ateistek

Dopoldne še v Turčiji, popoldne doma

Ja, tako hitro gre vse skupaj. Slabe tri ure traja let in, v mojem primeru, še 3 ure vožnje iz Salzburga. Če imaš letalo v dopoldanskem času, si popoldan že doma.
V drugem delu bivanja, je sledila menjava hotela. Club Victoria hotel. Manjši, manj ponudbe pa vseeno 5 zvedic kot megalomanski prejšnji hotel. Baje se za dodelitev zvezdic gleda dodatna ponudba torej frizer, fitnes, sauna ne glede na kvaliteto in velikost prostora, pohištva, razporeditve, izvedbe gradbenih del.
Ne morem ravno reči, da sem na tem obisku Turčije spoznal prave Turke. Vsi tisti turistični delavci ne štejejo. Sem pa vseeno opazil, da so večinoma starejše ženske zavite v rute, mlajše ne. Mošeje niso na vsakem koraku oz. hribčku kot recimo pri nas katoliške cerkve. Zelo veliko je tržnic z vsem mogočim blagom, seveda ponaredki. Turki se zavedajo, da jim turisti prinašajo denar, zato so prijazni in uslužni -za razliko od nekaterih Hrvatov in sploh Črnogorcev, recimo.
Žal nismo obiskali Pamukkal. Tako pač je, če skupaj potujejo štirje. Verjetnost, da se bo želja upoštevala je veliko manjša, kot če potuješ sam ali v dvoje.

ANTALYA

Skoraj milijonska Antalya, je sodobno in živahno mesto. Vsaj tisto, kar sem videl. Krasi ga stara marina. Gorovje Taurus pa njeno ozadje. Mesto je zraslo na klifu. Geografsko gledano me je nekoliko spominjalo na Reko. Zaliv, hribi, kot bi bil v Kvarnerju. Mesto ima v povprečju kar 300 sončnih dni. Zahvaljujoč visokim hribom, ki ga obdajajo skoraj z vseh strani in preprečujejo večje vdore hladnega zraka, ima toplo, mediteransko klimo. Poleti pa tudi zelo vročo, saj temperature nad 40 stopinj sploh niso taka izjema.
Mesto je dobra priložnost tudi za ugodne nakupe, saj cenovno ni prirejeno turistom. Tako lahko dobite lokum (turška sladica) po večkrat nižji ceni kot v trgovinah namenjenim turistom.
Na širšem področju Antalye se zelo veliko kmetuje, saj tamkajšnje kmetijstvo zadosti kar 65% vseh potreb Turčije po svežem sadju in zelenjavi. Polno je fižola in paradižnika v toplih gredah, pomaranč. Opazil sem tudi artičoke. Pasoče se krave, ovce in koze so tudi dokaj pogosta sestavina izgleda pokrajine, ki je zaenkrat še zelena. Ker sonce poleti pokrajino požge in izsuši, kmetje uporabljajo namakalne sisteme. Ne izsiljujejo subvencij kot naši.
Antalysko letališče je precej zasedeno, saj letala kar naprej vzletajo in pristajajo, kar je še en dokaz, da se turizem hitro razvija. Tudi gradi se na veliko. Ponekod so apartmajska naselja prav sanjska. Dejstvo je, da ima Turčija, sploh področje Antalye, zelo velik turistični potencial. Lansko leto je to področje gostilo 2 milijona Nemcev in prav toliko Rusov. Tudi letos si obetajo dobro sezono.

PREHRANA

Sem kar vesel, da se je “all inclusive” storitev končala. Vsaj iz enega vidika: prehrane. Vem, nihče te ne sili, da žreš tolikokrat na dan ampak tako hudičevo težko je iti mimo vseh tistih miz kjer se bohoti hrana in ne vzeti malo tega, malo tistega in na koncu je to seveda preveč. Sicer mi ni potrebno tako zelo paziti na postavo, saj sem po očetu podedoval precej vitko, vendar pa se veliko sladkorja in maščob lahko pozna tudi kje drugje.
Turška hrana je, splošno gledano, dobra, saj vsebuje zelo veliko zelenjave. Od mesa ni le svinjine, ki pa jo radi nadomestijo z ovčjim mesom. Sladice so ponavadi pregrešno sladke, saj skoraj plavajo v vodi s stopljenim sladkorjem. Okus, sploh, če je še kakšen dodatek, recimo orehi ali pistacije, je božanski. Ravno zato, ker so tako nasitne, so ponavadi v zelo majhnih kosih.
Od alkoholnih pijač, se veliko popije raki-ja. Ne, to ni tista srpska šljivovica. Raki je pravzaprav enak kot grški ouzo, le da je manj sladek. Gre za pijačo z zelo visoko stopnjo alkohola, ki v kombinaciji z vodo (ponavadi kocke ledu) postane bela. Okus je podoben bonbonom Bronhi.

