ateistek

Vršič, Mala Mojstrovka

Planinska Kavka Zaradi napovedanega lepega vremena, sem se odpravil na omenjeni konec. Sicer je bilo najprej planirano obiskati nekaj drugega, vendar je bila Mojstrovka tako vabljiva s parkirišča na Vršiču, saj se del poti zelo lepo vidi.

Najprej smo se podprli z domačo joto v Tičarjevem domu. Ravno takrat je bil tam poln avtobus penzionerjev, tako, da se je bilo potrebno že skoraj zagrebsti zanjo. Bilo je tudi videti veliko šolarjev vendar so ti raje žulili sendviče pred kočo.

Pot je bila sprva dokaj lahka. Sonce smo imeli cel čas v hrbet. Redek macesnov gozd je bil premalo, da nam ne bi postalo vroče. Prevroče. Cel čas smo lahko na naši levi opazovali, kako se dvigujemo nad parkirišča in planinske koče na Vršicu.

Ko smo prišli pod prelaz oz. škrbino, je postala pot bolj zahtevna, saj je bila polna drobirja. Vsak korak, ki sem ga naredil, sem moral paziti, da mi ne bi spodrsnil. Stene, ki so se dvigovale, so mi delovale nevarno. Zgledale so potencialno krušljive.

Škrbine je bilo, k sreči, hitro konec. In šele potem se lahko vidi vrh na desni strani. Pod nami se odpre dolina Trente in nadaljevanje ceste, ki pelje z Vršiča proti Bovcu. Po njej so glasno in nadvse moteče “prdeli” motoristi, ki so kalili mir in nežne zvoke piša vetra. Nekaj trenutkov kasneje je mir skalilo nekaj kotalečih kamnov. K sreči primerno stran. Ugotovitev, da je zelo pametno hoditi v hribe s čelado, se je spet pokazala kot pravilna. No, od vseh planincev, ki sem jih srečal, je nihče ni nosil. Seveda, vključno z mano.

Pot do vrha je bila ponekod zasnežene in se je zato zgubila. Držal sem se roba grebena, ki ni bil tako prepaden in prispel do vrha na 2332 metra. Do vrha smo porabili slabi dve uri.
Razgled je bil prekrasen. Pod menoj se je prikazala dolina Tamarja s planiško skakalnico. Na desni strani se je videla Kranjska Gora. Videla se je tudi koča na Kredarici in Triglav s severne strani, ki jo sicer bolj redko vidim.

Na vrhu sta nam zabavo priredili dve planinski kavki. Takoj, ko smo začeli jesti sendviče, sta prileteli in začeli s fehtarjenjem. Seveda, ne kruha, ampak salame. Kruha se nista niti dotaknili. Ena se mi je nadvse primerno nastavila na kupček kamenja, kot da bi hotela plačilo za poziranje pred fotoaparatom. Žal je to storila, ko sem sendvič že pojedel, tako, da s plačilom ni bilo nič. Upam, da ni zamerila. 🙂

Nazaj smo se vrnili po isti poti. Na trenutke tudi po vseh štirih.

Ko smo se spuščali v dolino, je bilo sonce ravno v pravem položaju, da je z žarki še bolj izrazito obarvalo jesensko “razpoložene” bukve. Ponekod so v jesenskih barvah kar žarele v rdečih in rumenih podtonih. Prelepo. Pomeni, da kmalu prihajata mraz in zima. Čeprav ne maram mraza, upam, da letos ne bo tako topla kot lansko leto.

Ustavili smo se še na Jasni. Pri sprehodu okoli jezerca, smo naleteli na mlade marele. Res izjemno lepa goba. Zgledale so kot velika, bela jajca z vzorčki. Pustili smo jih nedotaknjene.

Prelep je ta jesenski čas. Ma kaj, prav vsak čas je lep, ki ga preživim v naravi.

Borovnice v jesenskih barvah Dolina Trente Jasna Kranjska Gora Mala Mojstrovka Mlade Marele Triglav Pogorje Mojstrovke Redko cvetje snežni zamet Planiška skakalnica Tičarjev dom Velika Mojstrovka Vršič

Advertisements

oktober 4, 2007 - Posted by | Hribolazenje

1 komentar »

  1. Naslednjič se na Mojstrovko vzpni po Hanzovi plezalni poti, po klasični se pa spusti. Tisti drobir je lahko najlepši del poti. Od sedla do ceste se spustiš v treh minutah.
    Ja, za vzpon pa rabiš čelado in samovarovalni komplet.

    Komentar od Dikembe | oktober 7, 2007 | Odgovori


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: