ateistek

Moj izbor: Elena Pečarič

Elena Pečarič Kako lepo se vidi v teh dneh, kateri od predsedniških kandidatov ima večji proračun za samopromocijo. Očitno je Peterletov najdebelejši. V teh dneh me njegov zoprni, poraščen obraz spremlja skoraj povsod. Pravzaprav je svojo predsedniško kampanjo začel že dolgo nazaj. Iz ozadja. Ne morem pozabiti plakatov, kjer se je reklamirala neka dobrodelna akcija s Peterletovo sliko. Dobrodelnosti je tudi potrebno dati predznak, mar ne? Zdaj, ko se bližajo vilitve, je okupiral celo internet. Na Najdi.si se še vedno ob besedah, ki imajo relacijo s predsedniškimi volitvami, tudi imeni drugih kandidatov, prikaže Peterletova pasica. Ne bom ga volil, ker že po nagonu ne maram tistega, ki ima največ moči. Raje ne pomislim, kdo vse stoji zadaj in kako zelo so mi ljubi. Kot preproga, ki jo dvigneš.

Turk me s plakatov ogovarja kot da je “moj.” Smešno. Vsiljiva “domačnost” in želja po pripadnosti v trenutku obkrožanja njegovega imena na volilnem lističu, mu pri meni ne bo prav nič pomagala. Rado se povdarja, da ima mož izkušnje v OZN-u. Torej organizaciji, ki večinoma obstaja zaradi sebe same in nebeških plač njenih funkcionarjev. Ni ravno neka referenca. Obvlada diplomatski jezik, ki ni nič drugega kot sposobnost ničesar povedati a vseeno govoriti.

Hladen, robotski Gaspari se celo kislo nasmeje za potrebe svoje reklame, čeprav ga pred TV kamerami še nisem videl drugačnega kot skrajno resnega. Baje da mu je pomembna prihodnost. Verjetno njegova. V primeru izvolitve ga čaka vrsta ugodnosti pa ne samo v času trajanja mandata ampak tudi po njemu. Ima sicer nakaj referenc ampak mi osebno ne pomenijo veliko.

Jelinčič je posameznik z astronomskim egom. Primitivec mačistično-nacionalističnega tipa (začuda mu manjkajo še atributi artritičnega katolicizma, ki gre skupaj s temi lastnostmi), plemenito nevreden niti tega stavka, ki sem mu ga namenil.

Piberlova mi deluje kot lažnivka, ki si je nabrala ogromno sovražnikov v svoji regiji in zdaj beži na državno. Oseba, ki ni znala niti pravilno vložiti vloge za kandidiranje. Skriva se za ženskami, čeprav mi deluje kot tipičen, zbegan moški.

Darko Kranjc je postregel z izvirnim sloganom: Vremena bodo s Krajncem se zjasnila. Ampak slogan je seveda le nepomembna zunanja šminka. Bolj pomembno je dejstov, da gre za osebo, ki je svoje politične izkušnje pridobivala na ljubljanski študentski organizaciji, kjer lahko vsak, ki ima pet minut časa, preizkusi svoje sposobnosti v dobro znani igrici, kako si čim prej napolniti svoj žep in pri tem navzven ostati pošten. Krasen izkustveni uvod za kasnejšo državno raven.
Kranjc deluje kot nekdo, ki si želi narediti ogromno. Potem ne razumem zakaj kandidira za predsednika države, ki ima zgolj simbolični pomen. Lahko sicer opozarja na družbene nepravilnosti vendar nima nobenih pomembnih izvršilnih funkcij.

In končno, Elena Pečarič. Nase je opozorila kot trmasta posameznica, ki se ni želela ukloniti oligarhičnim interesom predsednika Sveta invalidskih organizacij Borisa Šušteršiča. Ko sem poslušal njena razmišljanja, sem prvič začutil, da ima veliko podobnih stališč kot sam. Vem, ženska nima ravno veliko možnosti ali pa so celo nične. Ko jo ljudje vidijo, najbrž pomislijo, da je popolnoma opravilno nesposobna. Pomembnejše jim je vidno zaznavna informacija kot tisto, kar se ne vidi na prvi pogled. Njena izjemna volja do življenja, ki navdihuje.

Zame je njena 100% invalidnost popolnoma nepomembna. Gre za telesno hibo, ki je pozitivno vplivala na izhod njenih razmišljanj, ki se mi zdijo bolj zdrava od vseh drugih kandidatov. Ve in čuti, kako je, ko si na robu družbe. Zmaga take kandidatke bi pomenila, da družba resnično funkcionira po principu enakih možnosti. Njena zmaga bi imela ogromen simbolični pomen tako doma kot v tujini. Glas Eleni je pač še en odraz mojih utopičnih želja po lepšem svetu in beg za hipec iz realnega sveta, kjer zmagujejo le najmočnejši, najlepši, najbolj “naši”.

In če pride do drugega kroga, kjer Elene ne bo? Volim vsakogar, ki ne diši po “farških norčkih z orglicami.” Gre za instinktivni impulz na dozorevajoče, zoprno spoznanje, da bo najverjetneje vseeno zmagala podeželjska melodija iz orglic.

In še nekaj skrajno ciničnih in žaljivih “pestrosti,” kako razmišljajo nekateri Elenini nasprotniki. Takemu človeku bi iz zlobe celo zaželel fizično invalidnost (na umskem je že tako ali tako). Mogoče bi ga razrešila spon perverzne zlobe in sovraštva. 

6 oktobra, 2007 Posted by | Slovenija | 13 komentarjev