ateistek

Med svobodo, korupcijo in kapitalom

RTVSlo, neprostovoljno financirana medijska institucija, je v seriji ideoloških rafalov, ki jih lahko v zadnjem času gledamo že skoraj vsak teden v obliki dokumentarcev o povojnih “strahotah” komunistične oblasti, uvrstila še enega. Če se še spominjate afere Udba.net in tožb, ki jih je sprožila knjiga “Med svobodo in rdečo zvezdo”, potem veste o kom govorim. Možakar Dušan Lajovic, goreči sovražnik komunistov oz. tistega, čemur se je takrat tako reklo, je dobil svoj čas v primetime-u nacionalne televizije za izpoved svoje “bolečine” in za samospev svojemu egu.

Lajovic je lastnik podjetja Tuba, ki je bila po 2 sv. vojni nacionalizirana. Poznam eno njegovo delavko, ki ima več kot 20 let delovne dobe. Z vsemi možnimi dodatki (delovna doba, malica, prevoz, nočno delo, nadure) dobi okoli 600 evrov mesečno, medtem, ko nam na RTVSlo njen lastnik, ki se vozi v svojem gliserju nekje po vodah Avstralije, izpoveduje svojo “komunistično” krivico. Ja, svet je pa res krivičen sploh, ker ne bo nikoli zrel za poslušanje “kapitalističnih” krivic, ki so zaradi nesenzibilizirane družbe pravzaprav skoraj že same po sebi umevne. Veliko več mojih simpatij bi bil omenjeni deležen, če bi dokazal, da je drugačen kot tisti, ki so mu odvzeli premoženje. Dokler pa bom še naprej gledal in poslušal zgodbo zgarane delavke v Tubi z minimalno plačo, bom o njem mislil enako. Plača 600 evrov na mesec je pravzaprav minimalna plača povečana za zaslužene dodatke. Omenjena delavka dela v kontroli proizvodnje. Njena plača sploh ni najnižja. Še manj dobi delavka za tekočim trakom. Nisem uspel zvedeti, koliko manj plačuje njih. Moram še omenjati, da omenjeni gospod, ki sicer ljubi svobodo, zasužnjuje oz. lepše rečeno zaposluje trume Romunov preko agencije Adecco, ki jim od mizerije izhodiščnih plač pobere še svoje procente. Ah, saj to je vendar že klasika. Družbeno dejstvo, nad katerim se nihče sploh več ne zgraža. Logika je obrnjena, saj krivdo za vse skupaj nosijo delavci. Dejansko je res tisti rek, ki pravi, da tisočkrat ponovljena laž postane splošna resnica. Tako je tudi tukaj. V tržnem gospodarstvu je vsaj nedostojno misliti, da ima tudi delodajalec neko družbeno odgovornost razen te, da plača davke. Vse ostalo se tretira kot njegova dobra volja.

Torej, so si delavke same krive, ker delajo za minimum oz. opravljajo delo, ki ga znamo vsi? S tem vprašanjem operemo kakršnokoli moralno odgovornost delodajalca za mizerna plačila in se ozremo v delavke in njihovo sposobnost oz. nesposobnost. Preprosto dejstvo pa je, da bo družba vedno potrebovala ljudi za opravljanje določenih del, ki niso dovolj cenjena a so kljub temu potrebna. Vendar, če so vseeno potrebna, zakaj niso dovolj cenjena? Saj bi bila, če bi država opravila svojo funkcijo korektorja trga, ki ima, tako kot vsaka stvar, ki si jo je izmislil človek, napake.

Delodajalec več prispeva v državni proračun? Logično, saj tudi bolj izsesava družbeno substano oz. človeške resurse kot povprečni davkoplačevalec. Vendar družbi vseeno veliko manj vrne, kar dokazujejo rekordni dobički in nizke plače. Na globalni ravni še nikoli v zgodovini niso bili dobički podjetij tako visoki kot zadnja leta.

Zakaj je komunizem kot ideja sploh nastal? Verjetno ne kar tako, sam od sebe. K njegovemu razmahu niso prispevali samo njegovi največji ideologi ampak tudi sami kapitalisti s svojim odnosom do materialno šibkejših. Ideologi so le naleteli na plodna tla, ki bi bila manj plodna, če se delavci ne bi počutili izkoriščane. Torej, za njegov razrast so pripomogli tudi raznorazni Lajovici. Dajati ljudem minimalno plačo, torej nek zakonski minimum oz. zakonsko prisilo (če bi bil ta na 250 evrih oz. na višini, ki je malenkost višja od socialne pomoči, bi verjetno dobivale le toliko, saj bi se vedno našel kdo, ki bi delal tudi za ta denar), je za podjetje, ki ustvarja dobiček, nemoralno, za ljudi, ki ga ustvarjajo pa so kljub temu na socialnem robu in od njega nimajo nič, pa sredstvo frustracij in element kršenja človekovih pravic.

