ateistek

Religija kot odraz duhovne šibkosti

Slika1 Kaj se že spet grem, da zapišem tako bogokletni in provokativni naslov? Utegnil bi užaliti vse vernike. To seveda ni moj namen. Preden najbolj militantni del začne vihati nos, da žalim njihova verska čustva, naj si preberejo utemeljitev.

Kdo je duhovno šibek? Tisti, ki ima v svojem življenju postavljene duhovne smernice na sebi lasten način ali nekdo drug, ki si smernice sposodi in jih umesti v svoje življenje ne da bi se vprašal, če mu sploh ustrezajo?

Monoteistične religije učijo duhovnosti po njihovih pojmih. Za dosego tega, nam tudi ponudijo pot. Pot je ponavadi tlakovana le z njihovo asistenco in z zgledi ljudi, pripadnikov take religije, ki jih je zapisala z velikimi črkami. Kreativnost pri osebnem razvoju ni preveč zaželjena, saj mora potekati po določenih pravilih, ki so v svoji obredni obliki pravzaprav povzetki indoktrinacijskih prijemov. Kreativnost duhovščine je lahko kaznovana z izobčenjem. Take religije tudi posredno zahtevajo od nas, da se izrečemo kot njen pripadnik, saj s tem opravičimo obstoj celotne ideologije, ki jo zagovarja. Ni naključje, da se 10 t.i. “božjih zapovedi”, začne s tremi zapovedmi, ki zahtevajo poslušnost religiji in njenim voditeljem. Tudi podatek, da se je duhovnost vedno tesno vezala le na religijo, pove veliko. Nekateri ljudje so začeli na duhovnost gledati ločeno od religije šele v 19. stoletju, vendar pa je tak način poprijel širši družbeni kontekst šele v 20 stoletju z začetki sekularizma.  

Monoteistične religije so ekstravertirane, saj ne vidijo neko absolutno dobro v človeku ampak je fokus preusmerjen v imaginarno bitje, nekje zunaj predstav. Še več, katolištvo uči o izvirnem grehu, kar pomeni, da so ljudje že z rojstvom grešniki, ki potrebujejo njihovo pomoč, da so manj grešni. To je zelo plehek poskus, kako naj religija samo sebe vkalkulira v posameznikovo življenje. Radikalni islam celo ljudi, ki verujejo drugače, imenuje za grešne.

Ljudje v vodeni duhovnosti težje vzpostavijo stik sami s seboj, saj se morajo zgledovati po dejanjih slavnih posameznikov ali knjigah, ki so zapovedane kot svete. Preveliko istovetenje z drugimi nas oropa lastnega bistva. Človek je tisti, ki se mora prilagoditi religiji in ne obratno. Vse to povzroča razkorak neživljenskosti. Večji kot je, večja je stopnja hinavščine in potrebe po kazanju s prstom na neprave ljudi, grešnike.

Ljudje postajajo zaradi staranja z leti vse bolj nostalgični. To je normalen proces, ki izvira iz večje naklonjenosti mladosti, ko je smrt še zelo daleč. Zaradi nezmožnosti podoživljanja časov iz nostalgičnih fantazij, se zdi, da nič ni več tako kot je bilo, vse se slabša, družba moralno in etično propada. Potrebe po nostalgiji se kompenzirajo s konzervatizmom, tradicijo, večjim ali celo nenadnim zanimanjem za ponavadi institucionalizirano vero, ki se z vsemi svojimi indoktrinacijskimi prijemi zazdi kot edini odgovor za preprečitev oz. izboljšanje. Zato je toliko “mamc in atov” v prvih vrstah v povprečni cerkvi. In zato je tudi tako velik odstotek starcev med duhovščino.

Če bi se ljudje duhovno zgrajevali sami, tako, da bi znali pogledati v v svojo notranjost brez vseh tančic samoolepšav in egocentrizma ter si prisluhniti brez prefinjenega vsiljevanja metod institucionaliziranih posrednikov, bi bil svet veliko lepši in odgovornejši. Starši so izjemno pomemben prenosnik informacij in zgledov za duhovni razvoj otrok. Zato je verouk in izpostavljanje otrok raznoraznim obredjem zgolj še ena skrbno izdelana, celovita storitev, ki jo nekdo opravi namesto nas. Ta zamenjava dela bi morala biti na tako pomembnem področju človeškega zavedanja, nedopustna. Vsak od nas je zmožen notranjega razvoja, saj je človeku narava duhovnost vsadila enako kot potrebo po prehranjevanju. Smola je v tem, da lastno angažiranje v duhovnosti zahteva več dela, kot če nam to nekdo servira ali celo opravi namesto nas. (Ne)kvaliteta je temu primerna.

O dveh volkovih

Nekega večera je dedek plemena Cherokee pripovedoval svojemu vnučku o bitki, ki se dogaja znotraj nas.

Rekel je: “Moj vnuk, ta bitka stalno poteka med dvema ‘volkovoma’ znotraj vseh nas.

Eden je Hudoben. Jezen je, nevoščljiv, ljubosumen, žalosten, veliko obžaluje, pohlepen, aroganten, samo pomilujoč, kriv, zamerljiv, ima občutek manjvrednosti, laže, je lažno ponosen, ima občutek večvrednosti in egoističen.

Drugi pa je Dober. Vesel, miren, ljubeč, upajoč, spokojen, usmiljen, prijazen, dobronameren, empatičen, radodaren, resnicoljuben, sočuten in zaupa.”

Vnuček je razmišljal o tem in vprašal dedka:

“Kateri volk pa zmaga?”

Dedek je preprosto odgovoril:

“Tisti, ki ga hraniš.”

Advertisements

marec 12, 2008 - Posted by | Religije

16 komentarjev »

  1. Kaj je ta “duhovnost”, o kateri pravis, da je “vsajena v nas”? Ko ateisti govorijo, da smo tudi mi sposobni duhovnosti, mi nikoli ni jasno, kaj naj si pod tem predstavljam.

    Komentar od Tea | marec 12, 2008 | Odgovori

  2. Mislim, da je problem v tem, kako si predstavljaš ateiste in ne duhovnost. Poglej pod rubriko “o mojem nazoru”.

    Kot ateist si duhovnost predstavljam kot vsak pozitivni presežek v notranjosti, ki se generira v nekem dejanju s katerim pokažeš naklonjenost sebi, drugemu človeku ali naravi.

    Komentar od ateistek | marec 12, 2008 | Odgovori

  3. “Pozitivni presezek v notranjosti”… wtf? Ce si zaprisezen znanosti, moras menda biti zaprisezen tudi jasnosti izrazanja.

    Ce gre enostavno za kazanje naklonjenosti – tudi zivali jo kazejo. A so zato duhovne?

    Mogoce bo to vprasanje zgeneriralo jasnejsi odgovor: v cem natancno se neduhovni ljudje razlikujejo od duhovnih?

    Komentar od Tea | marec 12, 2008 | Odgovori

  4. In kako naj ti predstavim, kaj sem mislil. Z matematično formulo? Če ne razumeš, pač ne razumeš. Ni ti potrebno biti osorna.

    Tudi živali so lahko duhovne. Ne vem, zakaj bi to bila samo človeška ekskluziva.

    Neduhovnih ljudi po mojem mnenju ni. Vsak verjame v nekaj.

    Komentar od ateistek | marec 12, 2008 | Odgovori

  5. Če prav razumem, religijske institucije so kot restavracije: ko se ti ne ljubi doma kuhat greš jest ven.

    Če prev razumem, vi zagovarjate domačo kulinariko.

    Torej je vprašanje naslednje: Veliko je ljudi, ki ne zna kuhat. Naj torej jejo doma v mikrovalovki pogreto zmrznjeno hrano ali pa se prilagodijo menuju restavracije?

    Pač, vsak izbere tisto, kar mu ustreza. Pa si ne bi upala trditi, da je kdorkoli duhovno šibek.

    Komentar od Tam tam | marec 12, 2008 | Odgovori

  6. @Tam tam: Že tvoje izhodišče je napačno. Vsak zna kuhati, če to hoče ali če je v to prisiljen. Biti lačen ali nekaj poskusiti spacati, je izbira z logičnim odgovorom. Danes bo sicer jed malo manj okusna, vendar no zato naslednjič boljša….In kar je najpomembneje, jaz bom tisti, ki jo je skuhal…

    Komentar od ateistek | marec 12, 2008 | Odgovori

  7. Ni rečeno. Ljudje smo si različni in ravno zato ne moremo trditi da imajo/mo vsi motivacijo za učenje kuhanja. Nekomu je pač večje veselje biti posrežen kot pa lastno raziskovanje in eksperimentiranje.

    Komentar od Tam tam | marec 12, 2008 | Odgovori

  8. Škoda, nikoli ne bo vedel, kaj zamuja. In to je tista šibkost..Sploh, če je vedno v verigi ene in iste cerkve, pardon restavracije :mrgreen:

    Komentar od ateistek | marec 12, 2008 | Odgovori

  9. Se opravicujem za osornost – bolj slab dan imam. Razen tega bi rada ze enkrat prisla do dna tej ideji, da smo tudi ateisti (lahko) duhovni, saj sploh ne razumem, kaj bi naj to pomenilo.

    “Neduhovnih ljudi po mojem mnenju ni. Vsak verjame v nekaj.”

