ateistek

Kenija – dežela safarijev

…sopare, revščine in zaprtih turističnih kompleksov. Na kratko.

Zdaj pa še na široko. Voila!

Gre za revno deželo, ki pa vseeno ni tako revna kot so njene okoliške sosede. Če mejiš na Etiopijo, Somalijo ali Tanzanijo, ti ni težko biti vsaj malo bogatejši. Ja, vem, cinizem.

Kenija je, tako kot večina Afrike, zamenjala kopico kolonializatorjev, od Portugalcev, Arabcev do Angležev. Zadnji so pustili še največji pečat na področju jezika, saj je angleščina poleg svahilija uradni jezik. Pustili so jim tudi svoj običaj vožnje po levi strani.

Let z Dunaja do Mombase traja okoli 8 ur. Leteli smo z African Safari Airways. Gre za švicarsko podjetje, ki poleg svoje letalske linije upravlja tudi s precejšnjim delom turistične infrastrukture v Keniji pod blagovno znamko African Safari Club (ASC).

Letalo je bilo precej zastarelo in neprimerno za tako dolgo relacijo. Osebje je bilo vse prej kot profesionalno. Kar naprej so “letali” gor in dol po letalu, da si imel občutek, da je nekaj hudo narobe. Zaračunavali so kar 3,5 evra za slušalke, če si si hotel krajšati čas leta s filmom, predvajanim na skupnih, out of time monitorjih.

Da je Kenija res v Afriki, ki se je, na žalost, drži sloves najbolj nerazvite celine, se pokaže kar kmalu, ko stopiš z letala. Tja smo prišli v jutranjem času. Kljub temu nas je takoj objela vročina in izjemna vlažnost. Papirji za vizo so se pod prsti kar mečkali od vlage.
Transfer od letališča do hotelov je trajal slabo uro in delno potekal tudi skozi Mombaso. Vozili smo se v starem, razjahanem avtobusu, nakrancljanem v barvah zebre, ki pa se vseeno in zdel tako zelo zanič, če si ga primerjal z ostalim voznim parkom.

Prizor razmer v katerih živijo domačini, je bil na trenutke zelo mučen. Hiše so spominjale na stare vrtičkarske lope in podrtije, smeti so razmetane povsod. Kljub temu, da je osebnih avtomobilov zelo malo (izven Mombase jih praktično ni), je bil na cesti popolni kaos, ki so ga ustvarjali za širino cest, občutno preveliki tovornjaki in kombijem podobni, prenatrpani taksiji. Smrad izpuhov iz starih motorjev se je širil povsod in postajal nevzdržen.
Ob cestah so se sprehajali predvsem mlajši ljudje. No, glede na povprečno življensko dobo, ki je okoli 55 let, se niti ne čudim, da je tako. Ženske so na glavah nosile bremena, tu in tam je bila kakšna tudi v celoti zakrita v muslimanska oblačila. Med sprehajalci nisem videl niti enega belca.

Po kulturnem šoku in vseh mukah, izzvanih z vizualnimi prizori, ki so bili preveč za razvajeno evropsko oko (v avtobusu so nekateri turisti kar vzdihovali ob vseh teh prizorih), smo prišli do hotelskega kompleksa. Pričakal nas je čuvaj (nisem prepričan ampak se mi zdi, da je bil tudi oborožen) in nam dvignil rampo.
Svet se je “za obzidjem” spet spremenil in postal bolj prijazen in urejen. Lepa okolica hotelskih apartmajev, kokosove palme, veliki bazeni, ležalniki, srkanje hladnih pijač.
Moja soba je bila takoj ob bazenu. V kompleksu so bile tudi makaki opice, ki so se zelo rade tihotapile v odprte sobe turistov z namenom iskanja hrane. In mačke, ki so se po cele dneve pretegovale po balkonih in upale na kakšen grižljaj. Hotelska hrana se mi je zdela zelo okusna, mogoče bi bila lahko malo bolj pekoča.
Pod kompleksom je bila morska obala. Ker je plimovanje morja tam precej izrazito, se v času oseke sploh ne da plavati v morju, saj se odmakne tudi do 200 metrov stran, če lahko zaupam svojemu občutku za razdaljo.
Hoja po okopnelem področju je zelo neprijetna. Ko pride plima, se da kopati le na določenih mestih. Morje je toplo oz. že kar vroče, kot bi bil v termah. Plaža je peščena in polna zoprnih prodajalcev oz. beach boys-ov, ki ponujajo safari aranžmaje ali spominke. No, ponujali so mi tudi travo in druge opojne substance: Hello my friend, do you wanna try real Kenya?
Peščena obala je strogo ločena s količki in vrvmi (glede na lastništvo), ki označujejo do kje lahko beach boysi ponujajo svoje storitve ali izdelke turistom. Nekateri hoteli imajo celo rezervirane ležalnike, ob katerih je tabla z imenom turista, ki mu pripada. Gibanje po področju, ki je v privatnem lastništvu hotelov, je domačinom brez dovolilnice prepovedano. Povsod se lahko vidijo čuvaji.

