ateistek

Janša kot Fidel

Vem, spet Janša ampak si preprosto ne morem pomagat. 😉 Kar kliče po pisanju.

Njegovo briljiranje v dvournem govoru v parlamentu, me je še najbolj spominjalo na “revolucionarne” govore Fidela Castra. Kot bi šlo za val “neoboljševizma” v Sloveniji. Na kaj drugega pa lahko spominja tako izrazito iskanje sovražnikov?

Kateri voditelj v zahodnih demokracijah si lahko privošči dvourne govore, kjer bo napadal novinarsko svobodo kot nekega notranjega sovražnika? Kar brenči od “fidelskih” signalov.

Janša seveda ničesar ni kriv. Vse očitke je cinično pripisal drugim, celo svojo največjo kuhinjo, afero z orožjem. V duhu berluskonizma je sporočil, naj se ne bi ukvarjali z njo, saj to lahko vpliva na celotno državo.

Samozavestno je gledal v kamere a vedel je, da laže. Če bi mu v tistem trenutku kdo nastavil ogledalo, bi moralo počiti. Predstava absurda. Kot bi bral Doriana Graya. Kot bi testiral zmožnost, kako daleč je pripravljen iti v laganju, ne da bi to vplivalo na notranje moralne norme.
Ujel se je v samorefleksijo; bolj ko je govoril o drugih, več je povedal o sebi. Za konec je vstal iz pepela in nežno stopil na oblaček, kot zaslepljujoče bel angelček iz reklam za pralne praške in si prislužil katarzično ploskanje vladajoče koalicije. Ma, ko bi vsaj padel po tleh kot Fidel v zgornjem videu.

Ne vem, kdaj se bomo končno nehali slepiti o novinarjih in njihovi “uravnoteženosti”, ki je ni in je nikoli ne bo. Ne pri nas, ne drugje. Tako kot vsi ostali, imajo svoje prepričanje. Naj ga začnejo izražati, kot jih je volja v časopisih, ki naj se, brez sramu, profilirajo kot levi ali desni. Naj se podpisujejo pod peticije, kot jim odgovarja. Tega jim vendar ne more nihče prepovedati ali očitati. Namesto, da bi se Janša spravno vprašal, kaj je novinarje prepričalo, da so se v takem številu podpisali pod peticijo, je v militarističnem slogu nameril puške in začel streljati. Ubogo in več kot predvidljivo za Janšo, ne?

Če Janša novinarsko svobodo kvalificira kot blatenje Slovenije, prav. Pravica novinarjev do lastnega izražanja mnenj je nad tem, kaj si misli Janša. Naj tisti, ki meni, da je s tem kaj narobe, stopi do sodišča in vloži obtožnice. Me resnično zanima, kaj bi lahko zapisal v njih.

Če že potrebujemo razsodnike, so to lahko le bralci, ne pa revanšistični predsednik vlade v, zanj zoprnem, počasnem odhodu z oblasti. Ima veliko novinarjev, ki so mu privrženi. Naj se začnejo oglašati še oni in ga braniti. Če so pa v manjšini, kot otoček stisnjeni okoli njegovega časopisa “Demokracija”, naj se vpraša, če je z njim mogoče kaj narobe, da ga novinarska večina ne prebavlja. Saj ne vem, kdo ga, z vsemi temi primitivnimi manevri, ki jih zadnje čase kar stresa z rokavov, sploh lahko prebavi.

Mogoče je kaj narobe z njegovo taktiko. Je možno, da najbolj vidni posamezniki slovenske desnice sploh ne premorejo nekih sposobnih ljudi iz ozadja, ki bi znali uspešno poskrbeti za njihove odnose z javnostjo? Je napad res prav vedno najboljše sredstvo obrambe? Zakrknjenim militaristom mogoče res.

Že vidim, kako bo naš el comandante, če mu ne uspe znižati inflacije ali v primeru slabega predsedovanja Slovenije EU, spet vsega krivil to demonsko opozicija, sindikate in novinarje. Očitno smo nadvse čudna država, kjer je opozicija na oblasti tudi takrat, ko je le opozicija.   

21 novembra, 2007 Posted by | Slovenija | 17 komentarjev

Invazija

Invasion Glede na to, da se tudi sam trenutno nahajam v čustveno zelo izdatnem obdobju (ne bom še o tem, saj bo minilo), se mi je zgoraj omenjeni film prav prilegel. Sicer gre za priredbo starejšega filma Body snatchers (Tatovi teles).

