ateistek

Pacienti, rdeča preproga in videotrakovi

Oskar Že dva dni me grize, kako naj se lotim Oskarjev, pa mi pod miško pride tale blog. Jesss, tako imam končno pred seboj več kot idealen primer pacientke, ki potrebuje mojo diagnozo, he,he…Ker mi je zagrozila s “clean efektom” na njenem blogu, se je bom lotil s svojega :mrgreen: .

Mogoče sploh ne bi bil pozoren na podelitev, če ne bi bil zaradi preobilice dela, ki se mi je nabralo tudi zaradi Mauriciusa, ravno ob času podelitev, “kazensko” za računalnikom. V ozadju sem imel prižgan televizor in HTV, kjer se je, očitno zaradi silne pomembnosti, odvijal neposredni prenos podelitve.

Nič slabega ni v tem, da si ljudje, ki se ukvarjajo z nekim področjem dela, podeljujejo nagrade. S tem si seveda pihajo na dušo in dajajo vtis drugim ljudem, da je njihovo delo pravzaprav zelo pomembno. Filmska industrija je tako vsaj enako pomembna kot vsi drugi poklici; smetarji, čistilke, vratarji, prodajalci, medicinske sestre itd, ne?

Da pri drugih poklicih ni toliko blišča in denarja kot tukaj, je kriva človeška narava, ki bolj ceni in nagrajuje tisto, kar je na očeh. Ljudje se pač vdajajo vizualnim dražljajem kot glavnemu generatorju celotnega sveta in ne vidijo ali nočejo videti več. In kaj je lahko bolj na očeh, kot gledanje takšnih ali drugačnih igralcev pri opravljanju njihovega poklica ali celo identificiranja z njimi preko vlog, ki jih odigrajo. Gledanje čistilk je nadvse dolgočasna zadeva, smetarjev, smrdeča, medicinskih sester, lahko odbijajoča itd. Kaj šele, da bi se z njimi istovetil..  

PACIENTI 

Zanimivo je opazovati ljudi, tudi izbrano pacientko, ki se sicer zdi mentalno povsem prisebna, kako dojemajo ves ta zvezdniški blišč. Seveda blišča ne bi bilo, če ga ne bi ti isti ljudje, ki so očitno povsod, tudi sproducirali. Blišč kot posledica fascinacije z življenjem drugih, je kot sol. Je neka nedgradnja, stranski produkt praznih življenjskih vsebin tako, da svojo notranjost nagonsko odprejo za slan dodatek. Identifikacijska fascinacija z igralci na tisoč in en način. Igralci kot kompenzacija bitij od katerih se pričakuje, da bodo nosilci čim večih superlativov. Preprosto morajo biti takšni, saj v svoji pojavnosti nosijo veliko nedoživetih želja opazovalcev. Če niso, se odobravanje hitro sprevrže v uničujoče kritike. Ta črno-beli razkol je težko breme, pod katerim je kakšen nosilec tudi že kdaj klonil.

Popolnoma normalno je, če se na rdečih preprogah, pravzaprav namenjenim fizičnemu razkazovanju telesa prvenstveno zaradi zadovoljevanja nekih čudnih potreb opazovalcev, pod rafalom bliskavic, kot bi šlo za nekaj izjemno pomembnega, razkazujejo favorizirani ljudje, takšnih ali drugačnih občudovanj, s frizurami ter v oblekah in čevljih, ki se interpretirajo ali ne interpretirajo kot lepa, modna, pravilno usklajena celota. Igralci so v tistem trenutku nosilci nekih estetskih resnic oz. ideoloških tolmačenj.

Videti je, da večini udeležencev takšna pozornost nadvse odgovarja. Občutek za lastni ego, ko te zaslepljujejo bliskavice in poželjivi pogledi okolice, kot bi bil odrešitelj sveta, nov prerok, je lahko komu višek bivanja. Slišati, da bi se kdo od njih pritoževal nad bliščem rdeče preproge, še nisem zasledil. Na njej v popolnosti kohabitirajo s svojimi sledniki. “Show me, show me how perfect you are” in “Watch me, watch me, I am thin and fucking gorgeous” živita v popolni simbiozi.

Tudi naša pacientka se trenutno nahaja v simbiotičnem, evforičnem tednu predajanja svoji strasti in slu po pobegu iz dolgočasne realnosti. V “filozofskem kontekstu” raztolmači analizo predmetov občudovanj na več tematskih sklopov: kdo je imel kakšno obleko, kdo je nosil najbolj rdečo obleko med rdečimi, katera od nosečih igralk je imela najlepšo, katera od črnih oblek se je najbolj podala, katera je izpadla najbolj grozno, kakšne so bile obleke bivših igralk oz. današnjih priveskov (??), kdo se je koga oklepal, kaj je kdo rekel…
Skratka, sama težka in nadvse pomembna vprašanja s področja obnašanja oboževane elite v prostorih prireditve, ki navkljub svoji perverzni abotnosti zahtevajo poglobljeno analizo in skoraj že laboratorijske preizkuse. Verjetno so fotografi ujeli prav vsako sekundo podelitve iz različnih zornih kotov, tako, da se lahko taki fanatiki spotaknejo ob vsak trenutek prireditve in jo razčlenjujejo celo leto do naslednje.

OSKARJI 

Nagrade Oscar oz. Academy Award velja za avtoriteto na področju filmskih nagrad. Nekaj podobnega kot Nobelova nagrada na področju znanosti. Pojavila se je kopica podobnih prireditev po vseh državah sveta, vendar zaradi izjemnega kapitala, produkcije v ozadju in fanatičnih slednikov, nobena ne pridela tolikega balastnega pompa in blišča, kar oskarje navidezno naredi za še bolj pomembne. Prvič so jih podelili leta 1929 za dosežke v filmski industriji v letih 1927 in 1928.

