ateistek

Kolesarjenje po zamejstvu

Ker smo zdaj ravno v tem delu leta, ko še ni prevroče, je pravi čas za kolesarjenje. Kolega je nekje slišal za vasico Pliskovica in možnost kolesarjenja po tistem delu Slovenije in tudi Italije.
Gre za kraško območje v širšem zaledju Trsta. Pliskovica je le slabih 10 km stran od morja.

Sprva je bilo planirano, da bova naredila tole pot vendar se seveda rado zgodi, da človek kljub vsemu zaide. Oznake niso ravno lično postavljene. Ampak, saj ni “nevarnosti” zgrešiti veliko.

Okolica je tipično kraška. Vinogradi in oznake za vinske poti so skoraj povsod. Po kamnitih hišah visijo napisi “Teran”. Veliko je turističnih kmetij. Življenje v tistem delu Slovenije poteka nekoliko manj hitro, ljudje so bolj domačni. Opazil sem konje, koze in ovce pri paši.

Že kaj kmalu sva ugotovila, da sva izven začrtane poti, saj sva šla predaleč in se znašla v Komnu. Ah, pa kaj. Vedela sva, da morava v Italijo. Še nikoli nisem s s kolesom prečkal meje. Od Trsta naju je ločilo le kakšnih 10 kilometrov. No, tja ne smeva zaviti.

Italijani so se v obliki slepega čreva, ki ni širše do dobrih 10 kilometrov, ob morju, zarili v nekoč slovensko ozemlje. Ampak pustimo “makaronarje” in tovrstno zgodovino. Pravzaprav velike razlike pri prečkanju meje sploh ni. Še vedno se povsod govori slovensko.

Kmalu sva se strinjala, da sva oba zelo lačna. Ustavila sva se v prvi gostilni. Na italijanski strani so gostilne ob cesti veliko bolj vidne kot pri nas. Pomislil sem, da bo potrebno uporabljati angleščino, čeprav jo znajo Italijani zelo slabo. Seveda ni bilo potrebe, saj so tam Slovenci v večini. Izbral sem jelenov golaž s polento. Okusno, mogoče le malo preveč mesa za moj okus. Cene so sprejemljive. Nadvse ustrežljiva gostilničarka je bila Slovenka, ravno iz Pliskovice, he,he,…Govorila je v tistem lepo melodičnem primorskem narečju (italjanski način povdarjanja slovenskih besed) in nama še dodatno povedala kam morava iti, saj je bilo pred nama ravno križišče.

Nadaljevala sva proti Zgoniku in Colu. Ne bom zdaj uporabljal italijanskih nazivov zanj.
Hecno, kako Slovenci na italijanski strani bolj skrbijo za izgled hiš in vrtov kot na naši. Ponekod sem videl cele vrtnarske umetnine, hiše so bile prav sanjske. Višji standard pač in drugačno dojemanje estetike. Ker se domoljubje pri denarju rado neha, je treba priznati, da je italijanska država, pa če jo še ne vem kako kritiziramo, bolj darežljiva v višinah plač kot slovenska. No, mogoče bo zdaj kaj boljše, vsaj upokojencem, ko jim bo Janša začel plačevati položnice :mrgreen: .
Zgonik je zelo luštno majhno mestece, ki ga, tako kot vsa druga, “krasi” cerkev. No, mene je bolj zanimal spomenik NOB, če smem nadaljevati v duhu sprave, he,he…Grozno, pobiti mladi fantje, kakšen med njimi tudi star le 15 let. Ja, spomeniki NOB, ki opozarjajo na fašistično diktaturo nad Slovenci med 2. sv. vojno, so v zamejstvu dokaj pogosti. Čeprav sem prepričan, da večina Italijanov sploh ne ve kaj veliko o tem ali pa tega noče vedeti. Ampak, nadaljujmo z izletom.
Ko sva prišla do Cola, sva zavila proti Sloveniji in v hitrem spustu spet prečkala mejo. Kmalu sva prišla v Dutovlje, kjer sva se spet malo okrepčala, tokrat z vodo. No, jaz sem se odločil za Donat, ki sem ga kupil kar v mesnici 🙂 . Malo sva še počila in leno opazovala dogajanje v tem majhnem mestecu.
Dutovlje je bilo spet izven začrtane poti. Ampak, nič hudega. Pliskovica ne more biti daleč.

Izlet sva kmalu sklenila. Zelo utrujena sva še pospravila kolesi v avto in odšla nazaj v Ljubljano.

Načrtovana pot je bila dolga 30 km, pri naju pa je na koncu, zaradi nekaj napačno zavitih smeri, znesla 43 km. Ni slabo, sploh pa za začetnike. Pot je bila skoraj v celoti asfaltirana, promet pa dokaj redek. Vsekakor priporočam. Če ste bolj lene sorte, obstaja tudi peš pot oz. učna pot, dolga 6 km.

Advertisements

maj 11, 2008 Posted by | Vsega po malem | 9 komentarjev

Dopoldne še v Turčiji, popoldne doma

Ja, tako hitro gre vse skupaj. Slabe tri ure traja let in, v mojem primeru, še 3 ure vožnje iz Salzburga. Če imaš letalo v dopoldanskem času, si popoldan že doma.
V drugem delu bivanja, je sledila menjava hotela. Club Victoria hotel. Manjši, manj ponudbe pa vseeno 5 zvedic kot megalomanski prejšnji hotel. Baje se za dodelitev zvezdic gleda dodatna ponudba torej frizer, fitnes, sauna ne glede na kvaliteto in velikost prostora, pohištva, razporeditve, izvedbe gradbenih del.
Ne morem ravno reči, da sem na tem obisku Turčije spoznal prave Turke. Vsi tisti turistični delavci ne štejejo. Sem pa vseeno opazil, da so večinoma starejše ženske zavite v rute, mlajše ne. Mošeje niso na vsakem koraku oz. hribčku kot recimo pri nas katoliške cerkve. Zelo veliko je tržnic z vsem mogočim blagom, seveda ponaredki. Turki se zavedajo, da jim turisti prinašajo denar, zato so prijazni in uslužni -za razliko od nekaterih Hrvatov in sploh Črnogorcev, recimo.
Žal nismo obiskali Pamukkal. Tako pač je, če skupaj potujejo štirje. Verjetnost, da se bo želja upoštevala je veliko manjša, kot če potuješ sam ali v dvoje.

ANTALYA

Skoraj milijonska Antalya, je sodobno in živahno mesto. Vsaj tisto, kar sem videl. Krasi ga stara marina. Gorovje Taurus pa njeno ozadje. Mesto je zraslo na klifu. Geografsko gledano me je nekoliko spominjalo na Reko. Zaliv, hribi, kot bi bil v Kvarnerju. Mesto ima v povprečju kar 300 sončnih dni. Zahvaljujoč visokim hribom, ki ga obdajajo skoraj z vseh strani in preprečujejo večje vdore hladnega zraka, ima toplo, mediteransko klimo. Poleti pa tudi zelo vročo, saj temperature nad 40 stopinj sploh niso taka izjema.
Mesto je dobra priložnost tudi za ugodne nakupe, saj cenovno ni prirejeno turistom. Tako lahko dobite lokum (turška sladica) po večkrat nižji ceni kot v trgovinah namenjenim turistom.
Na širšem področju Antalye se zelo veliko kmetuje, saj tamkajšnje kmetijstvo zadosti kar 65% vseh potreb Turčije po svežem sadju in zelenjavi. Polno je fižola in paradižnika v toplih gredah, pomaranč. Opazil sem tudi artičoke. Pasoče se krave, ovce in koze so tudi dokaj pogosta sestavina izgleda pokrajine, ki je zaenkrat še zelena. Ker sonce poleti pokrajino požge in izsuši, kmetje uporabljajo namakalne sisteme. Ne izsiljujejo subvencij kot naši.
Antalysko letališče je precej zasedeno, saj letala kar naprej vzletajo in pristajajo, kar je še en dokaz, da se turizem hitro razvija. Tudi gradi se na veliko. Ponekod so apartmajska naselja prav sanjska. Dejstvo je, da ima Turčija, sploh področje Antalye, zelo velik turistični potencial. Lansko leto je to področje gostilo 2 milijona Nemcev in prav toliko Rusov. Tudi letos si obetajo dobro sezono.

PREHRANA

Sem kar vesel, da se je “all inclusive” storitev končala. Vsaj iz enega vidika: prehrane. Vem, nihče te ne sili, da žreš tolikokrat na dan ampak tako hudičevo težko je iti mimo vseh tistih miz kjer se bohoti hrana in ne vzeti malo tega, malo tistega in na koncu je to seveda preveč. Sicer mi ni potrebno tako zelo paziti na postavo, saj sem po očetu podedoval precej vitko, vendar pa se veliko sladkorja in maščob lahko pozna tudi kje drugje.
Turška hrana je, splošno gledano, dobra, saj vsebuje zelo veliko zelenjave. Od mesa ni le svinjine, ki pa jo radi nadomestijo z ovčjim mesom. Sladice so ponavadi pregrešno sladke, saj skoraj plavajo v vodi s stopljenim sladkorjem. Okus, sploh, če je še kakšen dodatek, recimo orehi ali pistacije, je božanski. Ravno zato, ker so tako nasitne, so ponavadi v zelo majhnih kosih.
Od alkoholnih pijač, se veliko popije raki-ja. Ne, to ni tista srpska šljivovica. Raki je pravzaprav enak kot grški ouzo, le da je manj sladek. Gre za pijačo z zelo visoko stopnjo alkohola, ki v kombinaciji z vodo (ponavadi kocke ledu) postane bela. Okus je podoben bonbonom Bronhi.

ISTANBUL

In, če sem že pri Turčiji, moram nujno nekaj napisati tudi o Istanbulu, ki sem ga obiskal pred 5. leti. To je poleg Pamukall in Kapadokije še ena izmed atrakcij, ki privablja turiste v Turčijo. Mesto vsekakor pusti pečat, saj gre za pomembno stičišče kultur in nekoč glavno mesto vzhodnega rimskega cesarstva. Spominjam se ga, kot bi bil tam včeraj. Je ogromna, 15 milijonska metropola, ki delno leži v Evropi, delno pa v Aziji. Deli ga Bosporska ožina. Pravi užitek se je popeljati z ladjico po njej in občudovati zaliv Zlatega Roga ter milijone evrov vredne vile na azijski strani obale. Nasplošno je arhitektura v Istanbulu zelo bogata. Konec koncev, Istanbul je mesto z izjemno živahno zgodovino in vsak, ki je imel mesto v oblasti je pustil nekaj svojega. Obiskali so ga celo Vikingi. Že to, da je imel do sedaj veliko različnih imen, je dokaz burne preteklosti.
Mesto ima spoštovanja vredne stare stavbe, visoke stolpnice, moderne poslovne stavbe ameriškega tipa, razkošne mostove, manjše stavbe, ki spominjajo na avstroogrske, mošeje, bazilike, stolpe. Vseeno je bilo iz mesta veliko ukradenega sploh v času križarskih pohodov. Del “plena” se danes nahaja v Benetkah. Križarji so mesto popolnoma izčrpali. V 14. stoletju mu grozi bankrot in propad, število prebivalcev pade na nekaj 10 tisoč (v 6. stoletju je recimo število prebivalcev preseglo pol milijona). Turki za katere je bilo obubožano mesto lahek plen, mu kasneje povrnejo stari sloves. Mesto je tako v njihovih rokah od leta 1453, ko ga je sultan Mehmed II razglasil za glavno mesto osmanskega cesarstva.
Veliko objektov v mestu nosi ime po turškem politiku Ata Türku, ki je bil izrazit zagovornik laične države. Marsikdo ga šteje za očeta sodobne turške države, ki se ni prepustila verskemu enoumju kot je to na žalost v veliko islamskih državah. No, tudi na Zahodu bi bilo tako, če ne bi bilo skozi zgodovino dovolj ljudi, ki so znali oceniti kdaj je religijske manipulacije dovolj in kdaj pride na vrsto zdrava pamet.
Zaščitni znak mesta sta razkošni mošeji, Sultan Ahmedova, ki ima kar šest minaretov in ogromna Aya Sofia (tudi Hagia Sofia), ki je bila sprva bazilika. Turki zase radi rečejo, da pri svojih osvajanjih niso uničevali ali rušili takšnih ali drugačnih spomenikov lokalnih prebivalcev, kot je to ponavadi. In omenjeno bivšo cerkev radi uporabljajo kot dokaz.
Takrat sem še hodil v verske objekte, danes pa tega, zaradi ateističnega prepričanja, ne počnem več. Lahko pa rečem, da je Aya Sofia res ogromna cerkev oz. mošeja, stara skoraj neverjetnih 1500 let. Še vedno se lahko vidijo freske s krščanskimi motivi in slikami Jezusa, ki so jih Turki oz. takrat so to bili Osmani, premazali.
Sultan Admedova mošeja (ali Modra mošeja) leži na gričku, tako da je vidna skoraj z vseh koncev Istanbula. Pred njo je izjemno lep in urejen park, kjer ljudje radi poležavajo. Prvič sem otipal in začutil občutek orienta: “petje” muslimanskega duhovnika, ki odmeva iz zvočnikov minaretov v kombinaciji s prenatrpanim bazarjem s poceni robo in omamnim vonjem začimb in dišavnic ter gnečo ljudi s tradicionalnimi muslimanskimi oblačili.
Prav tako je bilo hipnotično opazovati kombinacijo rdečine večernega neba ter osvetljeno mošejo in visokimi minateri, med katerimi se v višinah preganjajo galebi. Prizor, ki ga bom pomnil še dolgo časa.
Takrat sem prvič vstopil v mošejo. Izrazit vonj po nogavicah utrujenih turistov, ki se morajo sezuti pred vhodom, se je širil iz tepihov. Ima pa mošeja neprimerno manj kičastih elementov kot povrečna katoliška cerkev.

Obiskal sem tudi stolp Galata, 660 let staro zgradbo, visoko 66,9 metrov kjer se ponuja prekrasen razgled nad Istanbul. Hecno, da so v Istambulu tako daleč nazaj imeli takšne stolpe, pri nas, v Ljubljani pa razni Jazbinški še vedno, v 21. stoletju, oporekajo takim višinam stavb, kaj šele višjim.
Znan je tudi Pera Palace hotel, kamor je zahajala bogata elita, med njimi tudi Agatha Christie. V njem je bivala vsakič, ko je obiskovala mesto. Tam je tudi dobila navdih za eno izmed mnogih znanih del, Umor na Orient Expresu. Hotel je res lep, poln stilskega pohištva. Seveda je temu primerna tudi cena. Ker nisem ne znan ne bogat, sem ga obiskal zgolj kot firbčnež.

V Istanbulu sem prvič poizkusil kebab iz ovčjega mesa in prave turške baklave. Rekorda petih baklav, ki sem jih pojedel skoraj v hipu, si res ne želim izboljšati.
Ja, Istanbul je lepo, živahno mesto z izjemno bogato zgodovino, ki mora biti vsaj enkrat v življenju obvezna destinacija vsakega popotnika.
Podobno, kot pred petimi leti, tudi danes dobim pomisleke, ko slišim govorenje nekaterih, da Turčija ne sodi v EU. Obiščite Turčijo in morebiti boste vedeli, kaj mislim.

p.s. Slike so moje, razen tistih, ki prikazujejo Istanbul. Te sem dobil na Wikipediji.

maj 6, 2008 Posted by | Potovanja | | 12 komentarjev