ateistek

Kamniška Bistrica – Kokrško sedlo

Rožica med listjem Danes je bil še en lep oktobrski dan. Glede na to, da si čez vikend nisem mogel vzeti veliko časa za obisk visokogorja – bil sem na polhograjskem Tošču, vendar to ne šteje v omenjeno kategorijo – sem danes skušal nadoknaditi “izpad”. Ugotavljam, da sem pravzaprav odvisnik od lepega vremena. Svojo odvisnost čutim kot izjemno potrebo po gibanju v naravi, če je lep, sončen dan. Vsaj uro ali dve. In če je ne udejanjim, se zvečer počutim nadvse nekoristno. Skoraj čutim, kot bi me pekla vest. Tudi, če sem imel tisti dan veliko dela.

Danes zvečer me tako ni pekla vest. Zjutraj, ko se je po Sloveniji po poljih razkazovala ena izmed prvih letošnjih slan, sem s kolego odšel v Kamniško Bistrico z namenom obiskati Kokrško sedlo na 1793 m višine. Pot nanj se lahko ubere tudi iz doline Kokre.

V Kamniški Bistrici so me pričakali mrzel zrak, dva rigajoča osla v staji in zaprta koča. Ja, ob ponedeljkih pač ne delajo. Pot sva nadaljevala po gozdni cesti vse do tovorne žičnice, kjer je parkirišče.

Pot je takoj zelo strma. Najprej teče čez gozd, ki je sčasoma vse bolj poležan ali polomljen. Razlog gre iskati v snežnih plazovih. Vidijo se debela debla, kako so zlomljena in razcefrana od silne moči plazov. Zgledalo je kar srhljivo.

Gozdarji, ki so nekje v dolini žagali les, so parali sicer tiho gorsko zvočno idilo. Pojdite že na malico, sem si mislil.

Strma pot se vleče in vleče. Ko sva prišla do melišča sva zagledala vertnico in konec tovorne žičnice na vrhu. Človek pomisli, saj ni več daleč. Vendar je takrat vsaj še ura sopihanja. Pot, ki zadnjih 100 metrov še bolj dvigne naklon, se mi je tako vlekla, da sem na koncu že skoraj sopihajoče preklinjal 🙂 . Mogoče je bolje vrha ne videti, ker te potem napačna vidna zaznava ne vodi do občutka, da je še malo.

Čisto prepotena sva le prisopihala na vrh, kjer stoji Cojzova koča. Tudi ta je bila zaprta. Za to sezono so jo zaprli ravno včeraj. To sva že prej vedela, zato sva se “oborožila” z okusnimi Tuševimi sendviči. Če pomislim na prejšnje izlete v gore in sendviče, ki sem jih kupoval, so najbolj zanič in tudi najbolj dragi Petrolovi – fuj, nikoli več. Kupila sva še banane, vodo in energijske ploščice. Ah, ni ga boljšega občutka, kot okusna malica v hribih, ko dosežeš cilj. Sicer bi bila kakšna jota še boljša izbira, vendar so bile razmere pač takšne.

Od izhodišča pri tovorni žičnici do vrha, sva z nekaj postanki potrebovala 2 uri.

Sonce je prav prijazno razkazovalo svojo toplino in nekako le uspevalo segrevati zrak, tako, da ni bilo mrzlo niti za kratke rokave. No, vsaj nekaj časa. Kasneje je začelo hladno pihati. Vetrnica, ki je postavljena blizu koče in nad klopicami, se je prav hrupno vrtela. Ne vem, ugibam, da so jo tja postavili zaradi pridelave elektrike za kočo.

V nižjih plasteh je bil zrak bolj vlažen tako da se je, kamorkoli sva pogledala, raztegovala plast meglice. Razgled na jug je zaradi Kalške gore in Kalškega grebena omejen. Ravno tako pa sicer zelo lep pogled na Grintavec omejuje pogled na sever. V smeri zahoda se vidi delček ceste na Jezersko, dolina Kokre, nad njo se suvereno dviguje Storžič. Na vzhodni strani pa se je zelo dobro videla Velika planina in tamkajšnji vikendi (hudiča, od kdaj jih je toliko? kdo jim je dal vsa ta dovoljenja?) in ostenje Jurjevca, ki je ob povratku nazaj kar žarelo v popoldanskem soncu.

Ker se nisva hotela sprijazniti s slabim razgledom, vsa se po malici odpravila še kakšne pol ure naprej v smeri Grintovca. Seveda se razgled bistveno ne spremeni, le sedlo in koča na njem, se vidi lepše. Po lep razgled bi se morala odpraviti na Grintovec, vendar je do njega od koče še vsaj 2 uri. Bilo bi prepozno.

Tam sva se še nekaj časa martinčkala. Opazovala sva letala, ki so letela nad nama. Ma, ni bilo niti minute, ko ne bi nekje na obzorju videla ali zaslišala vsaj enega. Prava gneča na nebu.
Kavke, ki jih je kolega hranil pri koči, ko sva malicala, so naju sledile in spet prišle preverit, če bodo dobile še kaj za v kljun.

Po prijetnem počitku, sva se odpravila po isti poti nazaj v dolino. Hribi v okolici so ji pobrali sonce. Tudi hladiti se je začelo. Po skoraj uri in pol spusta oz. “kolenskih preizkušenj” sva prišla do avta in se čez uro pripeljala v večerno Ljubljano.

bodeča neža2 Cojzova koča Grintovec grmiček rhododendrona izhodišče2 Kalška gora Kavke na soncu Kokrsko sedlo Poti od Cojzove koče pogled v smeri kamniškega sedla Pogled z vrha proti zahodu Posledica plazu Smerokaz nad sedlom stene nad potjo Storžič vetrnica vrh tovorne žičnice začetni smerokaz

Advertisements

oktober 16, 2007 - Posted by | Hribolazenje

4 komentarji »

  1. Hm, kaj pa na moj sendvič za v hribe – koruzna štručka, mozzarela, paradižnik, rukola, balzamični kis in pridih olivnega olja – se še spomniš? 😉

    Komentar od PF | oktober 16, 2007 | Odgovori

  2. Joj, ne govori…Tisti okusni sendvič, ki sem ga jedel nekje pod Kamniškim sedlom, mi ne bo šel nikoli iz spomina 🙂

    Komentar od ateistek | oktober 16, 2007 | Odgovori

  3. Osebno mi je boljši “filing” se vsedit na eno skalo, odpret nahrbtnih in si privoščit slastno malico (domača salama, sir, namaz, paprika, paradižnik…). Tako, da me zaprte koče niti najmanj ne motijo. okj, problem nastane, če bi moral prespati. Priznam pa, da je nahrbtnik precej težji, če je potrebno vse imeti sabo.

    Komentar od sekundek | oktober 18, 2007 | Odgovori

  4. Ja, sekundek, vsaka stvar ima svoje prednosti. Če veliko hodiš po hribih, se navadiš na obe možnosti…

    Komentar od ateistek | oktober 18, 2007 | Odgovori


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: