ateistek

Slovenska nedoraslost Evrosongu

Saj ne, da bi bil nek navdušenec tega glasbeno-teatralnega tekmovanja ampak, ko gledam vse te kisle obraze slovenskih izglasovanih predstavnikov in poslušam njihove po večini samovšečne izjave, v kontekstu, češ, za slabo uvrstitev so krivi drugi, ne jaz, ki sem vse naredil, me vedno spreletavajo prizori iz basni o lisici in kislem grozdju.

Evrosong je pri Slovencih v večini okarakteriziran po kriterijih mehiških žajfnic. Prevladuje kritiziranje a hkrati tudi zanimanje. “Žajfnost” bo trajala dokler izvajalci ne bodo deležni boljših rezultatov. Višje kot je poslani izvajalec uvrščen, manj je kritik. Več stavkov “and twelve points go to Slovenia” (če seveda spoh pride do finala) in manj bo Evrosong zanič. Tako preprosto je pravzaprav.

Obnašanje užaljene Rebeke, katere obrazci medijske pojavnosti, ki so ji prinesli uspeh v glasbeno relativno nezahtevni Sloveniji (vsaj tisti, ki se vključuje v glasovanje), je pravzaprav simptomatično za razvajeno smrkljo z ranjenim egom, nedoraslo zahtevnejših prijemov, ki ne bi le promovirali domače zaplankanosti.

Vendar Rebeka ni nič drugačna. Pravzaprav ni v ničemer. Dolgočasno, izpeto povprečje. Podobno so užaljeni glasbeni ustvarjalci in nekateri prejšnji izvajalci, ki so bili ravno tako deležni evrosongovskih kislih limon. Če se tako obnašajo fundamenti, ne moreš več pričakovati niti od konzumentov.
Čas, ki ga ustvarjalci in izvajalci porabljajo za kujanje naj raje porabijo za izboljšanje ponudbe glasbe v EMI tistim, ki radi vrtijo številke in glasujejo. Dvomim, da je krivda konzumentov, ker pošiljajo slabe pesmi na Evrosong. Če vsako leto iščemo najmanj slabega med slabimi, potem to ni recept za uspeh. Sicer pa, kaj sploh lahko pričakujemo, saj se v tej mikro Sloveniji vsako leto obrazi na EMI ponavljajo, torej tudi pesmi in vrednotenja, kaj je primerno za izvajanje in kaj ne.

Ne more biti problem (če seveda smatramo slabe uvrstitve Slovenije za problem in Evrosong kot nekaj pomembnega) v celotni Evropi ampak je lahko le pri nas. Da bi se vsi motili le mi ne, je zelo malo verjetno. Nekdo bo rekel, da naši izbrani komadi niso bili slabi. Vendar, problem je v tem, da smo naše komade tudi največkrat slišali, kar pomeni neko vrste okuženosti, saj tisto, kar slišimo večkrat oz. nam gre “v ušesa” ponavadi zelo radi ocenimo kot boljše. Dokaz, da tudi možgani pri večini ljudi radi delajo po principu najmanjšega upora.

Slišim tudi kritike raznih “poznavalcev umetnosti”, kako je Evrosong postal kič brez primere, cirkus, maškarada, kuhinja in podobno.

Jaz bi temu preprosto rekel evolucija, “poznavalce umetnosti” pa preprosto postavil v kot. Umetnost sem vedno smatral kot stvar osebnih in ne splošnih percepcij, ki ti jih nekdo predstavi ali celo nauči, kar lahko pripelje do reciklaže.
Če bi bil danes Evrosong takšen kot je bil recimo v 60-ih, bi današnji vse bolj razvajeni gledalci verjetno spali zraven ali preklopili na sosednji program, kjer se ravno predvaja reklama za brezhiben pralni prašek. Evrosong gre preprosto v drugo smer kot naprimer popevke San Rema. Od njega se preprosto pričakuje, da ni več le pevsko tekmovanje ampak postaja tudi teater z maskami, šminko in sceno.  Ne vem, zakaj bi to bilo slabo. Ne vem, zakaj si Evrosong ne bi smel zgraditi neke svoje podobe in logike, iti v svojo smer ter se tako razlikovati od prave inflacije raznoraznih glasbenih tekmovanj.

Če mi okolica vsiljuje slaboumje iger z žogo kot nekega občega, skupinskega mobilizacijskega momenta, potem mi ni težko preživeti niti ” kiča, cirkusa, kuhinje ali maškarade” Evrosonga. Vse to je zelo podobno in ima fundament v “kruhu in igrah”.

Advertisements

maj 28, 2008 Posted by | V razmislek | 7 komentarjev