ateistek

Zadnji trenutki Mauriciusa

Koncalo se je. Skoraj. Se danes. Zadnje brckanje v Indijskem oceanu mamljive modrine, zadnje vonjave Mauruciusa. Zadnji pogledi na obsirne plantaze sladkornega trsa, hribe nadrealisticnih oblik, drugacne obraze ljudi..

Kmalu potrka jutri. Caka me vstajanje ob treh zjutraj, taxi ob pol stirih, letalo ob sedmih, nato 11 ur letenja, presedanje v Dusseldorfu na drugo letalo in krajsi let do Minhna. Tam me bo cakal kombi, kjer bom prezivel se nadaljnjih nekaj ur do Ljubljane. Tam bom 15.2 v zgodnji urah. Ja, peklensko dalec je Mauricius. Pot je kar precejsnji organizacijski zalogaj, sploh ce ne letis preko agancij.

Racunal sem stroske: letalo 770, hotel en teden 200, apartma 10 dni 240, najeti prevoz do Minhna in nazaj 85, hrana, taksisti in nekaj malega spominkov 200. Torej skupaj 1500 za 18 dni. Za vsa ta dozivetja, obcutke, izkusnje? Ni veliko. Otok jih je vreden. Mogoce se spet kdaj srecam z njim. Zdaj si nisva vec neznanca.

Celoten povzetek potovanja s fotkami tukaj

13 februarja, 2008 Posted by | Potovanja | 5 komentarjev

Tragicni razplet

Danes sem bil prica tragicnemu dogodku.

Dva lokalca sta se odlocila odplavati do koralnega grebena, 100 metrov stran. Kljub vsem opozorilom o visokih valovih, ki so nam jih danes drzavni organi kar naprej servirali na plazi.

Ravno sem jedel nesramno dobro vecerjo, ribo s carryjem in zelenjavo, ko sem v daljavi zagledal dva plavalca, blizu grebena, kjer so se lomili vecmetrski valovi. Slisalo se je dretje oz. help. Glede na to, da je bila plaza polna ljudi, sem pricakoval, da bo nekdo poklical policijo. Minilo je vsaj 20 minut, preden sem zagledal gumijasti coln in dva resevalca.

Fanta sta se drla in mahala z rokami, za njimi pa hudicevo visoki valovi. Bila sta ujeta v peklu, saj so tam izjemno mocni tokovi, ki nesejo na odprto morje. Resevalca sta ju uspela spraviti v coln, vendar je tudi tega zacelo odnasati proti valovom. Kmalu jim je odpovedal motor. Valovi so jih neusmiljeno premetavali sem ter tja. Dvigovali so jih v zrak in kmalu so coln tudi prevrnili. Vsi so popadali ven na ostre korale. Resevalca in en izmed fantov so se uspeli skobacati nazaj na coln, cetrtega ni bilo vec nikjer.

Po vec kot polurni borbi z valovi, je koncno prisel se en coln in trojico s colnom zvlekel na varno. Ne vem zakaj je potreboval toliko casa. To je najvecji madez. Ce bi prisel prej, se coln verjetno se ne bi prevrnil.

Zacela se je spuscati noc. Na plazi se je nabralo ogromno ljudi. Resevalca in prezivelega, ki je v soku jokal, so odpeljali.
Prisel je helikopter in z mocnimi lucmi svetil po grebenu v upanju, da bi nasli se cetrtega.

Zdaj je vse mirno. Iskanje so odnehali. Zal brezuspesno. Videl sem tudi prizadete svojce, ki so jokali za umrlim fantom.

Celoten povzetek potovanja s fotkami tukaj

10 februarja, 2008 Posted by | Potovanja | 11 komentarjev

Opazovanja ljudi

Ko se clovek znajde med ljudmi, ki so na pogled drugacni, jih rad opazuje. Zame to vsekakor velja.

Plaza Flic en Flac: Pridejo tri zenske. Dve starejsi, ena mlajsa. Starejsi imata na obrazu poteze aboridzinov. Vsedejo se v najglobjo senco. Domacinke, sploh starejse niso nikoli v kopalkah. Spustijo dve vrecki na tla, pogrnejo veliko brisaco in zacnejo jemati vsebino. Sokovi, cipsi, krekerji, neki trikotni ocvrtki, napolitanke, piskoti, sendvici. Vse to lepo razstavijo predse in zacnejo jesti. Selestenje embalaze, ki jo odpirajo, se slisi kar naprej. Tako sedijo. Ne mine niti ena minuta, ne da bi kaj govorile. Zlobudranje, prekinjeno s sproscenim smehom, se mene spravlja v smeh. In tako ure in ure. Tu in tam kaksna onemoglo zaleze, da si nabere moci za nov krog.

Javna plaza Le Morne: Ocitno je bil dan Indijk. Bilo jih je vse povsod po gozdicku. Pripeljale so se z najetimi avtobusi. Gospe, stare 40 let in vec, zavite v tradicionalna oblacila. Spominjajo na muslimanska, le da so bolj pisana, lazjih barv.Glav nimajo zavitih, med obrvi jih krasijo rdece pike, tam kjer imajo razdeljene lase pa rdeca crta. Zelo so vesele. Nabrane v vec skupin, plesejo, pojejo in tolcejo po bobnih. Radovedni turisti jih opazujejo in slikajo. Seveda sem bil tudi jaz med njimi.
Nedalec stran od javne plaze in Indijk pa monden resort namenjen bogatasem. Same stilsko narejene razkosne vile, manj kot to sploh ne ponujajo. Goste po resortu prevazajo v elektricnih vozilih. Pocivajo v udobnih lezalnikih pod slamnatimi sencniki. Nekateri berejo lahko literaturo, drugi spijo z odprtimi usti in tistimi cudnimi obrazi, tretji plavajo v velikem bazenu. Vsi so vec ali manj beli. Tisino zmoti le sumenje vetra v palmah ali morja v neposredni blizini.

Mislim, da je po vsem povedanim jasno, kaj me bolj fascinira in pritegne pozornost.

Danes je nedelja. Dan, ko se domacini spet v vecjem stevilu spravijo na plaze. Tudi valovi so izjemno visoki, saj se v razdalji 1000 km potikata kar dva ciklona….

Celoten povzetek potovanja s fotkami tukaj

10 februarja, 2008 Posted by | Potovanja | Komentiraj

Nacionalni park Black River Gorges

Res je. Res je. Ma, res je. Res je, ce vam recem. Mauricius je raj na Zemlji. Vsa ta navdusenost je posledica danasnjega obiska nacionalnega parka. Tisti gorges bi dopolnil z gorge(ou)s.

Taksisti so bila danes oderuski. Verjetno zaradi praznika. Ker nisva pristala na ponujeno ceno, sva spet rentala skuter. Bil je 2.5 krat cenejsi. Park le ni tako zelo oddaljen, da iz Flic en Flaca ne bi slo.

Zaradi praznika je bil obisk domacinov v parku vecji. Vendar jih vecina s pohodom odneha, ko pridejo do glavne reke, Black River. Tam se kopajo, rostiljajo in zabavajo. Midva sva nadaljevala naprej.

Kupila sva zemljevid parka in se s tam zaposlenim pomenili, kam bi bilo dobro iti. Planiranih 6 km se je na koncu spremenilo v 15.

Park je res kot pravi zelen raj. Pot se pocasi zacne dvigovati. Postajalo je vse bolj neprijetno. Odlocila sva se, da prideva do vrha hriba, pa naj stane kar hoce. Tako je bila zacetna kriza zaradi pekocega sonca in ponavljajocih se ploh ter nazaslisane sopare, ki je kar pozirala zrak, le premagana.

Prisla sva do prve razgledne tocke Macchabee. Malo naprej je postala pot zelo strma. Je dokaj urejena, vendar je bila zaradi blata in korenin zelo spolzka. Koncno sva le prisla do pobocja, kjer sva lahko uzivala v pogledu na otok.

Ko je pritisnilo sonce po kaksni od ploh, so se zacele siriti izrazito prijetne vonjave cvetocega rastlinja in razpadanja odpadlih rastlinskih delov. Vlaga je dobila otipljiv vonj. Petje ptic v novih melodijah, sumenje vetra, dezja ali slapov v daljavi, so bili odlicni zvocni drazljaji. Pogled so prestrezale se nevidene oblike dreves, plodov, cvetov ter njihove barve, termitnjaki na vejah, skale polne raznih vrst mahov, metuljcki, bele ptice z dolgimi repki…..

Pokrajina je tako zarascena, da improvizacije poti niso mogoce. K sreci sva nasla novo pot za povratek na izhodisce tako, da se nama ni bilo potrebno vracati po stari.

Na koncu sva se se okopala v Crni reki med domacini in se vrnila domov.

Popoln dan, ki bo zaradi drazenja cutil, ostal v spominu za vedno. Dan, ki daje zivljenju, kot si ga predstavljam, pravi smisel.

Celoten povzetek potovanja s fotkami tukaj

7 februarja, 2008 Posted by | Potovanja | 3 komentarji

Srecno novo leto

Kitajsko. Danes je na Mauriciusu spet zelo zivahno. V hotelu, kjer tole pisem, odmeva kitajska glasba, tu in tam pa se slisi tudi kaksna petarda…Kitajci, ki jih je ocitno precej, pricakujejo novo leto. Jutri je tako praznik.

Danes nisem pocel nic koristnega. Spet malo pocivanja ob aktivnostih na plazi. Sem pa opazoval mladi up Mauriciusa, osnovnosolce, ki so imeli kros. Tekli so za plazo po borovem gozdicku. Pravo veselje jih je bilo opazovati, saj je prav neverjetno, kako so rasno heterogeni. Kitajcki, crnci raznih izvedb, Indijci, belci…Skratka, ni da ni. Pomislil sem na Slovenijo in njeno dolgocasno genetsko zatohlost Marij in Janezov Novakov. Pri nas kar naprej poslusamo, kako znajo biti tujci problematicni namesto, da se bi kdo vprasal, ce je mogoce problem tudi v t.i. avtohtoncih.
Ah, saj je vseeno, preresna tema za zdaj. Grem na TV gledat kaksni so kitajski obicaji ob praznovanju novega leta. V Port Louis se mi ne da, je prepozno, ceprav bi tam videl najvec.