V ASC turističnem kompleksu imajo zelo zoprn način obračunavanja nakupov. Namreč, vse kar zapraviš, ti gre na račun, ki ga poravnaš pred odhodom. Do takrat pa moraš za vsak nakup nadležno podpisovati potrdila. Zakaj imajo tako, ne vem. Predvidevam pa, da ne zaupajo lastnemu osebju.

Podjetje ASC, ki zaposluje veliko domačinov, je očitno klasični kolonializator. Slišal sem pritožbe zaposlenih, da se je že zgodilo, da jim tudi po več mesecev niso dali plač, ki se pri hotelskem osebju gibljejo od 50 do 100 evrov. Zanimivo je bilo opazovati nekega predstavnika podjetja, ki je kot geštapovec vsak dan, ob obrokih, opazoval kako poteka delo. Kdo bi si mislil, da so Švicarji takšni mrhovinarji.

V kompleksu so bili povečini nemški penzionerji, družine in mogoče kje kak zaljubljeni parček. Tu in tam se je zaslišala tudi hrvaška ali slovenska beseda. Res je zoprno, da si vanj praktično zaprt vendar pa je tisto, kar te čaka zunaj precej dober argument, da vseeno ostaneš notri.
letališče pogled iz sobe plaža ob plimi plaža ob oseki eden izmed bazenov domačin pri mimohodu hotelskega posestva domačin pri klatenju kokosov bus za transfer turistov opice v turističnem kompleksu skoraj edina ponudba na letališču

Kenija je država izjemne etnične raznolikosti. Tam živi kopica plemen, od katerih sem pobliže spoznal le Masaje. Se znajo turistom najbolje prodati ali pa živijo na območjih, kjer je največ turizma, ne vem. Obiskal sem jih, ko sem se vračal s safarija. Zanimivi ljudje, ki se nikoli ne umivajo in pijejo mleko s krvjo živine. Hiše delajo iz živalskih iztrebkov. Pleme, ki sem ga obiskal, je “naredil” en moški in njegovih 10 žena. Tako so nam zatrdili. Zdaj svoj življenjski slog prodajajo turistom z vstopnino 10 evrov. Kaj hočemo, vsaka stvar ima svojo ceno. Tudi kultura in način življenja.

Domačini, ki živijo okoli turističnih središč, so na prvi pogled zelo prijazni. Vse skupaj pa pokvari občutek, da te gledajo le kot hodečo vrečo denarja, ki jo je potrebno vsaj malo olajšati.
Izmislili so si raznorazne “storitve” za katere zahtevajo napitnino. Tako je recimo na letališkem stranišču vedno prisoten nekdo od zaposlenih, ki kao briše tla. Prijazno te pogleda, odpre pipo in ti ponudi papirnate brisače. Če ga ne nagradiš z nekaj denarja, te opomni, da ima doma ženo in otroke, ki so lačni.
Zanimiva je tudi dostava kovčkov do sobe, saj jih nikoli ne pustijo na recepciji, da bi si jih lastniki sami odnesli do sob ampak jih vedno dostavijo sami zaradi napitnine. Če koga od zaposlenih vprašaš kje se v kompleksu kaj nahaja, ti vedno rade volje pokažejo ali odpeljejo. Seveda spet pričakujejo napitnino. Zato je krasna rešitev nakup enodolarskih bankovcev, ki jih potem deliš za napitnine, saj evro kovancev ne marajo preveč, ker je pri zamenjavi v njihov domači denar, šilinge, 50% provizija. Pa še cenejši so od evrov.
Ljudje so se mi zdeli bolj leni. Nikamor se jim ne mudi. Vse je pole,pole (počasi,počasi). Razumljivo, saj je ob taki vročini tudi težko delati. Tisti, ki pa sem jih videl delati, so delali zelo neučinkovito. Recimo, travo so kosili z nekimi mačetami in jo kasneje pobirali z rokami. Kanale so kopali kar na roke, kakšni gradbeni stroji.

Ko sem, kljub vročini in nelagodju, izstopil iz turističnega kompleksa in obiskal 15 minut hoje oddaljeno vas, je bila prva stvar občutek, da sem bogata, bela ovca med črnimi. Se mi zdi, da sem bolj štrlel iz povprečja kot punker z rdečo rokezo pred Namo ob dveh popoldan. Priznam, da sem si kar malo oddahnil če sem kje videl kakšnega belca. Upal sem, da se bo nadlegovanje vsaj malo prerazporedilo. 🙂
Na eni strani ženska, ki z rokami in stisnjenimi prsti, ki si jih je nosila k ustom, kaže, da je lačna in drži otroka v naročju, kot bi bila iz tiste stereotipne slike Afrike. Na drugi strani prodajalci raznoraznih spominkov, taksisti in ponudniki safari izletov. Vsi so se hoteli pogovarjati z menoj, me pozdravljali, mahali, se mi nasmihali. Ah.

Saj jih v določenem segmentu tudi razumem. Morajo biti vsiljivi, da lahko preživijo. Vseeno pa je nadvse zoprn občutek, ko veš, da vsi nekaj od tebe pričakujejo ali hočejo. Enemu je tudi uspelo, saj je padel dogovor, da me bo naslednji dan zapeljal v Mombaso za 10 evrov po osebi.

otroci masaji v tradicionalnih oblačilih Masaji na plaži doječa mati masajsko naselje

Je drugo največje mesto v Keniji (glavno mesto je Nairobi, dobrih 500 km stran). Je oddaljeno 12 km stran od kompleksa ASC, kjer sem bival. Mesto je pravzaprav otok.
S sopotnikom (ojej, do sedaj ga še nisem omenil 🙂 ) sva si hotela ogledati stari del mesta, kjer je tudi največja zanimivost, Fort Jesus (ne vem, v slovenščini verjetno Jezusova utrdba). Glede na to, da je vstopnina 800 šilingov oz. 9 evrov, sva šla raje naprej. Velik in visok, rumen, plesniv zid, ki je skrival neko vsebino (verjetno staro orožje), me ni prepričal.

Kmalu se je od nekod pojavil “vodič”, ki se je ponudil, da nama bo razkazal stari del mesta. Naj mu bo.
Šli smo mimo najstarejše mošeje do tržnice. Spet svinjarija vse povsod. Mesnico sem prej zavohal kot videl. Da ne omenjam smradu ribarnice, ki se je širil daleč okoli. Nekoliko bolj znosno je bilo na tržnici začimb in sadja. Glede na porazne higienske razmere si nisem upal ničesar poskusiti. Vseeno se nisem mogel vzdržati, ko mi je nek prodajalec ponudil v pokušino rdečkaste banane. Samo barva olupka je drugačna, okus je enak.

V starem delu mesta, kjer je tudi pristanišče, sem opazil veliko arabcev oz. muslimanov. Sploh mi je v oči padla majhna punčka, ki je bila od glave do pete oblečena v črno muslimansko obleko. Če to ni kretenizem?! Saj ni čudno, da bo potem, ko bo starejša, tulila, da so ji, ko ji bo nekdo rekel, naj jo sname, kršene verske pravice. My ass! Sistematično uničevanje ženske emancipacije. Če sem že pri muslimanih, moram povedati, da sem opazil veliko kamionov in celo kakšen tuk-tuk taksi, kjer je z velikimi črkami napisano Allah is great; Allah is my leader; Allah always knows how in podobno, kar ima še največjo sporočilno vrednost o verski zaplankanosti in konfliktnosti lastnika.