    Torej je duhovnost enostavno to, da v nekaj verjames? Jaz verjamem v logiko in evolucijo, na primer. Ne verjamem pa v nek visji smisel, dokoncni odgovor, nematerialno duso, itd. Nekako se mi ne zdi smiselno, da bi me kdo oznacil za duhovno na podlagi tega. Kar se zivali tice, imajo take “vere” se manj – tudi za njih se mi ne zdi smiselno reci, da so duhovne.

    Kaj torej mislis z duhovnostjo, ce ne vere v nekaj “visjega”, “vseobsegajocega”, morda celo nematerialnega in nadnaravnega?

    Komentar od Tea | marec 12, 2008 | Odgovori

  10. Aja pa da ne bo pomote – strinjam se z vecino tega, kar si povedal v postu. Zalostno je, koliko ljudi se je pripravljenih odpovedati iskanju in kriticnemu misljenju v zameno za tolazece pravljice, poenostavljene napotke za sreco, ter obljubo vecnega zivljenja. Sama lenoba, sebicnost, in pomanjkanje radovednosti ter domisljije.

    Komentar od Tea | marec 12, 2008 | Odgovori

  11. @Tea: Sem te dal med linke 🙂 Zanimiv blog imaš.
    Ja, seveda je duhovnost tudi, če verjameš v logiko in evolucijo. Po mojem mnenju je smisel verovanja v tem, da pač verjameš in ni bistveno v kaj. Vendar pa se ateizem od zapovedanega religijskega verovanja loči po tem, da pri njem ni ozadja, ki bi usmerjalo, kaj naj bi to verovanje sploh bilo.
    Edina stvar, ki ateizem lahko usmerja in mu da neko formo je borba za duhovno svobodo pred organiziranimi religijami, ki zahtevajo duhovno uniformiranost.

    Komentar od ateistek | marec 13, 2008 | Odgovori

  12. Bom vpadla, čeprav morda malce slabo povedala, ma mi gre oprostiti: Bobikijo končno spi, oddelala sem svoj honorarni šiht in se veselim horizontale poleg speče dojenčice.

    Torej, povedati sem hotela, da s tem, ko vse označuješ za verovanje, nekako zamegliš pojme. Namreč vera v boga in verjetje v logiko in znanost, kot omenja Tea, niti približno ni enako, da bi lahko za oboje enostavno uporabil enak pojem. Verjeti se namreč prepogosto razume kot nekaj, kar pač počnemo, največkrat brez osnove, zgolj z veliko mero upanja in pogosto slepega zaupanja. Pri znanosti in logiki pa gre še kako z osnovo: jasno, nedvoumno, preverljivo, ovrgljivo, dogradljivo, ipd. Vera v tem primeru nima veze s slepim zaupanjem, ampak z lastno vedoželjnostjo, lastnim prevpraševanjem, dvomom, mišljenjem, ipd.

    Komentar od PF | marec 13, 2008 | Odgovori

  13. Že Albert Einstein je to lepo povedal, da je vera v osebnega boga za šibke duše. Znanost je objektivna in ko analizira religijo hitro ugotovi, da gre za skupinsko samoprevaro.

    Simplicitusi pač uporabljajo religijo tudi kot kulturno komponento svojega življenja. V bistvu so žrtve ideološke indoktrinacije v mladosti in imajo do svoje ideologije izrazito čustven, subjektiven odnos.

    Kdor se želi te primitivnosti rešiti mora narediti kar velik intelektualni napor, da se osvobodi tega verskega poneumljanja.

    Funkcija religije je narkotik, bergla, psihoterapija in zatočišče za ljudi, ki svojih osebnih težav ne znajo ali pa niso sposobni reševati drugače.

    Sigmund Freud ugotavlja, da bo religija živela večno, saj bodo vedno med nami tudi nesrečni ljudje, ki bodo lačni in žejni božje ljubezni, ker prave človeške ljubezni pač ne dobijo.

    Ko se rodimo pa smo vsi nereligiozni, neverni, brezbožni, če hočete ateisti.

    Komentar od Janez | marec 13, 2008 | Odgovori

  14. Ateistično nerganje čez religijo je tudi znamenje duhovne šibkosti. 😉

    Komentar od a | marec 18, 2008 | Odgovori

  15. @a: Nerganje čez Vatikan in institucionalizirane, religijske obrazce množičnih, fantazijskih prevar ne more biti znamenje duhovne šibkosti. Kvečjemu nasprotno. Da si upaš odvreči vsiljeno in indoktrinirano obleko duhovnost, ki jo ponuja religija zaradi lastnih kalkulacij in uniformirana družba, je lahko junaško delo. Priporočam ogled filma C.R.A.Z.Y.

    Komentar od ateistek | marec 18, 2008 | Odgovori


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: