ateistek

Izsiljevanje “Esmeralda” gostincev

Stop cigaretam v zaprtih, javnih prostorih Določeni, predvsem manjši gostinci so se v teh dneh odločili pokazati državljansko nepokorščino in bodo kmalu dovolili svojim obiskovalcem za nekaj časa prižgati cigareto. Sicer jih k temu ne bodo spodbujali, pravijo. Nekaj podobnega, kot da bi žabo silil, naj skoči v vodo.
Bojda jim je promet strmo padel zaradi uveljavitve novega protikadilskega zakona.

Nedopustno je, da nekdo na tak način skuša spremeniti sprejeto zakonodajo. Zgolj jamranje o tem, kako bodo propadli, nas ne bi smelo preveč zanimati. Če bo samo 5 odstotkov ljudi zaradi novega zakona manj kadilo, se splača žrtvovati prav vse te majhne nepomembneže, ki tudi delno nosijo krivdo zakaj kadilci prej ne nehajo kaditi.

Kot bi rekli liberalci delavcem, bom jaz rekel njim : pa se prestrukturirajte.

Če želijo, da pridem kdaj k njim in zamenjam vsaj enega izmed smrdeče kadilske klientele, naj spremenijo svojo bedno ponudbo, prilagojeno kadilcem. Recimo, ponudijo naj izbiro naravnih sokov, ki jih bodo iztisnili pred menoj. Zjutraj ni boljše stvari kot spiti naravni pomarančni sok. Zanj lahko računaš veliko več kot za kavni zvarek iz avtomata, ki so ga kadilci obredno navajeni piti s prižgano cigareto.

Sam bom prav v vsakem primeru prižgane cigarete v zaprtih, javnih prostorih, poklical inšpekcijo. Številko že imam shranjeno v GSM aparatu. Moja pravica do čistega zraka je pač bolj vredna kot kadilčeva do prižgane cigarete, saj ga moja pravica prav nič ne ogroža. In s to preprosto filozofijo naj se sprijaznijo tudi Esmeralda gostinci. Če so lahko ljudem v svojih majhnih prostorih do zdaj omogočali nikotinsko-kofeinske naslade in ob tem dobro služili, se bodo morali sprijazniti, da so ti časi mimo. Prihajajo nove tržne niše in nov način razmišljanja.

10 oktobra, 2007 Posted by | Slovenija | 18 komentarjev

Moj izbor: Elena Pečarič

Elena Pečarič Kako lepo se vidi v teh dneh, kateri od predsedniških kandidatov ima večji proračun za samopromocijo. Očitno je Peterletov najdebelejši. V teh dneh me njegov zoprni, poraščen obraz spremlja skoraj povsod. Pravzaprav je svojo predsedniško kampanjo začel že dolgo nazaj. Iz ozadja. Ne morem pozabiti plakatov, kjer se je reklamirala neka dobrodelna akcija s Peterletovo sliko. Dobrodelnosti je tudi potrebno dati predznak, mar ne? Zdaj, ko se bližajo vilitve, je okupiral celo internet. Na Najdi.si se še vedno ob besedah, ki imajo relacijo s predsedniškimi volitvami, tudi imeni drugih kandidatov, prikaže Peterletova pasica. Ne bom ga volil, ker že po nagonu ne maram tistega, ki ima največ moči. Raje ne pomislim, kdo vse stoji zadaj in kako zelo so mi ljubi. Kot preproga, ki jo dvigneš.

Turk me s plakatov ogovarja kot da je “moj.” Smešno. Vsiljiva “domačnost” in želja po pripadnosti v trenutku obkrožanja njegovega imena na volilnem lističu, mu pri meni ne bo prav nič pomagala. Rado se povdarja, da ima mož izkušnje v OZN-u. Torej organizaciji, ki večinoma obstaja zaradi sebe same in nebeških plač njenih funkcionarjev. Ni ravno neka referenca. Obvlada diplomatski jezik, ki ni nič drugega kot sposobnost ničesar povedati a vseeno govoriti.

Hladen, robotski Gaspari se celo kislo nasmeje za potrebe svoje reklame, čeprav ga pred TV kamerami še nisem videl drugačnega kot skrajno resnega. Baje da mu je pomembna prihodnost. Verjetno njegova. V primeru izvolitve ga čaka vrsta ugodnosti pa ne samo v času trajanja mandata ampak tudi po njemu. Ima sicer nakaj referenc ampak mi osebno ne pomenijo veliko.

Jelinčič je posameznik z astronomskim egom. Primitivec mačistično-nacionalističnega tipa (začuda mu manjkajo še atributi artritičnega katolicizma, ki gre skupaj s temi lastnostmi), plemenito nevreden niti tega stavka, ki sem mu ga namenil.

Piberlova mi deluje kot lažnivka, ki si je nabrala ogromno sovražnikov v svoji regiji in zdaj beži na državno. Oseba, ki ni znala niti pravilno vložiti vloge za kandidiranje. Skriva se za ženskami, čeprav mi deluje kot tipičen, zbegan moški.

Darko Kranjc je postregel z izvirnim sloganom: Vremena bodo s Krajncem se zjasnila. Ampak slogan je seveda le nepomembna zunanja šminka. Bolj pomembno je dejstov, da gre za osebo, ki je svoje politične izkušnje pridobivala na ljubljanski študentski organizaciji, kjer lahko vsak, ki ima pet minut časa, preizkusi svoje sposobnosti v dobro znani igrici, kako si čim prej napolniti svoj žep in pri tem navzven ostati pošten. Krasen izkustveni uvod za kasnejšo državno raven.
Kranjc deluje kot nekdo, ki si želi narediti ogromno. Potem ne razumem zakaj kandidira za predsednika države, ki ima zgolj simbolični pomen. Lahko sicer opozarja na družbene nepravilnosti vendar nima nobenih pomembnih izvršilnih funkcij.

In končno, Elena Pečarič. Nase je opozorila kot trmasta posameznica, ki se ni želela ukloniti oligarhičnim interesom predsednika Sveta invalidskih organizacij Borisa Šušteršiča. Ko sem poslušal njena razmišljanja, sem prvič začutil, da ima veliko podobnih stališč kot sam. Vem, ženska nima ravno veliko možnosti ali pa so celo nične. Ko jo ljudje vidijo, najbrž pomislijo, da je popolnoma opravilno nesposobna. Pomembnejše jim je vidno zaznavna informacija kot tisto, kar se ne vidi na prvi pogled. Njena izjemna volja do življenja, ki navdihuje.

Zame je njena 100% invalidnost popolnoma nepomembna. Gre za telesno hibo, ki je pozitivno vplivala na izhod njenih razmišljanj, ki se mi zdijo bolj zdrava od vseh drugih kandidatov. Ve in čuti, kako je, ko si na robu družbe. Zmaga take kandidatke bi pomenila, da družba resnično funkcionira po principu enakih možnosti. Njena zmaga bi imela ogromen simbolični pomen tako doma kot v tujini. Glas Eleni je pač še en odraz mojih utopičnih želja po lepšem svetu in beg za hipec iz realnega sveta, kjer zmagujejo le najmočnejši, najlepši, najbolj “naši”.

In če pride do drugega kroga, kjer Elene ne bo? Volim vsakogar, ki ne diši po “farških norčkih z orglicami.” Gre za instinktivni impulz na dozorevajoče, zoprno spoznanje, da bo najverjetneje vseeno zmagala podeželjska melodija iz orglic.

In še nekaj skrajno ciničnih in žaljivih “pestrosti,” kako razmišljajo nekateri Elenini nasprotniki. Takemu človeku bi iz zlobe celo zaželel fizično invalidnost (na umskem je že tako ali tako). Mogoče bi ga razrešila spon perverzne zlobe in sovraštva. 

6 oktobra, 2007 Posted by | Slovenija | 13 komentarjev

Vršič, Mala Mojstrovka

Planinska Kavka Zaradi napovedanega lepega vremena, sem se odpravil na omenjeni konec. Sicer je bilo najprej planirano obiskati nekaj drugega, vendar je bila Mojstrovka tako vabljiva s parkirišča na Vršiču, saj se del poti zelo lepo vidi.

Najprej smo se podprli z domačo joto v Tičarjevem domu. Ravno takrat je bil tam poln avtobus penzionerjev, tako, da se je bilo potrebno že skoraj zagrebsti zanjo. Bilo je tudi videti veliko šolarjev vendar so ti raje žulili sendviče pred kočo.

Pot je bila sprva dokaj lahka. Sonce smo imeli cel čas v hrbet. Redek macesnov gozd je bil premalo, da nam ne bi postalo vroče. Prevroče. Cel čas smo lahko na naši levi opazovali, kako se dvigujemo nad parkirišča in planinske koče na Vršicu.

Ko smo prišli pod prelaz oz. škrbino, je postala pot bolj zahtevna, saj je bila polna drobirja. Vsak korak, ki sem ga naredil, sem moral paziti, da mi ne bi spodrsnil. Stene, ki so se dvigovale, so mi delovale nevarno. Zgledale so potencialno krušljive.

Škrbine je bilo, k sreči, hitro konec. In šele potem se lahko vidi vrh na desni strani. Pod nami se odpre dolina Trente in nadaljevanje ceste, ki pelje z Vršiča proti Bovcu. Po njej so glasno in nadvse moteče “prdeli” motoristi, ki so kalili mir in nežne zvoke piša vetra. Nekaj trenutkov kasneje je mir skalilo nekaj kotalečih kamnov. K sreči primerno stran. Ugotovitev, da je zelo pametno hoditi v hribe s čelado, se je spet pokazala kot pravilna. No, od vseh planincev, ki sem jih srečal, je nihče ni nosil. Seveda, vključno z mano.

Pot do vrha je bila ponekod zasnežene in se je zato zgubila. Držal sem se roba grebena, ki ni bil tako prepaden in prispel do vrha na 2332 metra. Do vrha smo porabili slabi dve uri.
Razgled je bil prekrasen. Pod menoj se je prikazala dolina Tamarja s planiško skakalnico. Na desni strani se je videla Kranjska Gora. Videla se je tudi koča na Kredarici in Triglav s severne strani, ki jo sicer bolj redko vidim.

Na vrhu sta nam zabavo priredili dve planinski kavki. Takoj, ko smo začeli jesti sendviče, sta prileteli in začeli s fehtarjenjem. Seveda, ne kruha, ampak salame. Kruha se nista niti dotaknili. Ena se mi je nadvse primerno nastavila na kupček kamenja, kot da bi hotela plačilo za poziranje pred fotoaparatom. Žal je to storila, ko sem sendvič že pojedel, tako, da s plačilom ni bilo nič. Upam, da ni zamerila. 🙂

Nazaj smo se vrnili po isti poti. Na trenutke tudi po vseh štirih.

Ko smo se spuščali v dolino, je bilo sonce ravno v pravem položaju, da je z žarki še bolj izrazito obarvalo jesensko “razpoložene” bukve. Ponekod so v jesenskih barvah kar žarele v rdečih in rumenih podtonih. Prelepo. Pomeni, da kmalu prihajata mraz in zima. Čeprav ne maram mraza, upam, da letos ne bo tako topla kot lansko leto.

Ustavili smo se še na Jasni. Pri sprehodu okoli jezerca, smo naleteli na mlade marele. Res izjemno lepa goba. Zgledale so kot velika, bela jajca z vzorčki. Pustili smo jih nedotaknjene.

Prelep je ta jesenski čas. Ma kaj, prav vsak čas je lep, ki ga preživim v naravi.

Borovnice v jesenskih barvah Dolina Trente Jasna Kranjska Gora Mala Mojstrovka Mlade Marele Triglav Pogorje Mojstrovke Redko cvetje snežni zamet Planiška skakalnica Tičarjev dom Velika Mojstrovka Vršič

4 oktobra, 2007 Posted by | Hribolazenje | 1 komentar

Tenerifi – prelep otok za aktivne počitnice

Čeri No, vsaj zame so bile. Ko človek vidi vse tiste možnosti in naravno lepoto otoka, hitro ugotovi, da se ne splača samo ležati na peščenih plažah. O tem kaj sem jaz počel tam, sem opisal v posameznem javljanju, tokrat delam le povzetke z linki.

Otok ima okoli 850.000 prebivalcev. Je največji otok od skupine kanarskih otokov. Meri 2034 km2. Je vulkanskega izvora. Podnebje je subtropsko. Pozimi so povprečne temperature okoli 17 stopinj, poleti do 24. Od pretiranega pregrevanja ga ščiti hladnejši Atlantik, od ohlajevanja pa Zalivski tok. Vreme je lahko zelo različno. Zelo pogosto se zgodi, da je na jugu vroče, na severu pa so določena področja v oblakih iz katerih rado prši. Dovolj je premik za 10 kilometrov pa sta lahko vreme in pokrajina povsem drugačna.

KAJ POČETI ?

Planinarjenje, kolesarjenje, obiskovanje mest in znamenitosti, zabavnih parkov, raznih vrst surfanja. Ponudba je velika. Najem avtomobila stane okoli 130-150 evrov na teden. Planincem svetujem nabavo dobre planinske karte, saj je zelo veliko možnosti za pohodništvo. Dve taki dobri poti, ki sem ju preizkusil, je obisk gore Montana Bianca in vasice Chinamade.

MESTA IN KRAJI

Santa Cruz – glavno mesto z okoli 250.000 prebivalci, ki je žal ograjeno s trajektno luko, vendar vseeno lepo in vredno ogleda. Zanimiv objekt ob glavni postaji, ki spominja na Sidneysko opero, lepi parki, mesto je zelo čisto in urejeno, dokaj zeleno, v ozadju so zanimivi, špičasti hribi.

Puerto de la Cruz – urejeno, luštno mesto, kjer je veliko turistov. Obvezen ogled glavnega botaničnega vrta, kjer se bohoti zelo veliko število tropskega rastlinja.

Ecod de Los Vinos – mesto, kjer je glavna znamenitost izjemno staro drevo (drago milenario). Za ogled ni potrebno plačati vstopnine, saj se ga zelo lepo vidi s konca glavnega trga. V mestu imajo veliko prireditev, cerkev s srebrnim, kičastim oltarjem in nekaj trgovin z izvirno ponudbo (npr. izdelki iz lave ali naravna mila s koščki sadja, začimb in podobnega.)

Garachico – lepo manjše mestece, ki je leta 1706 za las ušlo vulkanskemu uničenju. Še vedno so vidne poti, kjer je tekla lava. Tam je tudi grad, kjer imajo razstavo o zgodovini mesta. Zanimiv je tudi kompleks skal in čeri, ki so kot naravni bazeni za kopanje. Iz mesta vodi nekaj planinskih poti.

Teno – kraj na skrajnem severozahodu z napol puščavnato pokrajino, svetilnikom in plažo. Dostop je potencialno nevaren, saj do tja pelje cesta, ki leži pod stenami, ki se rade krušijo. Od tam se vidi Gomera, še en od Kanarskih otokov.

Agana in Monte de las Mercedes – pogorji, kjer rastejo čudoviti lovorjevi gozdovi. Nasplošno je vegetacija na tem delu otoka izjemna.

Masca – manjša vasica, ki leži v lepem, gorskem okolju. Turistično precej obiskana. Zaradi požara je tamkajšnja vegetacija precej osmojena.

El Medano – mesto na jugu zraven zaščitenega hriba Montana Roja. Mesto je na vetrovnem delu, zato je njegovo širše področje zbirališče ljubiteljev windsurfinga in parasailinga.

Las Americas, Los Cristianos – dve turistični središči s plažami in velikimi hoteli. Za vse tiste, ki si počitnice predstavljajo kot poležavanje na plaži.

Pico del Teide – najvišja gora otoka in Španije, ki jo je vredno obiskati. Za obisk vrha je potrebno dobiti dovolilnico v Santa Cruzu. Žičnica pripelje 168 metrov nižje od samega vrha, kjer je nekaj razglednih točk in sprehajališč.

Los Roques – zelo zanimive kamnite tvorbe, ki ležijo v podnožju najvišjega vrha.

Punta del Hidalgo – ob koncu mesta je nekaj zelo lepih pešpoti v hribe in vasice.

Loro Park – Najbolj reklamirana atrakcija na otoku. Če imate radi živalski vrt, potem je Loro Park njegova nadgradnja. Vstopnina je 30 evrov. Na vhodu dobite časovno razporeditev šovov: delfini, orke, morski levi, papige.

San Andres – omenjam ga zgolj zato, ker je to mesto zelo primerno izhodišče za kolesarske ture po bližnjem hribovju.

PLAŽE

Seveda nisem vseh videl. Od tistih, ki sem jih, pa imajo za moj okus najlepšo naravno, peščeno plažo na skrajnem severozahodnem delu otoka, Playa de Santiago. S strmimi čermi, penečim morjem in visokimi, rjavimi gorami v ozadju, spominja na umetniške slike, ki na znanstvenofantastičen način upodabljajo površine drugih planetov. Kot najlepše umetne plaže pa bi izpostavil Las Teresitas, severozahodno od Santa Cruza, Martianez (vstopnina 3 evre) in Playa Jardin (zanimivo je opazovati surferje), obe v Puerto de la Cruzu.

Otok ni dobrodošel za nudiste. Videl sem jih zgolj peščico, ponavadi nekje skrite na divjih plažah.
Kdor ima rad sonce in toplejše vreme, naj išče turistično ponudbo na južni strani otoka, saj so lahko razlike v času trajanja sončnega obsevanja zelo velike.

VTIS

Ker imam rad naravne lepote s čim manj posegov človeka, moram priznati, da me je otok dobesedno razvajal. Vsekakor je veliko lepši in bolj zanimiv od Gran Canarie, kamor se ponavadi nameni povprečni obiskovalec Kanarcev.

Zdaj mi je še bolj mrzko razmišljanje, kako lepa je narava v Sloveniji. Ko človek vidi še kaj več sveta, odkrije, da je to res le v kontekstu, da je tudi drugje lepo. Slovenija ni prav nič lepša. In otok Tenerifi na še manjši površini kot je Slovenija, hotel to priznati ali ne, ponudi občutno več naravne pestrosti.

Ecod de los Vinos Garachico Gorovje las Mercedes Gozd v gorovju Anaga Kanarski kuščar kava Las Canadas Loro Park Loro Park2 Loro Park3 Loro Park4 Los Cristianos Los Roques Martianez Masca Nasadi banan Pico del Teide Pico Viejo Playa de Santiago Playa de Santiago2 Playa Jardin Playa las Teresitas Pogled z vrha Teide Puerto de la Cruz Puerto de la Cruz2 Puerto de la Cruz3 Punta del Hidago Razjede v hribu Roque de las Bodegas Santa Cruz Santa Cruz2 Santa Cruz3 Sled lave Strmi klifi Suha pokrajina Planinska tabla Taganana Teidina jajca Teno svetilnik Tisočletno drevo zanimiv hrib Žveplo na vrhu Teide cvetoča puncija Gorila v Loro parku redka nudistična plaža vegetacijski utrinek iz pokrajine žičnica na Teide deskarji na valu

1 oktobra, 2007 Posted by | Potovanja | 40 komentarjev