Družba, kjer je neko delo lahko tudi 100x manj vredno od drugega, je gnila družba, ki zahaja v svoje protislovje in počasni razkroj. Vsi pač ne morejo delati v panogah, kjer je visoka dodana vrednost. Zato družba, kjer so ljudje kljub temu, da delajo, obsojeni na revščino, kaže na hudo napako v sistemu.
Svojo zaslugo pri tem nosijo tudi neodzivne države, ki so po večini sklenile tih dogovor z materialno močnimi interesnimi skupinami, financerji volilnih šovov, ki se vse bolj vrivajo v neodvisnost države na področjih, ki predstavlja valilnico zakonov. Zelo dober primer so naše čebele, ki so zaradi vpliva kapitala množično poginjale, saj je država zaradi koristi njenih uradnikov dopustila uporabo pesticidov, ki so že povzročili pomore čebel v drugih državah. Samo največji bebec lahko dopusti uporabo nekega sredstva, ki se je nekje drugje že izkazal za strupenega razen, če ni skorumpiran. Pravzaprav je pravilo, da so vsi uradniki na najvišjih položajih tako ali drugače skorumpirani. Zanikanje tega je naivno sprenevedanje.

Kriterij ločenosti države in cerkve (ki tako ali tako ne velja ampak, pustimo to) bi bilo tudi potrebno razširiti na kriterije ločenosti države od velikega kapitala z ustrezno kontrolo.

Opevani pojem demokracije v resnici sploh ni možen, kar v najboljši meri dokazujejo volitve in stranke, saj so demokracijo spremenile v parodijo ali, bolje rečeno, strankokracijo. Kaj lahko potem sploh pričakujemo od strankokratične države, ki funkcionira po principih 4 letnih mandatov političnih elit, ki večji del mandata zaradi lastnih materialističnih pričakovanj sodelujejo s kapitalom oz. interesnimi skupinami, zadnjih nekaj mesecev pred volitvami pa pojejo milozvočne melodije prijetne ušesom proletariata? Nič. Države se že dolgo časa vrtijo v krogih volitev in kapitala, ki pomaga njenim tako ali drugače skorumpiranim uradnikom na oblast. Seveda pa tega kapital ne počne kar tako, zastonj. Račun izstavi v obliki sprejetja njemu prijaznih zakonov, oddanih poslov, kjer je naročnik država itd.

In na koncu sem spet pri samem sebi in ugotovitvi, da če si sam ne pomagam, mi ne bo nihče. Kako krasna je ta družba in država, ki celo zahteva, da ji izkazujem domoljubno ljubezen, obešam zastave ali pojem himne. Fuck off, golazen skorumpirana!! Vsi njeni uradniki so tako okuženi s kapitalom, da kar smrdijo. In taki ti potem pojejo domoljubne pesmice, ah. Najprej lastni žep in potem ostalo.

In, če sem že pri državi; na uho mi je prišel primer neke ženske, starejše od 50 let, ki je bila prijavljena na Zavodu za zaposlovanje. Ta jo je praktično prisilil (drugače sledi izbris iz evidence in ukinitev vseh pomoči), da opravlja delo za nekega podjetnika seveda za minimalno plačo. Tako sta oba zadovoljna. Podjetnik z delavci, ki ga bodo stali minimalno in Zavod oz. trenutna vladajoča politika, ki se lahko navzven hvali, kako brezposelnost pada. Kakšna resnica je za lepimi številkami in kaj si o tem misli od sistema sfrustrirana delavka, je tako ali tako vseeno.

Ste kdaj pomislili koliko koristi imate od lastnega bivanja in koliko imajo od njega drugi? Le kaj se dogaja z odzivnostjo današnje zahodne družbe, saj se mi zdijo pogoji za večja družbena trenja veliko bolj izpolnjeni, kot so bili v revolucionarnem letu 1968?

Še lansko leto so evropski ekonomisti nacionalnih vlad mirili javnost z dobro gospodarsko rastjo. Vendar, nihče ne pove, kaj pomeni 5% gospodarska rast leta 2007 ali recimo 1977? Danes od teh 5% ima družba kot celota veliko manj kot 30 let nazaj. Zakaj? Zato, ker je kapitalizem v tem času evolucijsko napredoval k svojemu monopolnemu cilju, kar pomeni, da se rast vse manj razpršuje po družbi in vse bolj koncentrira v rokah posameznikov. V Aziji, kjer beležijo še višje rasti, pa je kapitalizem preskočil veliko svojih človeških plati, ki jih je recimo kazal v Zahodni Evropi v 70-ih in 80-ih, zato te rasti pravzaprav ne pomenijo nič za 95% prebivalstva.

Kar naprej poslušamo zgodbe o tem, kako družba je oz. kako ni prijazna do kapitala. Nikoli pa se nihče ne vpraša še pomembnejšega vprašanja, kako prijazen je kapital do družbe. Vendar kapital so v resnici ljudje in ne nek abstrakten, oddaljen pojem. Tudi striček iz Avstralije, ki sem si ga tokrat sposodil. Pa vendar, niso vsi delodajalci takšni kot on. Nekateri zelo redki le imajo nekaj človeškega v sebi. Država pa bi jim morala “pomagati”, da nekaj tega človeškega pokažejo bolj množično. Zaradi multipliciranja premoženjem v popolnosti odvzemati materialno svobodo drugim ljudem, ki nosilcem kapitala ob prisili sistema in lastnega samoodrekanja, poslušno polnijo malho, očitno še zelo dolgo ne bo vzorec, ki bi imel oznako preživeto. Če sploh kdaj.

In rešitev vse te zagate? Lotiti se ribe pri glavi, kjer tudi najbolj smrdi. O tem bom pisal naslednjič.

11 junija, 2008 Posted by | Slovenija | 10 komentarjev