Ko se vernik spremeni v inkvizitorja

Zgodba o profesorju Lukšiču, ki je poslal študente v katoliške molilnice z namenom ugotavljanja morebitnega političnega agitiranja duhovščine pred volitvami, se vleče kot čreva. V normalni družbi se čemu takemu ne bi posvečalo toliko pozornosti, saj avtonomija profesorjev na fakultetah ne bi smela biti pod vplivom nikogar. V primeru prekoračitve pristojnosti, bi se s tem morala ukvarjati fakulteta. Nemogoče je, da v vseh teh letih kak profesor že ne bi prestopil praga svojih pristojnosti. Ne spominjam pa se niti enega samcatega primera, ko bi se s tem ukvarjala cela Slovenija ali komisija DZ.

Tako se zdaj z Lukšičem, kot nekim neposlušnim šolarčkom, ukvarja cela država zaradi interesov določenih verskih indoktrinirancev. V eni izmed katoliških kriznih enot so zaradi Lukšiča začutili potrebo, da se postavijo v bran svojemu ideološkemu dirigentu, ki se skriva pod imenom RKC oz. Slovenska škofovska konferenca. Iz pasivnih vernikov so se spremenili v aktivne.

Škofje so sicer že poslali protest nad Lukšičevim početjem, vendar so zdaj vse skupaj raje prepustili slednikom, saj je bolje, če pošiljaš drugega po kostanj v žerjavico. Lepše zgleda medtem, ko sam sediš v štabu. Če si škof, je lepše, če si te ljudje zapomnijo po pravljičarskem nežnozvočju, kot da se spuščaš na manj lepa tla zagovarjanja, kreganja, očitanja in podobnega. Saj se, konec koncev, ukvarjajo s tako dejavnostjo, kjer je najmanjši problem dobiti druge, ki bodo lajali namesto tebe. Tudi ubijali, če je bilo potrebno. Dokazov iz zgodovine kar mrgoli. Verskih rekrutirancev nikoli ni bilo potrebno iskati. Vedno so se sami pojavili.

Ker je Slovenija v podobnem verskem blodnjaku, kot je vse bila do 30-ih let prejšnjega stoletja, preden je vstopila v novega, podobnega, se ne čudim, da so se tako hitro pojavili določeni mladi provokatorji (koliko med njimi je takih, ki jim je Lukšič sploh predaval?), pri katerih je klasična transformacija verskega fluida s staršev na otroke očitno 100 % uspela. Nagonsko čutijo potrebo po maščevanju oz. sankcijah tistega, ki je v njihovih očeh ogrozil njim lastno versko institucijo. Brez te institucije so vendar mentalno goli. Vse se jim podre. Biti zgubljen oz. kot bi temu vsak župnik milozvočno rekel, biti brez lučke v tunelu, ki te vodi , pa je lahko zelo neprijetna izkušnja.

V željah po izločitvi vsiljivca, želijo njegov odstop, stegujejo svoje teološke prste po neodvisnosti neke fakultete, ki jim je že tako ali tako trn v peti in celo posegajo v notranjo suverenost stranke SD, katere podpredsednik je omenjeni profesor. Ker je potreba po inkvizicijski potešitvi, preneseni v kontekst 21. stoletja, očitno še premajhna, so naslovili na DZ peticijo po ustanavljanju komisije (kot da še ni dovolj trošenja proračunskega denarja za interese katoliške cerkve), ki naj bi podrobneje raziskala domnevne zlorabe profesure. Prvopodpisani pod peticijo proti Lukšiču je celo študent t.i. teološke fakultete. Pri tem svoja stališča utemeljujejo tudi s primerjavami postopkov Lukšiča s prejšnjim režimom, ko naj bi baje vladala verska nesvoboda (začuda moja verna mati o tej “nesvobodi” ne ve nič).

Hecno, da so najbolj izpostavljeni pobudniki te peticije večinoma mladi ljudje, moja generacija, ki vemo o Jugoslaviji večinoma le toliko, kot so nam povedali drugi. K sreči za nas ni bilo več golih otokov in podobnih oblik represije. Bili smo po večini še otroci. Pobudniki so si očitno zapomnili besede le tistih najbolj glasnih posameznikov, kritikov, ki pod to oblastjo doživljajo svojo družbeno reinkarnacijo.

Dejstvo je, da so t.i. teološki fakulteti tako močno zrasla krila (spomnimo se prejšnjega ministra za visoko šolstvo in podeljevanje “znanstvenih” sredstev), da si preko take peticije, ki so jo zvito zapakirali v občedružbeno formulacijo človekovih pravic, jemlje pravico vplivati na suverenost druge fakultete in profesorjev. Prav grozljivo. In potem se taki zgovarjajo na komunizem.

Zanimivo je tudi to, da ti cerkveni aparatčiki pozabljajo, da je v Sloveniji vera formulirana kot javna stvar oz. javna dobrina. Tako formuliracijo je vsilila katoliška cerkev zaradi lažjega dostopa do javnega denarja oz. proračuna. V resnici je popolnoma jasno, da je vera osebnostna izkušnja posameznika z bogom (beri, s samim seboj) pri tistih, ki so tega sploh sposobni. Tako RKC s svojimi lajajočimi sledniki spet igra dvojno, interesno igro.

Čudi me, da so Lukšičevi študenti, ki ga, kot sem slišal, v večini podpirajo, tako tiho. Seveda, v ozadju ni nekega močnega nazorskega veznega člena, kot je to v primeru pobudnikov peticije.

Podobno kot pod komunisti, je tudi povprečen vernik predan poslušnosti. Predlagatelji peticije so več kot vzoren primer. Razlika je le v tem, da je prejšnji sistem baje silil v to, cerkveni pa se poslužuje zvijač in doseže enako. Vem, ker sem bil krščanskemu sistemu v rani mladosti izdatno izpostavljen a začuda prenos ni uspel. Verjetno ste mu bili vsi. Ko se ozrem okoli sebe, vidim, da pri večini vseeno uspe.

Poslušnost postane perverzna, ko taki posamezniki pridejo v molilnice, ki predstavljajo orgazmično stičišče med njimi in njegovo ideologijo. Vstajajo, ko jim to rečejo. Celo pojejo po ukazu in ponavljajo v ta namen pripravljene besede, kot zadnja robotizirana, sprogramirana bitja. Opevajo upodobitve, marketinško izbranih junakov. Zdaj, ob koncu decembra, jih bodo molilnice spet polne. Jaz, kot ateist, bom spet, kot ponavadi, štrlel iz povprečja. Se že veselim.

Podobno rekrutirana je tudi ta mlada “peticijska” gospoda, ki, pričakovano, takoj pohiti s primerjavami s prejšnjimi časi, pozablja pa na srednjeveški režim, ko je ideologija, ki se ji čutijo pripadni, dobesedno smrdela iz vseh družbenih por. Ampak, to je že daaaaleč nazaj, pobitih ni več, grmade že zdavnaj ugašene, kri že zdavnaj posušena, smrad se je polegel. Kar pa ne pomeni, da bo vse tiho, za vedno. Za Lukšiča so vonji teh časov spet tu, saj mu hinavski dušebrižniki grozijo z odvzemom službe in dela, ki ga rad opravlja.

G. Lukšič je po vseh teh inkvizicijskih pritiskih katoliških sektašev očitno izgubil živce in zabrusil, naj si poslanci SDS poiščejo psihiatre. Irglova, ki čuti nadvse izrazit klic v svoji ozki notranjosti pri varovanju katoliških človekovih pravic, je izjavila: Takšnega nivoja komunikacije s strani uglednega univerzitetnega profesorja in visokega predstavnika politične stranke, ki vpliva na mnenje ljudi, nisem pričakovala,”
Profesor je takrat, ko je “žaljiv”, ugleden, ko pa suvereno opravlja svoje delo, ga obtoži kršenja človekovih pravice. Nam bo rajsko lepa Eva, ki se je tudi kalila na t.i. teološki fakulteti, naslednjič, ko bo spet blestela pred kamerami, pojasnila kako so lahko kršilci človekovih pravic tudi ugledni.

P.S.
No, če sem že pri teh mladih katoliških upih, sem danes slišal info, da zelo radi zaposlujejo podmladek NSi na Slovenski tiskovni agenciji, ki jo od julija vodi vladna piarovka Alenka Paulin. Saj veste, tista konfuzna Janševa bivša svetovalka, ljubiteljica živali, ki je odstopila, izstopila, prestopila in se spet vrnila. Ah, težko že sledim.
Te zaposlitve so njen prispevek, kako že pravijo, uravnoteženemu informiranju?