Kenijsko mesarsko klanje

Ko sem v teh dneh gledal vse tiste posnetke krvavečih ljudi ali celo zognenelih trupel v Keniji, kar nisem mogel verjeti kakšna zver je lahko človek. Še 3 tedne nazaj sem bil tam. Imel sem stike z njimi. Prodajali so mi izdelke, me vozili na safari, stregli hrano, vozili in vodili po Mombasi, se prijazno nasmihali in fehtali denar.
Kako je mogoče, da so se nekateri spremenili v patološke morilce, ki so pripravljeni z mačetami, ki so jih še do včeraj uporabljali za košnjo trave, mesariti drugega človeka samo zato, ker prihaja iz nekega drugega plemena? Kako je to dejstvo lahko čez noč tako pomembno, da postavi v prvo plan žejo po krvi?

Očitno je kar nekaj resnice v tem, da določene družbe preprosto niso dovolj zrele za nekaj tako samoumevnega kot so volitve ampak jim bolj ustrezajo razmere nizkih, impulzirajočih strasti kot edinega sredstva urejanja. Tudi najbolj slabo izpeljane volitve ne morejo odtehtati tako bizarne mobilizacije mesarjenja. Če lahko, potem je res, da se okoli vsakodnevno sprehajajo potencialni morilci, ki potrebujejo določene okoliščine, da pokažejo svoje pravo, krvavo bistvo.

Bolj ko je družba oddaljena od neravnovesja, bolj zverinski impulz prihaja iz njenega ozadja. Povdarjanje kakršnihkoli razlik med ljudmi, sploh v nestabilni družbi, ki se ponavadi vsili samo po sebi, je rezultat želja po prelivanju krvi. In ko vsi ponorijo okoli tebe in vsakršna distanca odmre, postane nenormalno, če ne ponoriš tudi sam. Lastno norost dojameš kot samoobrambo. Vendar, lahko potem opravičimo vsako vojno oz. skupinsko norost, interpretirano na tisoč in en način? Ah, kljub vsem kriznim žariščem, mi ne preostane nič drugega kot upanje, da imajo ljudje kot celota vseeno večjo potrebo po miru kot kaosu.