ateistek

Pokljuka – Blejska koča – Mrežce

Spet so nas “okupirali” nadvse lepi, poznojesenski dnevi. Ker se ob takih dnevih preprosto ne sme in ne more biti doma, sem se zopet odpravil v hribe. Kolega, ki je iz Lesc in s katerim sem šel, se je zelo potrudil in naredil načrt, kam bi se dalo iti.

Moram priznati, da se je prav prijetno voziti s Siemensovimi vlaki, ki so končno zamenjali tiste grozne gomulke. Edino, kar bi imel za pripomnit je pretiravanje z gretjem. V teh časih, ko se govori o globalnem segrevanju, bi se vsi lahko več vozili z vlaki.
V slabi uri sem prišel iz Ljubljane do cilja, Lesc, kjer me je pričakal kolega.

Z avtom sva se nato zapeljala do prelepe Pokljuke. Vsakič, ko sem tam, sem navdušen nad smrekovimi gozdovi in ostrim, osvežujočim vonjem zraka. Parkirala sva pred Medvedovo konto, ki se nahaja takoj za odcepom za Bohinj. Opazil sem, da je cesta, ki se vije po Pokljuki, ponekod že zelo uničena, da se res sprašujem, zakaj jo že ne popravijo. Menda je nekdo nekje, ki je odgovoren zanjo.

Pešpot naju je peljala mimo planine Zajavornik (okoli 1300 metrov n.m.), kjer se je odprl čudovit pogled na Julijce. Debela peč, Brdo, Lipanški vrh, bolj oddaljeni Viševnik ter najin cilj Mrežce.

Povečini široka gozdna pot od Pokljuke do Blejske koče je bila relativno položna, tako da vsa lahko lagodno čebljala. Do koče je trajalo okoli 45 minut. Pridobila sva le par 100 metrov. Koča in še nekaj drugih hiš, leži na 1630 metrih. Bila je odprta, kar je za ta čas prej izjema kot pravilo. Ponudba pa je bila bolj slaba. Od jedi na žlico so imeli samo neko planinsko izvedbo goveje juhe, pa še ta je bila precej draga. Spila sva čaj in raje segla po sendvičih. Ljudi je bilo kar nekaj. Srečal sem celo dva znanca.

Po krajšem martinčkanju sva nadaljevala s potjo. Zdaj se je začelo zares. Začela se je strmo vzpenjati. Kolega, ki ima očitno kondicije za izvoz, je začel celo teči. K sreči ni dolgo trajalo. 🙂 Vseeno sva prišla do vrha v zelo hitrem tempu, vsa premočena in zadihana. Zaradi osojne lege, je bilo tudi nekaj snega na poti, tako da je bil korak precej drseč. Sploh, ko sva se spuščala nazaj. K sreči ga, ko sva se že bližala vrhu, zaradi prisojne lege ni bilo več toliko.
Od koče do vrha Mrežc na 1965 metrih, sva prišla v slabi uri. Tam naju je pričakal prelep razgled.

Ruševje je prekrivalo prepadno steno, ki se je na zahodni strani vrha spuščala v dolino Krme. Rjavina in triglavsko podnožje s Kredarico so se kazali v vsej svoji zasneženi lepoti. Na žalost je bil pogled proti vzhodni strani zaradi nizke oblačnosti, ki se je vlekla nad dolino, bolj podoben belemu, nepreglednemu morju iz katerega so štrleli le najvišji vrhovi Karavank. Kraljeval je Stol.

Na vrhu sva se še malo nastavljala sončnim žarkom. Sonce, kljub temu, da je novembrsko, je pustilo nekaj UV rdečine na mojem obrazu. Očitno moraš v visokogorju biti zaščiten s kremo proti UV žarkom ne glede na letni čas. Velja si zapomniti.

Vrnila sva se po isti poti. Celotna pot je bila vzorno markirana, tako da se je skoraj nemogoče zgubiti.

Spet lačna sva se ustavila na večernem Bledu in si v gostilni ob avtobusni postaji privoščila pečenico z zeljem, kot nadvse okusen zaključek lepega dneva. Kdaj drugič se bova ukvarjala z zdravo prehrano. Se res zdrava prehrana po načelih vegetarijancev ali celo veganov sploh vklaplja v koncept pohodništva?

p.s. slike so narejene z mojo najnovejšo pridobitvijo, Nokio N95. Upam, da so OK.

Blejska koča Dolina Krme z vrha Mrežc Izhodiščna točka planina Zajavornik pogled proti planini Zajavornik z vrha Mrežc pogled proti visokogorju Rjavina z vrha Mrežc smerokazi03 vrh Mrežc

6 novembra, 2007 Posted by | Hribolazenje | 4 komentarji