Človeštvo napade spora iz vesolja, ki med spanjem spremeni čustvovanje. Ljudjem ni več pomembno čustveno ampak skupnostno vrednotenje sveta. Ljudje so kot rastline, ki z brezizraznimi obrazi hodijo po ulicah v mirnem, kot enačba pravilnem mestnem utripu.
Po svetu kot domine padajo prizorišča večletnih vojaških spopadov, še včerajšnji najhujši sovražniki imajo kar naenkrat enak cilj, racionalizacijo skupnega dobra, revščina in socialna razslojenost sta premagana skoraj čez noč. Ni čudno, da je prva različica filma, posneta po romanu Tatovi teles leta 1956, namigovala na komunizem oz. rdečo grožnjo.

A kljub vsem tem svetovnim dosežkom, se pojavi vprašanje, če je tak svet res tisto pravo. Naj mati, ki se na vse pretega upira virusu, ki ji grozi s čustveno otopelostjo, pusti umreti svojega otroka, ker je imun na virus in ker ga novo nastajajoča, robotizirana skupnost zato želi ubiti saj bi njegova kri znala biti novo cepivo? Naj bo svet lepši pa tudi če ni odsev pristnih človeških lastnosti? Je bolje imeti popolnoma racionalen, nekonflikten svet okoli sebe ali tak, ki bo dnevne časopise polnil z umori in vojnami? Film se po črno-belem principu odloči za slednjega. Torej za takega, kot ga imamo sedaj.

Paradoks se pojavi v tem, da tudi naš svet, ki v filmu zmaga kot edini pravi v resnici rezultira z apatijo in neodzivanjem. Če se malo ozrem po svetu in vojnih žariščih, ki jih nimamo interesa reševati ampak se rajši predajamo v zdolgočaseno opazovanje, se vprašam, če mogoče omenjena spora vseeno ni del naše krute globalne realnosti in se skriva v otopelem obolenju povzročenem od skrajnega materializma.

Človeštvo kot celota je dokaz, da sta čustveno in materialistično vrednotenje sveta med seboj zamenljiva. Praviloma je to odvisno od nivoja opazovanja ljudi. Lažje je začutiti neizmerno ljubezen matere do sina, kot če bi nekaj te ljubezni prenesli na globalne nivoje, torej ljudi, ki jih sploh ne poznamo. Tam bo pač vedno vladala hladnost oz. neobčutljivost. Več kot dober pokazatelj tega je svetovna politika, kjer so čustveni ljudje celo nezaželjeni saj bi znali biti grožnja določenim globalnim interesnim skupinam, ki so si brezkompromisno razdelile svet in bodo vse naredile, da se stanje čim manj spreminja. Ne glede na človeška življenja ali stanje okolja.

19 novembra, 2007 Posted by | Vsega po malem | 6 komentarjev

Je Blogorola relevanten pokazatelj stanja?

Včeraj sem po dolgem času kliknil na njihovo stran in bil kar nekako presenečen, saj med 150 najbolj obiskanimi blogi ni mojega. Nekoč, ko sem beležil občutno manjši obisk, okoli 100 unique klikov na dan, je bil na 60-em mestu. Ok, mogoče imam slab obisk in so vsi drugi hitreje zrasli. Vendar pa ob takih številkah dvomim, da zadnji 150-i beleži več obiska. Konec koncev mi je vseeno, vendar opažam, da ljudje dajo precej na te podatke, čeprav, kot kaže, ne povedo prave resnice.

Graf obiska

15 novembra, 2007 Posted by | Vsega po malem | 12 komentarjev

Janša v vlogi “užaljene Mete”

Janša v vlogi “užaljene Mete” Včerajšnje gledanje Odmevov in opazovanje ter poslušanje Janše v izjavah o tem, kdo je kriv za to, ker bo morebiti njegova vlada prisiljena odstopiti, je bilo spet sila zabavno. Vse skupaj lahko ovrednotim takole: Pustite me, da počnem kar hočem, če ne, boste vi krivi, ker bom odstopil in povzročil vladno krizo ravno zdaj pred predsedovanjem Slovenije EU. Ubogo! Janševska izvedba absolutizma. Izsiljevanje, ki pokaže vso bedo Janševe vladavine.