ISTANBUL

In, če sem že pri Turčiji, moram nujno nekaj napisati tudi o Istanbulu, ki sem ga obiskal pred 5. leti. To je poleg Pamukall in Kapadokije še ena izmed atrakcij, ki privablja turiste v Turčijo. Mesto vsekakor pusti pečat, saj gre za pomembno stičišče kultur in nekoč glavno mesto vzhodnega rimskega cesarstva. Spominjam se ga, kot bi bil tam včeraj. Je ogromna, 15 milijonska metropola, ki delno leži v Evropi, delno pa v Aziji. Deli ga Bosporska ožina. Pravi užitek se je popeljati z ladjico po njej in občudovati zaliv Zlatega Roga ter milijone evrov vredne vile na azijski strani obale. Nasplošno je arhitektura v Istanbulu zelo bogata. Konec koncev, Istanbul je mesto z izjemno živahno zgodovino in vsak, ki je imel mesto v oblasti je pustil nekaj svojega. Obiskali so ga celo Vikingi. Že to, da je imel do sedaj veliko različnih imen, je dokaz burne preteklosti.
Mesto ima spoštovanja vredne stare stavbe, visoke stolpnice, moderne poslovne stavbe ameriškega tipa, razkošne mostove, manjše stavbe, ki spominjajo na avstroogrske, mošeje, bazilike, stolpe. Vseeno je bilo iz mesta veliko ukradenega sploh v času križarskih pohodov. Del “plena” se danes nahaja v Benetkah. Križarji so mesto popolnoma izčrpali. V 14. stoletju mu grozi bankrot in propad, število prebivalcev pade na nekaj 10 tisoč (v 6. stoletju je recimo število prebivalcev preseglo pol milijona). Turki za katere je bilo obubožano mesto lahek plen, mu kasneje povrnejo stari sloves. Mesto je tako v njihovih rokah od leta 1453, ko ga je sultan Mehmed II razglasil za glavno mesto osmanskega cesarstva.
Veliko objektov v mestu nosi ime po turškem politiku Ata Türku, ki je bil izrazit zagovornik laične države. Marsikdo ga šteje za očeta sodobne turške države, ki se ni prepustila verskemu enoumju kot je to na žalost v veliko islamskih državah. No, tudi na Zahodu bi bilo tako, če ne bi bilo skozi zgodovino dovolj ljudi, ki so znali oceniti kdaj je religijske manipulacije dovolj in kdaj pride na vrsto zdrava pamet.
Zaščitni znak mesta sta razkošni mošeji, Sultan Ahmedova, ki ima kar šest minaretov in ogromna Aya Sofia (tudi Hagia Sofia), ki je bila sprva bazilika. Turki zase radi rečejo, da pri svojih osvajanjih niso uničevali ali rušili takšnih ali drugačnih spomenikov lokalnih prebivalcev, kot je to ponavadi. In omenjeno bivšo cerkev radi uporabljajo kot dokaz.
Takrat sem še hodil v verske objekte, danes pa tega, zaradi ateističnega prepričanja, ne počnem več. Lahko pa rečem, da je Aya Sofia res ogromna cerkev oz. mošeja, stara skoraj neverjetnih 1500 let. Še vedno se lahko vidijo freske s krščanskimi motivi in slikami Jezusa, ki so jih Turki oz. takrat so to bili Osmani, premazali.
Sultan Admedova mošeja (ali Modra mošeja) leži na gričku, tako da je vidna skoraj z vseh koncev Istanbula. Pred njo je izjemno lep in urejen park, kjer ljudje radi poležavajo. Prvič sem otipal in začutil občutek orienta: “petje” muslimanskega duhovnika, ki odmeva iz zvočnikov minaretov v kombinaciji s prenatrpanim bazarjem s poceni robo in omamnim vonjem začimb in dišavnic ter gnečo ljudi s tradicionalnimi muslimanskimi oblačili.
Prav tako je bilo hipnotično opazovati kombinacijo rdečine večernega neba ter osvetljeno mošejo in visokimi minateri, med katerimi se v višinah preganjajo galebi. Prizor, ki ga bom pomnil še dolgo časa.
Takrat sem prvič vstopil v mošejo. Izrazit vonj po nogavicah utrujenih turistov, ki se morajo sezuti pred vhodom, se je širil iz tepihov. Ima pa mošeja neprimerno manj kičastih elementov kot povrečna katoliška cerkev.