Celoten povzetek potovanja s fotkami tukaj

6 februarja, 2008 Posted by | Potovanja | 3 komentarji

Jug Mauriciusa

Danes je bil dan poln presenecenj. Dan uzivanja v naravnih lepotah. Juzni del otoka jih je prepoln.

Spemenila sva nacrt. Namesto obiska nacionalnega parka, sva najela taksista za cel dan. 50 evrov. Malo je sicer drazje kot, ce bi najela avto ampak vsaj ne bo potrebno prevec gledati na karto. Taksistu sva priblizno orisala, kaj bi rada videla.

Mimo Tamarina in nacionalnega parka, smo se zapeljali v gorato notranjost. Hribovje ni pretirano visoko, saj ne doseze niti 1000 metrov. Je pa izjemno zeleno in zaradi goste porascenosti vecinoma neprehodno.

Najlepse je podrocje Chamela, kjer je lep slap in znacilnost, zemlja sedmih barv. Za ogled obeh atrakcij, je vstopnina blizu dveh evrov. Nato smo se dvignili malo nad 700 metrov, kjer se je odprl izjemen pogled ravno na predel otoka, kjer bivam. Ne, nisem bil jaz tisti, ki bi odkril, da je to ravno nase mesto. Za gledanje kart sem bolj pri ta butastih.

Spet se je pojavilo nekaj novih slapov, natancneje Aleksandrini slapovi. Prodajalci izkoristijo prav vsako tako tocko, da prodajajo svoje drobnarije.

Spustili smo v dolino juga v mesto Gris Gris, kjer se koralni greben pretrga in se zato do obale privalijo vecmetrski valovi. Plaza, ki se pojavi nad previsom, je ena lepsih, ki sem jih videl v zivljenju. Zacuda pa nikjer nobenih kopalcev. Ne vem, mogoce je zgolj za gledanje. Verjetno je prepovedano kopanje zaradi tokov.
Zakljucili smo v zalivu Blue Bay s kopanjem in kosilom. Zadnje dni za kosilo tako ali tako samo zulim nudle z zelenjavo popecene v voku. Menjam pa dodatke, torej piscanca ali ribo. Prav tako pa omako. Cili ali cesen. Enako sem delal tudi na Tajskem.

Blue Bay bi svetoval vsem morebitnim obiskovalcem Mauriciusa, ki se radi potapljajo, saj je pod morjem neverjetno veliko pisanih rib in koral. Pod morjem se skrivajo cela mesta.

Celoten povzetek potovanja s fotkami tukaj

5 februarja, 2008 Posted by | Potovanja | 1 komentar

Kup enih sanj

Sanja se mi. Vsakic, ko zaspim. Tudi, ce gre za kratek popoldanski spanec nekje v senci borovcev. Videvam ljudi, ki jih ze leta nisem. Celo pojavljajo se nekateri iz osnovne sole. Mozgani so jih ustrezno postarali. Ne vem od kje mi naenkrat taka potreba po sanjanju, saj sem v vseh teh dneh bivanja na Mavriciusu sanjal vec kot prejsnja tri meseca.

Nekoc mi je nek prijatelj razlagal o melatoninu. Gre za snov, hormon, ki ga izlocajo mozgani zaradi uravnavanja spanca. Velja kot eden boljsih zaviralcev staranja oz. antioksidantov. Tvorilo naj bi se ga vec, ce je clovek cez dan bolj izpostavljen soncu. Ne vem, mogoce bo to razlog.

Preseljen sem na novo lokacijo, 100 metrov stran od prejsnje. Apartmajcek je kar ok.

Danes razen sanjanja, polezavanja na plazi, plavanja in poslusanje glasbe, nisem delal nic. Pavza.
Ah, seveda, mojo pozornost je danes pritegnil nek zapuscen pes. Tukaj jih je kar nekaj, vendar niso prav nic nevarni. Pravzaprav je bil pogled nanj skoraj posasten: dlaka mu je skoraj v celoti odpadla, kar mu je dajalo videz nezemeljskega bitja, vrh glave pa je imel odprt, tako, da se je videlo v notranjost lobanje. Nad odprto glavo so se rojile muhe. In kljub vsemu, je skakljal okoli, kot da ni nic. Kot zivi mrtvec. Prizor vreden dobrih grozljivk.

Jutri nameravava obiskati tukajsnji nacionalni park. Ne veva se, ce bi vzela taksi, skuterja ali pa spet na avtobuse.

p.s. Se ze veselim danasnje noci. Me res zanima, kaj me spet caka v dezeli sanj. Upam, da me ne bo preganjal tisti pes..

Celoten povzetek potovanja s fotkami tukaj

4 februarja, 2008 Posted by | Potovanja | 10 komentarjev