Samooklicani vodič naju je pripeljal nazaj do taksija in zahteval napitnino. Dala sva mu par evrov v kovancih, vendar seveda ni bil zadovoljen.

Lepši del Mombase je področje, kjer so banke in poslovne stavbe. Tu in tam se lahko opazi tudi kakšen urejen park, kjer se rado poležava v senci. Redki bogati prebivalci živijo za zidovi, kjer je ponavadi po vrhovih še speljana električna ograja.

Taksist naju je peljal mimo znanih, velikih slonovih oklov, ki so oklepali prometnico. Nadaljevali smo do hindujske molilnice, kjer sem za deset minutno vodenje po njej pustil zahtevano napitnino. 2 evra. Seveda je bil gospod hindujec-vodič razočaran, saj, kot že rečeno, ne marajo kovancev. Ko je videl, da imam bankovec za 5 evrov, ga je kar hotel. Nesramnost pa taka. Očitno mislijo, da pri nas denar raste na drevesih. Zgovarjal sem se, da sem mu dal slovenski evro kovanec, ki je zelo redek 🙂 . Da sem ateist sem pa tako ali tako govoril cel čas. Če bi bil med muslimani, bi slednje zamolčal.

Ko naju je taksist vrnil nazaj v kompleks, sem bil prav vesel, da se bom lahko oddahnil od vseh teh ljudi, napitnin in se vsaj malo ohladil v bazenu saj je bila vročina neznosna.
prizor s tržnice Mombasa - slonji okli Mombasa krave v nasmeteni senci hindujsko svetišče Fort Jesus del tržnice deklica z nasmeškom 11 hindujskih zapovedi prodajalna oblačil prodajalna pohištva

Že v letalu smo izpolnjevali formularje za vizo. Stane 50 dolarjev oz. 40 evrov. Glede na trenutno razmerje med evrom in dolarjem, jo je torej najbolj plačati v dolarjih.

ASA je dvodnevne safarije organiziral za 270 evrov, kar je absolutno preveč. Srečala sva še dva Slovenca, simpatičen starejši par in mu predlagala, če gremo skupaj do beach boys-ov in skušamo najti kaj cenejšega. Tako smo se skupaj odpravili na plažo in rezervirali safari za dva dni v nacionalnem parku Tsavo East za 140 evrov po osebi. 50 evrov je bilo potrebno plačati takoj, ostalo pa ob odhodu. Moram reči, da so glede safarija beach boysi pošteni in se držijo dogovora, čeprav bi najprej pomislil drugače. Hecni so, kaj vse so se spomnili pri svojem prepričevanju turistov. Vsakič pokažejo uradna dovoljenja za organizacijo in priporočila prejšnjih potnikov v primernem jeziku. Tudi naših v slovenščini.

Cene safarijev so torej odvisne tudi od tega kdo jih organizira in kaj vsebujejo. Najdražji so tisti, ki vključujejo letalske prevoze. To so seveda manjša letala. Začetna cena je 500 evrov, zgornje meje pa ni. Za tiste polne denarja, se najdejo razkošni safariji tudi po 14.000 dolarjev.

Šilinge so najbolj ugodno menjali na letališču. Še največ sem jih uporabljal za nakupe spominkov pri domačinih ali pri storitvah na safariju. Cene v turističnih kompleksih so v evrih in so izjemno visoke, saj vedo, da si bo, zaradi higiene ali varnosti le redko kdo upal iti ven in si kupiti kaj, kjer to delajo domačini. K sreči voda ni draga. 0,65 evra za liter. Njihovo pivo, Tusker, ima zelo razredčen okus in je lahko tudi po 3 do 4 evre. Celo deci rdečega italijanskega vina (da je italijansko in ne afriško sem zvedel šele kasneje, grr!) sem na safariju plačal 4 evre.

Ker imajo v Keniji drugačno električno napetost, je potrebno kupiti adapter. Da se ga tudi izposoditi. Potrebno je položiti 500 šilingov, ki jih ob vračilu adapterja vrnejo.

tečajnica

SAFARI

Jezen slon

Tsavo East je zelo velik nacionalni park, ki meri skoraj dve tretjini Slovenije. Videl sem slone, zebre, žirafe, gazele, noje, pavijane, cel kup nekih lepih ptic, zelo od daleč tudi levinjo z levčkom. Levi so pa tako ali tako preveč leni, da bi se kar tako potikali okoli. Sicer bi si želel videti še več, vendar bi zato moral iti precej dlje, v drug park in globje seči v žep. Kdor si želi obiskati z živalmi res zelo obljuden park, mu svetujem Maasai Maro, ki je podaljšek tanzanijskega Serengetija. Saj veste, Serengeti je tisto znano področje, kjer v večini snemajo tiste dobre dokumentarce o živalih.