Obiskal sem tudi stolp Galata, 660 let staro zgradbo, visoko 66,9 metrov kjer se ponuja prekrasen razgled nad Istanbul. Hecno, da so v Istambulu tako daleč nazaj imeli takšne stolpe, pri nas, v Ljubljani pa razni Jazbinški še vedno, v 21. stoletju, oporekajo takim višinam stavb, kaj šele višjim.
Znan je tudi Pera Palace hotel, kamor je zahajala bogata elita, med njimi tudi Agatha Christie. V njem je bivala vsakič, ko je obiskovala mesto. Tam je tudi dobila navdih za eno izmed mnogih znanih del, Umor na Orient Expresu. Hotel je res lep, poln stilskega pohištva. Seveda je temu primerna tudi cena. Ker nisem ne znan ne bogat, sem ga obiskal zgolj kot firbčnež.

V Istanbulu sem prvič poizkusil kebab iz ovčjega mesa in prave turške baklave. Rekorda petih baklav, ki sem jih pojedel skoraj v hipu, si res ne želim izboljšati.
Ja, Istanbul je lepo, živahno mesto z izjemno bogato zgodovino, ki mora biti vsaj enkrat v življenju obvezna destinacija vsakega popotnika.
Podobno, kot pred petimi leti, tudi danes dobim pomisleke, ko slišim govorenje nekaterih, da Turčija ne sodi v EU. Obiščite Turčijo in morebiti boste vedeli, kaj mislim.

p.s. Slike so moje, razen tistih, ki prikazujejo Istanbul. Te sem dobil na Wikipediji.

maj 6, 2008 - Posted by | Potovanja |

12 Komentarjev »

  1. No, saj sem tudi jaz ateist, pa vseeno na svojih potovanjih in izletih vstopim v kakšno cerkev. Zaradi arhitekture pač. Sicer pa sem hotel nekaj reči glede AI hotelov. V vseh državah so narejeni na isti način. Ista ponudba, povsod animatorji, ki mi gredo še najbolj na živce, namesto da bi te pustili pri miru. Samo hrana je v vsaki državi drugačna, vendar pa se tudi te hitro naveličaš, ker se začne ponavljati. In se že zaradi tega ne moreš prenažreti. Brez skrbi, da imajo tovrstni hoteli dobro preračunano in zagotovo ne gredo v svojo škodo. Točno vejo, da bo vsak novi turist prva dva dneva jedel kot nor, potem pa bo svoje obroke močno zmanjšal, ker bo opazil, da je itak že vse sprobal.🙂

    Komentar od popotnik | maj 7, 2008 | Reply

  2. @popotnik: Ne hodim v cerkve, ker sem sit tega konstantnega ponavaljanja notranjosti in kičaraja. Preprosto se z nevstopom izognem negativnim občutkom, ki so se mi vedno porajali ob ogledu notranjosti cerkva. Cerkve so zame nosilci manipulacij, depresije, hladu in neiskrenosti. Ne morem jih obiskovati zaradi arhitekture, ker vedno znova producirajo eno in isto idejo. Cerkve, s svetlimi izjemami, so večinoma uniformirale arhitekturno izražanje.
    Z vstopanjem v cerkev jo, hočeš ali nočeš, promoviram, saj postane del kalkulacije pri ocenah o njeni pomembnosti. Na koncu to pomeni, ne samo promocijo cerkve ampak celotne verske institucije. Ne želim biti del bahanja Vatikana, kako so cerkve po vsem svetu obiskane in s tem celo pomembne.

    Zelo redko potujem na tak način, da me strežejo spredaj in zadaj.. Pač, tokrat je bila izjema. Človek mora poskusiti vse, da lahko potem trezno oceni🙂

    Komentar od ateistek | maj 7, 2008 | Reply

  3. ravnokar sem se dobro vrnila iz potepanja po Istanbulu in bilo je enostavno magicno, nepozabno, carobno pravzaprav:)
    mesto me je presenetilo v vseh “okvirih”…kljub demostracijam za 1. maj, kjer je bilo videti nekaj nereda, je mesto izjemno cisto. hrana, ljudje, nocno zivljenje, vreme (klima) – nepozabno! prednost je bila tudi ta, da sem imela moznost potovati po mestu s prijateljem, ki je tu doma:) vsekakor se kmalu vrnem…in priporocam vsem!
    pai

    Komentar od sui21 | maj 7, 2008 | Reply

  4. @sui21: Popolnoma razumem tvojo navdušenost🙂 Jaz ga bom definitivno še kdaj obiskal.

    Komentar od ateistek | maj 7, 2008 | Reply

  5. Hvala za potopis.

    Jaz tudi ne obiskujem notranjosti verskih objektov, ogledam pa si jih od zunaj.

    Komentar od pijanec | maj 8, 2008 | Reply

  6. Čas, ko turistična skupina občuduje “lepoto” cerkva, sem vedno izkoristila za potepanje po bližnjih ulicah, kafičih, trgovinicah, posedanje po parkih – bistveno bolj se tako doživi obiskani kraj. Pa še razbremenjen skupine si.😉 Iz enakih razlogov, kot jih je opisal Ateistek, v cerkve ne vstopam. Nikjer.

    Komentar od PF | maj 8, 2008 | Reply

  7. Tudi jaz ne vstopam. Naj se najprej opravičijo za vse gorje, napišejo to na vsaki cerkvi, vrnejo nakradeno in opravičijo za svoj obstoj. Pravzaprav pa je to premalo, ker če nadaljujejo s prodajo neobstoječega, se jim ne more še ničesar odpustiti. Početje cerkva je slabše kot davek na zrak.

    Komentar od A | maj 8, 2008 | Reply

  8. @A: dober komentar, zakaj ni več takih ljudi ki bi tem prevarantom povedali kar jim gre, da so navadni drkači, sexsajo z mladimi dečki, potem pa za te užitke plačajo dve miljardi dolarjev (v ZDA). Še vedno cenejš kot če bi to kupili na črnem trgu…:)

    Komentar od edn | maj 8, 2008 | Reply

  9. Sem za vstop Turčije v EU, ker bo potem lahko kasneje vstopila tudi Rusija.

    Pri Turčiji me moti odnos do Kurdov in njihove delavske stranke, pa tudi zanikanje genocida nad Armenci. Kdor misli drugače je kaznovan.

    Komentar od A | maj 18, 2008 | Reply

  10. Dvomim, da bo kdaj Rusija v EU🙂
    Mislim, da je kar nekaj držav na tem svetu, ki ima okoli določenega vprašanja jasen odgovor, ki je tudi zakonsko določen. Podobno je v Sloveniji, če kdo reče, da je Slovenija med “osamosvojitveno vojno” naredila vojni zločin v Holmcu. Nisem prepričan ampak se mi zdi, da se tako, javno izrečeno mnenje, kazensko preganja.

    Komentar od ateistek | maj 18, 2008 | Reply

  11. Kmalu se bo verjetno kazensko preganjalo še, če bo kdo trdil, da Slovenija ne bo normalna demokratična in pravna država, dokler ne reši svojega izvirnega greha z Izbrisanimi, jim ne povrne statusa za nazaj in odškodnine za vse, kar so morali pretrpeti. Mene je sram, da sem državljanka takšne države.

    Komentar od PF | maj 18, 2008 | Reply

  12. Tudi mene je sram.

    Komentar od Vojko | junij 12, 2008 | Reply


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: