ateistek

Opatija

Tja se namenim večkrat. Relativno blizu je in ob morju. Ura in pol pa si tam. Saj bi šlo še hitreje, če ne bi imeli od Postoje do Jelšan tako zanič cesto, polno nepreglednih ovinkov in ponekod lukenj.

Mesto mi je preprosto všeč. Rad grem tja, se vsedem v kakšnega od dobrih lokalov in si privoščim morsko hrano. Glede na to, kako so cene pri nas podivjale, se mi sploh ne zdi tako zelo drago. Pa ne samo to. Preprosto se obožujem sprehajati po dolgi, urejeni pešpoti, ki cel čas poteka ob morju, poimenovani po Francu Jožefu I. To, da jo moram vsaj enkrat prehoditi v celoti, me še čaka. Hudičevo dolga je, celih 12 km. In če se to pomnoži krat dva, je to že skoraj pravi športni podvig. Še večji podvig bi bil obisk Učke, saj je od tam speljana pot.

Videl sem celotno hrvaško obalo in Opatija je med Top 5. Po arhitekturi se zelo dobro vidi, da ima že dolgo turistično tradicijo in da so v njo hodile pomembne evropske glave že v 19. in prvi polovici 20. stoletja. Hoteli, ki so praviloma manjši, so narejeni v avstroogrskem stilu. Veliko je vil in vrtov, izjemno starih dreves, lepih parkov. Včeraj je bilo občutenje rastlinstva še bolj izrazito, saj v tam času leta vse diši in cveti. Sploh ta vrsta grma ima nadvse močan in omamen vonj. No, za tiste, ki jih daje seneni nahod, zdaj ni pravi čas. Ponekod je bilo toliko cvetnega prahu v zraku, da sem ga ob močnem vdihu kar fizično začutil v grlu.

Tokratni odhod v Opatijo si bom zapomnil bolj kot sicer. Ko sva odhajala iz Ljubljane, sva se ustavila v Marcheju na Lomu. Je res, da imajo mogoče nekaj dražjo hrano, vendar me še vsakič prepričajo, da je kvalitetna in sveža.
Kar naenkrat sem jo zagledal. Takoj sem vedel, da je ona. Najprej sem okleval ali naj se ji sploh javim, saj me ona ni še spoznala. Pa tudi ne ve, kdo sem, saj nimam, za razliko od nje, na svojem blogu veliko slik. V nekem trenutku se mi je, med nabiranjem solate tako blizu približala, da je bil refleks takojšen: “Živjo, veš kod sem? Ateistek.”
Zelo urejena ženska me je gledala, kaj se zdaj grem, potem pa šele dojela, da me pravzaprav pozna. No, pač preko računalniških ničel in enic. Konflikt med računalniškim in dejanskim svetom. Bilo ji je zelo nerodno, he,he..To ni bil moj namen, draga blogerka Saša.
Saša je ena prvih, ki sem jih dal med povezave in defenitivno prva, ki sem jo spoznal iz tega naslova.
Malo sva še pokramljala, potem pa sva se poslovila. Vse skupaj je bilo res prav hecno.

Advertisements

maj 18, 2008 Posted by | Potovanja | 6 komentarjev