Pokrajina Tsavo je bila zelo lepo zelena, saj je zdaj tam deževno obdobje. Kombinacija čudovitih, pahljačastih dreves, poraščenih gričev na eni strani in nepregledne, na trenutke rdeče ravnice na drugi strani, ki skrivajo kopico simbiotičnega življenja, je bila zame nekaj popolnoma novega in navdušujočega. Sploh, če jo gledaš z varne distance, za ograjo ali iz safari kombija.
Prvi dan smo zaključili v simpatični leseni koči “Red elephant lodge”, kjer smo tudi večerjali ob pristni, afriški glasbi, ki so jo v živo igrali trije domačini. Spali smo v mrežah proti komarjem.

Prvi dan bivanja v Keniji, se mi je zgodila zelo neprijetna stvar. Stopil sem na kačo. Prav čutil sem njeno mehko telo pod peto. Ne vem sicer katera vrsta kače je bila, vendar mi je že pogled na njo, kako se mi zvija pod nogo, bil dovolj za krik groze. Vseeno si po tej grozni izkušnji ne bom zapomnil Kenije. Najbolj mi bo ostalo v spominu tisto napeto čakanje v safari kombiju, da bom lahko kje videl kakšno žival pri njenem vsakodnevnem opravilu. Zdaj mi je mogoče žal, da nisem le segel globje v žep in izbrskal še evrov ter si privoščil safari v Maasai Mari. Enkrat se živi. Zdaj imam že več izkušenj. Hakuna Matata. Jambo!

Advertisements

december 19, 2007 - Posted by | Potovanja

5 komentarjev »

  1. Zelo izčrpno poročilo ni kaj. Hm. O čem bom pa sedaj jaz pisal? Drugače pa lepe slike in ja, podpisovati v hotelu se moraš že skoraj povsod. Vsaj tako se je meni letos zgodilo tudi v Grčiji. Drugače pa bom rekel takole. Ko greš naslednjič v Kenijo, pojdi samo na safari, ker jaz bom točno to naredil, ker od samega kopanja resnično nimaš nič.

    Komentar od Popotnik | december 19, 2007 | Odgovori

  2. A res? Meni se je pa prvič zgodilo, da sem moral podpisovati račune, pa sem bil letos kar na veliko potovanjih…
    Ti kar piši, pa tudi, če se kaj ponovi. Bom vseeno z veseljem prebral.
    Če se bo ta “naslednjič” res zgodil, vem kam moram iti. Gremo skupaj? 🙂
    Mogoče bi bilo še bolje iti kar v Serengeti samo ne vem, kako je v Tanzaniji s safariji..

    Komentar od ateistek | december 19, 2007 | Odgovori

  3. Serengeti je zagotovo še boljši, vendar je tako, da je zaradi selitve živali najboljši čas za obisk safarija v Tanzaniji drugačen kot v Keniji. Jaz sem bil v Keniji oktobra in takrat je tam zelo veliko živali, ki so ravni prišle iz Tanzanije. V Tanzaniji pa je najboljši čas mislim da od januarja naprej. Ampak, ker je ta država zelo velika, je odvisno na kateri konc greš, saj se živali selijo v obratni smeri urinega kazalca proti severu.

    Komentar od popotnik | december 19, 2007 | Odgovori

  4. Jst sm ti pa kar fovš, za vse živalice, ki si jih videl… 😦

    Komentar od Foka | december 19, 2007 | Odgovori

  5. @popotnik: uh, zapleteno se sliši…Verjetno je vse povezano z dežjem.

    @foka: Ne dvomim, da boš kdaj šla tudi ti tja. Je pa res čisto drug filing videt žival v naravnem okolju kot postreženo za rešetkami.

    Komentar od ateistek | december 19, 2007 | Odgovori


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: