ateistek

Rdeča maša

Vatikan Ko sem slišal, da obstaja tudi rdeča maša – včeraj so jo uprizorili v ljubljanski stolnici – sem se samo namuzal in pomislil, da infiltracija katolicizma v pore države res nima meja.

Kaj sploh je rdeča maša? Gre za mašo, kamor povabijo pravnike in sodnike, torej ljudi, ki držijo pokonci enega izmed stebrov funkcioniranja države. Njihova profesija se tako slavi s cerkvenim obredjem. Izhaja še iz srednjega veka, časov inkvizicije.
Tovrstnih maš ne poznajo samo pri nas ampak tudi v tujini, sploh ZDA. Tako je predlani na tako mašo prišel Bush skupaj s predsednikom ameriškega vrhovnega sodišča. Ja, to je tista država, kjer se sicer na veliko govori, da je dober primer ločenosti države od cerkve. Ob takih trditvah, se mi pred očmi takoj pojavijo srhljivi prizori iz ameriških filmov, kjer priče na sodiščih polagajo roke na Biblijo. Ta krvava knjiga naj bi jih s svojo avtoriteto moralno prepričala, da ne smejo lagati. Ne vem, kaj se zgodi če rečeš, da si ateist in tega ne želiš storiti. Verjetno kot priča zgubiš precej ugleda pri poroti, saj je nemogoče, da bodo verniki v njej manjšina. V ZDA je v zadnjih letih biti ateist in to javno izražati, podobno bogokletno kot recimo v Afganistanu ali Iranu.

Rdeča maša je torej namenoma izmišljen obred, da se pravniki in študentje prava ob začetku sodnega obdobja oziroma na začetku akademskega leta v jesenskem času v četicah zberejo k evharistični daritvi, kjer prosijo (pazi to!) Svetega Duha za pomoč in razsvetljenje pri delu in študiju. Formulacija je tukaj.
Kar ne morem verjeti, da si nekdo v 21. stoletju upa na tak način formulirati ideološki, neformalni vpliv na sedanje in bodoče predstavnike državnega sodstva in jih povrhu še vleče iz časov srednjega veka in inkvizicije.

Cerkev ob evharističnem slavju udeležence vabi k prejemu zakramenta pokore in svete evharistije (evharistija je eden od zakramentov cerkve, kjer udeleženci jedo hostijo, ki perverzno simbolizira Jezusovo telo). Kaj ta pokora pomeni v resnici, ni potrebno veliko razmišljati. SSKJ pravi: pokora – kar je določeno za kršilca božje ali cerkvene zapovedi; ali pokoravati se – upoštevati voljo, zahteve koga.

Mašo organizira Akademsko društvo Pravnik. Pravičnost, srčnost, zmernost in tradicionalizem člani dosegajo s spoštovanjem in varovanjem pravne države, pa tudi s spoštovanjem “človekovega življenja od spočetja do naravne smrti” in “zakonske zveze kot skupnosti moškega in ženske.” Mogoče gre za mnenje Svetega duha, kdo bi vedel? Precejšnjega odziva je bilo recimo deležno mnenje ob referendumu o zdravljenju neplodnosti z biomedicinsko pomočjo, kjer so se jasno postavili na stran nasprotnikov – ženska ne sme biti umetno oplojena, če nima moškega. Sveti duh se je mogoče preko njih oglasil tudi v času kampanje za Nato in zapisal, “da je vstop Slovenije v transatlantsko zavezništvo izjemnega pomena za slovensko prihodnost“.
Ker je omenjeni duh nekoč davno povedal, da ima rad rdečo barvo, ker je to barva pravičnosti, se duhovniki oblečejo v rdeča liturgična oblačila. Od tod tudi ime.

Če odstranim ves ta sveti hokus pokus, pridem do povsem zemeljskega spoznanja, da si Vatikan na tak način in s takimi obrednimi prijemi, pri sedanjih in bodočih sodnih oblastnikih, skuša zagotoviti dodatno ideološko pristranskost, ki je mogoče izpadla v običajnem prenosu verske ideologije s staršev preko cerkvenih obredov na otroke. Pri sodnikih in odvetnikih, ki imajo pomemben družbeni vpliv, se izplača malo bolj potruditi pri “transportu” ideologije. Nikoli ne veš, kdaj jih boš potreboval. In če jih, potem potrkaš na njihove verske nazore. Včasih tudi to ni potrebno. Če v prenosu ni bilo preveliko šumov, bodo svoji ideologiji vedno prisluhnili. Pa ločitev države od cerkve gor ali dol.
Ob primerni verski prežetosti, bodo kot poslušni roboti poskrbeli, da se ta, sicer striktna ustavna ločnica, pravno zamaže. Še huje, nekateri sploh ne bodo videli, da je karkoli narobe. V ZDA se je celo zgodilo, da so škofje na takih mašah javno kritizirali tiste pravniki, ki so poudarjali strogo načelo ločenosti države in cerkve. Pa smo tam. Korak po korak, pa bo družba spet zrela za srednji vek in cerkveno enoumje.
Kje je meja med osebnimi nazori sodnikov, recimo glede pravice do splava, in zakonskimi paragrafi, postane nepomembno vprašanje.

Mogoče kakšna posebna maša za čistilke, smetarje, prodajalke, raznašalce časopisov, gospodje duhovniki? Ah, le kdo se bo s to družbeno nevplivno rajo posebej ukvarjal. Od njih je že dovolj, če vsako nedeljo pridejo na običajno mašo in prinesejo kaj evrčkov za neobdavčeno farško nabirko.

p.s. Pa še en dokaz, da je s sodišči dobro sodelovati: danes je vrhovno sodišče razveljavilo pravnomočno sodbo o krivdi škofa Rožmana za kolaboracijo. To je tisti cerkveni mož, ki je blagoslovil domobrance na ljubljanskem stadionu, ko so leta 1944 prisegli Hitlerju in SS enotam. Ker se nahajamo v vakumu hudega zgodovinskega prevrednotenja po merilih poražencev, je tudi argument blagoslova premalo.

To bo verjetno delo tistega razsvetljenega Svetega duha o katerem cel čas govorim. 🙂 Spet je malo potrkal na določene glave. Mogoče bo nekoč tako dosegel, da bo slovenska družba s prizanesljivostjo gledala ne le na cerkveno kolaboracijo ampak tudi inkvizicijo. Počasi se daleč pride. Cerkev ima časa na pretek.

11 oktobra, 2007 Posted by | Religije | 9 komentarjev