Njegov poklapani izgled in ton v glasu, sta bila vredna holivudskih nagrad. Hitel je naštevati kdo je pravzaprav v naši državi krivec za vso to “protivladno” stanje v Sloveniji, ki se je skonsolidiralo po volitvah za predsednika Slovenije in neuspelem referendumu za privatizacijo zavarovalnice Triglav. Glavni krivci so seveda v njihovi največji strankarski konkurenci, SD- ju, ker si baje upajo blatiti Slovenijo v tujini in, kot pravi Bajuk, “servirajo race o medijski svobodi pri nas”. Pravzaprav je neverjetno, da predsednik vlade ne more sprejeti dejstva, da si tuj, neodvisni medij drzne negativno pisati o Sloveniji, ne da bi vse skupaj razumel kot gonjo proti njemu. Nekaj je hudo narobe s tem človekom. Meni popolnoma nedoumljivo.
Shizofreno je govoril v kontekstu nekih centrov moči, kot da bi še vedno živeli v t.i. svinčenih časih in nas neka novodobna, namišljena, opozicijska UDBA spremlja povsod in zganja konstrukte proti njemu. Okrivil je še sindikate, ki pripravljajo legitimne demonstracije v soboto. Skratka, vse kosti, ki so se mu zataknile v vse bolj ozkem grlu. Začuda ni okrivil opozicije še za previsoko inflacijo in pogrezanje Slovenije v portugalski sindrom. Za tisto je kriv nek zunanji, zaenkrat še ne popolnoma identificirani sovražnik. Vseeno pa se ve, da smrdi po vonju nafte.

Še nikoli nisem zasledil tako izrojenega diskurza pranja lastnih, umazanih gat na ramenih opozicije. Moti ga “blatenje” Slovenije v tujini a hkrati grozi s povzročitvijo vladne krize pred predsedovanjem. Je sploh pomislil, kaj bi šele to pomenilo za ugled Slovenije, do katerega hlini nek pomen? Take dvoličnosti pa še ne.

Kaj bi pa Janša sploh rad? Da je opozicija tiho in da tako ne opravlja svojega dela? Če se samo spomnim glasnih šovov, ki jih je njegova opcija zganjala po parlamentu, ko so še bili v opoziciji, je to, kar počne zdajšnja, pravi otroški vrtec. Tožarili so Slovenijo evropskim institucijam in želeli dodatna mnenja, če takratna slovenska vlada dela pravilno. Kako, da so to pozabili? No, zato pa jaz nisem.

14 novembra, 2007 Posted by | Slovenija | 23 komentarjev

Zoprno smetarsko bujenje

Smetarski kamioni Ne bom pisal o tem, da je poklic smetarja nekaj slabega. Seveda ni. Je težek poklic in vreden spoštovanja.

Moti me nekaj drugega. Pri nas v Šiški, kjer živim, je kar velika koncentracija prebivalstva. Smetnjaki so skoraj na vsakem koncu. In seveda jih je potrebno kar hitro praznit. Skoraj vsak dan. In smetarji to seveda tudi počnejo. Prej so to počeli okoli osme ure zjutraj, kar je sprejemljivo. Zdaj pa so postali pravi jutranji povzročitelji hrupa, saj se spravijo smeti pobirati takoj po šesti uri. Tako so danes na mojem koncu začeli s kravalom ob 6.05, ki je zaradi veliko smetnjakov trajal naslednjih 10 minut. Glede na to, da je ob tej uri še vse relativno mirno, njihov hrup odmeva daleč. Smetarskemu kamionu, z neverjetno hrupnim motorjem, se pridruži še hrup prevračanja smetnjakov, hrup praznjenja in ob vsem tem tudi primerno dretje smetarjev, ki komunicirajo med seboj. Skratka, skoraj nemogoče je, da te ne bi zbudili. Sploh, če imaš vsaj minimalno odprto okno in si ne želiš spati v neprezračeni sobi.

To grozno smetarsko, nasilno bujenje se dogaja skoraj vsak dan. Počakam še kakšen dan, da se prepričam, če je to postala njihova nova delovna rutina. In če je, se bo očitno potrebno obrniti na ustrezne institucije.

Večina ljudi ob šesti uri zjutraj še spi ali pa se nahaja v zadnjem delu spanca pred odhodom v službo. Če bi vse skupaj prestavili za vsaj eno uro, bi bilo sprejemljivo. Če že moram zgodaj vstajati, raje vidim, da me zbudi budilka, kot brezvestni hrup smetarjev.

13 novembra, 2007 Posted by | Vsega po malem | 9 komentarjev

Pa še malo nekrofilije

Glede na to, da se zadnje čase ukvarjam predvsem z izrojenimi spolnimi praksami, k sreči seveda zgolj na “filozofskem” nivoju, bo ta skrita kamera več kot dobrodošla. 🙂

9 novembra, 2007 Posted by | Vsega po malem | 9 komentarjev

Kdo se boji Türka?

Danilo Turk Če se mi je po koncu prvega kroga zdelo bolj sprejemljivo, da bi v drugem krogu gledal Gasparija kot Türka, sem v teh dneh spremenil mnenje. Pravzaprav so za to poskrbeli drugi. Türk se mi je zaradi vseh teh napadov, ki jih je deležen v teh dneh, preprosto priljubil. Njegova nekonfliktna, pokončna drža in razsodnost ob vsem tem, se mi zdita fascinantna.

Ko sem spremljal zadnje soočenje predsedniških kandidatov, sem samo čakal, kdaj bo milozvočni orgličar začel s svojimi provociranji, ki jih je napovedal že na začetku. Ni mi bilo treba dolgo čakati, ko je začel gledalcem trkati na nacionalno zavest in samovšečno trditi, kako je sam “nosil glavo v torbi”, ko se je boril za samostojno Slovenijo, medtem, ko je Türk skakal po OZN in zastopal interese Jugoslavije. Ta primitivno-populistični diskurz, ki si ga lahko privošči samo tipični, podeželjski desničar, me je končno prepričal, da volk pač dlake nikoli ne menja. Vendar, ta isti volk, ko je še igral jagenjčka, je v argumentaciji, zakaj je bila njegova zmaga v prvem krogu tako slabo prepričljiva, izjavil, da so krivi tisti, ki so v ključnih dneh servirali novico o škofu Rožmanu. Torej, absurdno je obtožil sodišče, ker je ravno v tem trenutko sprejelo neko presojo. Seveda pa zdaj, ko se sam poslužuje diskreditacij in servira junaške zgodbice o samem sebi z namenom zaničevanja svojega nasprotnika, v vsem skupaj ne vidi nobenih podtikanj. V zgodbo se je celo vpletlo zunanje ministrstvo, ki ga vodi eden od najbolj eklatantnih političnih konvertitov v zgodovini sodobne Slovenije in se postavilo na stran Peterleta. Včeraj je enako storil tudi predsednik vlade s svojim komentarjem na RTVSlo. Laskal je Peterletu o njegovi vlogi med osamosvojitvijo. Peterleta sem že videl s čelado, v maskirnih barvah in oblitega s švicem. Kot Willem Defoe v reklamnih plakatih za film Platoon, ha,ha….

Ubogi Türk! Ampak, to ni vse. Včeraj so se na RTVSlo prvih nekaj minut ukvarjali samo z njim. Seveda se je pojavil Janšev specializirani, “krizni” novinar Vodušek, ki se v svojih glasnih javljanjih ponavadi “uravnoteženo” ukvarja le s Kučanom, Drnovškom, opozicijo in zdaj Türkom. Ne le, da naj bi “izdal” Slovenijo v osamosvojitvenih trenutkih ampak so novinarji RTVSlo izbrskali, kako je Türk, ker ni bil sprejet kot namestnik Kofija Anana v OZN, živčno odreagiral, saj je, kot spet predvidevajo, bil najverjetneje že v naprej zmenjen za to funkcijo.

Torej, kdo se boji Türka? Histerična desnica. Celotna vlada in RTVSlo. Sicer ne vem, zakaj se ga bojijo, saj pri nas predsednik države nima nekih odločilnih pristojnost. Ampak, če se ga že, pa naj se. Rade volje jih prepustim tej nevrotični vlogi, ki jo uprizarjajo v teh dneh. Upam, da bo Türk zmagal na predsedniških volitvah in končal vso to prelivanje umazane desničarske gnojnice.

Drži se, Danilo! Nedelja ni daleč.

8 novembra, 2007 Posted by | Slovenija | 18 komentarjev