Vprašanje od kod kipcem ime Oscar, je nerazrešeno še danes. Nekateri pravijo, da je kipcu dala ime igralka Bette Davis, ko ga je prejela leta 1936 in ga poimenovala po svojem prvem možu. Drugi omenjajo Walta Disneya, tretji pa neko zaposleno pri akademiji, ki je ob pogledu na kipec zavpila, da jo spominja na njenega strica Oscarja. 

Kipec je narejen iz pozlačene zlitine. Visok je 34 cm in ima 3,85 kg. Kipec upodablja viteza z mečem, ki stoji na roli filma. Predstavljal naj bi prvotne veje Ameriške filmske akademije – igralce, scenariste, režiserje, producente in tehnike.

Lastnik kipca ne sme prodati tretji osebi, če ga prej ne ponudi akademiji za 1 dolar. Če to kljub temu stori, je kipec avtomatično last akademije. To pravzaprav pomeni, da dobitniki sploh niso njegovi lastniki. To določilo je bilo dolgo časa sporno in deležno sodne bitke, ko je vnuk enega od dobitnikov le tega hotel prodati. V sporu je zmagala akademija in dosegla trajno prepoved prodaje. Vseeno pa se je našel kdo, ki je kipce prodal za lepe denarce a so kupci kasneje kipce akademiji vrnili.

Letos je potakala že 80. podelitev. V vseh teh letih je bilo podeljenih že okoli 2700 kipcev. Članov, ki odločajo o nagrajencih je skoraj 6000, od tega 1311 igralcev, ki tvorijo največji del članstva. Glasovanje ni obvezno, tako da je v nekaterih kategorijah dovolj nekaj sto glasov za zmago. Do leta 2003 je število članov vsako leto naraščalo vendar so potem naraščanje ustavili s spremembo določil.
Član ne moreš postati po svoji volji ampak moraš biti povabljen k sodelovanju. Imena članov se javno ne objavlja. Glasovanje je tajno.

Da bi nek film lahko tekmoval, je potrebno predvajanje v nekaj kinematografih po Los Angelesu v prejšnjem koledarskem letu. Mora biti dolg vsaj 40 minut, razen če ne tekmuje v kategorijah kratkih filmov. Ne sme biti prikazan na internetu preden pride v kinematografe.

Sprva Oskarji sploh niso pritegnili večje pozornosti. Prvič so prireditev s TV kamerami spremljali leta 1953, v barvah leta 1966. Danes akademija trdi, da prireditev spremlja milijarda ljudi vendar niso nikoli pojasnili, kako so prišli do teh številk. Oskarji so edina prireditev v ZDA, ki je spremljana v živo po celi državi, od Havajev do Aljaske.

Da pa v resnici Oskarji nimajo take veljave za filmsko umetnost, kot se kaže na prvi pogled dokazuje očitek, da nagrajeni filmi ne kljubujejo času. Vsi, razen svetlih izjem, utonejo v pozabo brez pravega vpliva na razvoj filmske industrije.

Tudi Oskarji so zgolj kuhinja, saj ni prav nobene skrivnosti v tem, da veliko studiov lobira za svoje filme. Tako nagrade niso več odraz prave kvalitete filma. Ampak, kdo še gleda na kvaliteto? Meni je pravzaprav dobesedno vseeno za obstoj teh kipcev, saj znam suvereno preceniti, kaj je dobro in kaj ne. Lahko pa predlagam pacientom, naj namesto filmskih kategorij kar uvedejo različne kategorije takšnega in drugačnega izgleda in obnašanja igralcev, ko se pojavljajo na prireditvi in to potem nagrajujejo naslednje leto. Omenjen blog bo vsekakor dober vir za navdih.

Advertisements

februar 27, 2008 - Posted by | Vsega po malem

5 komentarjev »

  1. Čak, ni mi jasno 😉 58 vrstic o Oskarjih. A ti si pacient ali nisi? A si ozdravljen? :))

    Komentar od Gaber | februar 28, 2008 | Odgovori

  2. Jaz raje berem knjige in hodim na sprehod z Oskarjem, ki je lep,prikupen,ubogljiv in vedno si ga poliže, ko odlula…

    Komentar od nada | februar 28, 2008 | Odgovori

  3. Se strinjam s tabo Gaber, eni res stran mečejo svoj čas – življenje je pa tako kratko… 🙂

    Komentar od edn | februar 28, 2008 | Odgovori

  4. @gaber: A celo štet si šel? Hm, kdo je potem še pacient? 😀 Sorry, vem, da si pričakoval več :mrgreen:

    @nada: Lepo. Tvoj Oskar vsaj ne povzroča kliničnih slik ampak jim kvečjemu zdravi.

    @edn: Dobro, da se tega zavedaš. Sva že dva 😉 Nekdo si pa mora vzeti čas, da predstavi pacientu njegovo diagnozo. Smatraj to kot dobro delo :mrgreen:

    Komentar od ateistek | februar 28, 2008 | Odgovori

  5. “Jaz raje berem knjige in hodim na sprehod z Oskarjem, ki je lep,prikupen,ubogljiv in vedno si ga poliže, ko odlula…”

    Jaz se pa rajši mečkam kje z žensko svojega živjenja. Minulo mrzlo noč je na neki zelo bizarni lokaciji v naravi na prostem drgetala v mojem objemu. Že samo misel na to mi je pobrala še preostali preostanek spanca minule noči. :))))

    Komentar od a | februar 29, 2008 | Odgovori


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: