vsaj toliko vzvratno, da se zapeljem mimo, je živčno odprl okno. Tip je preprosto stal in me ignoriral. Zavpil sem, zakaj se vendar ne odmakne in mi pusti nekaj prostora. Jezno je odprl okno in mi zabrusil, da je to moj problem. In tako sem na kolesarski stezi stal, počakal, da je živčni bedak lahko zavil in šele potem nadaljeval z vožnjo. Žal mi je, ker si nisem zapisal registrske tablice in poklical policije.

Hitro sem se bližal križišču kjer je gorela zelena luč. Pešči so že skoraj vsi prišli na drugo stran križišča. Ko sem prišel do druge strani ceste, je proti meni z desne strani zavil avtobus LPP, saj je tudi on imel zeleno luč. Hitro sem ugotovil, da me voznik sploh ni opazil. Prišel je že tako blizu, da sem ga gledal navzgor, on pa je, z nezmanjšano hitrostjo, nadaljeval z vrtenjem volana v mojo smer. Kot poblaznel sem pognal kolo še hitreje in skočil na robnik, ki me je odrešil verjetne smrti pod kolesjem avtobusa. Tako blizu je bilo, da sem čutil piš avtobusa. Vidno pretresen sem se ustavil in se s tresočim telesom vsedel na tla ter počakal, da je šok minil. Razmišljal sem, da je to pravzaprav dan, ki bi ga lahko praznoval kot še en rojstni dan v letu.

Vozil sem po ozki lokalni cesti. Nasproti je pripeljal avtomobil. Vozil je kar hitro. To je povečalo potrebo, da bi se mu izognil v še širši razdalji. Tako sem bil primoran zapeljati izven ceste. Tam so me pričakale luknje, napolnjene z vodo. Ena izmed njih je bila precej globoka. Ravno v njo sem zapeljal. V trenutku me je ustavilo in zagnalo čez balanco. Za hipec sem poletel po zraku in se ustavil v naslednji luži. Kolo se je medtem obrnilo in sedež me je lopnil po glavi. K sreči, saj bi bilo lahko tudi kaj bolj trdega. Vidno omotičen sem opotekajoče vstal in pričakoval, da se bo voznik ustavil in vprašal, kako sem. Nič, medtem, ko sem se prevračal v zraku, je odpeljal naprej, kot da se ni nič zgodilo. Ko sem čez nekaj minut le prišel do sebe, sem nadaljeval z vožnjo do cilja, ki je bil k sreči zelo blizu. Bolečih, krvavih kolen in dlani ter odrgnin in modric na desnem boku.

No, ni pa kolesarjenje samo izzivanje nevarnosti ampak je lahko tudi lepo in zdravo opravilo. Toško Čelo mi je postalo zelo priljubljena destinacija nabiranja kondicije. Pred kratkim sem si tako končno nabavil kolesarske hlače. Po tem, ravno prav odmerjenem naporu, se vedno počutim popolno, izpolnjeno in zadovoljno.

Moje treking kolo mi pomeni nezamenljiv vir svobode in rekreacije. Ker je bilo nekoliko dražje, ga ne puščam po kolesarnicah ampak najraje nosim v stanovanje, kjer se v hodniku vedno najde nekaj prostora zanj. Konec koncev si ga tudi zasluži.

Advertisements

julij 14, 2008 - Posted by | Vsega po malem

9 komentarjev »

  1. In čelada!? Za bučo! 😉
    Prav zaradi prometa ne kolesarim po cestah. Naj živijo kolovozi, brezpotja, odrgnine in modrice! 😀

    Komentar od Glavca | julij 14, 2008 | Odgovori

  2. @Glavca: Ja, za čelado imaš prav. Res bi si jo lahko nabavil..

    Komentar od ateistek | julij 14, 2008 | Odgovori

  3. Jap, glava je naše največje bogastvo. In vredno jo je zaščititi. 😉

    Komentar od PF | julij 14, 2008 | Odgovori

  4. Tudi jaz se bojim prometa. In ja, malo je tudi lenobe v tem izgovoru. Na kolesu nisem bila enih 10 let, odkar imam izpit za avto. Temu, da se niti ne spravim nanj pa botrujejo slabe ceste, ki mojo vas povezujejo s sosednjimi, malo bolj prijaznimi za kolesarje. Da pa bi montirala kolo na streho in šla 80km stran kolesarit, recimo v Bovec, pa tudi hvala lepa 🙂

    Pismo ja, sem se kar zamislila ob teh tvojih dogodivščinah…

    Komentar od sovica Oka | julij 15, 2008 | Odgovori

  5. @sovica Oka: 10let? O, fak, si sploh ne predstavljam, da se ne bi toliko časa vsedel na kolo. Je to sploh mogoče? 🙂

    Komentar od ateistek | julij 15, 2008 | Odgovori

  6. Hm, moja rit pa ni bicikla doživela že… bo 18 mesecev! Od kar sem zanosila… Bom pa čez kakšna dva meseca šla v šoping kolesa, otroškega sedeža za kolo, čelade za otroka in zase ter cel kup odsevnikov, ki jih bom polepila povsod po biciklu in po čeladah! Pa še tisto zastavico za na bicikl bom kupila, da se naju bo s hčerkico res videlo res na daleč in se bova od odsevnikov tako bleščali, da bi naju smel le krt spregledati!

    Komentar od PF | julij 17, 2008 | Odgovori

  7. PF, veš kaj pali pri voznikih? Odsevni brezrokavnik, ki ga moreš met v avtu… to takoj vidijo…

    Komentar od Foka | julij 18, 2008 | Odgovori

  8. @Foka: Ja, za ta brezrokavnik sem pa slišal, da je za kolesarje obvezen na Škotskem…

    Komentar od ateistek | julij 18, 2008 | Odgovori

  9. Sicer sam ne kolesarim ampak vrjamem, da je lahko zelo nerodno sploh po prometnejših cestah zaradi veliko nesposobnih voznikov. Je pa res, da ko se peljem domov in ker sem doma bolj v hribih kamor kolesarji še posebaj radi zahajajo, in že po tko ozki cesti vedno če sta dva kolesarja, ki se poznata bosta vozila eno ob drugem tko, in velikokrat se tudi sploh ne vmaknejo in je to prehitevanje potem zelo nevarno saj so sami ovinki kar ti zapira pogled naprej. No če bi bil kolesar bi si kupil modro lučko tako ko majo policaji in bi si zvezal na dinamo tko bi vsak voznik tkoj zmanšal hitrost. 😛

    Komentar od updx | julij 21, 2008 | Odgovori


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: