ateistek

Severovzhod Tenerifov

Danes sva imela zelo razgiban dan. No, vsaj kar se tice prevozenih kilometrov.

Zacela sva zjutraj, ko sva se takoj po zajtrku odpravila v Santa Cruz po dovolilnico za obiska vrha Teide. Po razlagah recepcionista, sva priblizno vedela, kje naj bi urad bil.

V Santa Cruzu sva avto sva pustila na parkiriscu Plaza de Espana. Od tam je najlazje najti pisarno. Nahaja se v 4. nadstropju. Hitro sva ugotovila, da nama manjka kopija dokumentov. Seveda v pisarni ne kopirajo. Tako spet na ulico in iskati kopirnico. K sreci je bila takoj na drugi streani ulice. To delajo nalasc, ker bi radi cim bolj omejili stevilo obiskovalcev.

Po uspesno opravljeni birokraciji, sva se odpeljala proti severovzhodu otoka. Kmalu sva se ustavila na Playa de las Teresitas. Gre za umetno a vseeno lepo plazo, ki jo krasi saharska mivka pripeljana z Maroka. Kako so pripeljali vse te tone peska, mi ni jasno. Plaza je dolga vsaj kilometer. Glede na to, da je vzdolz celotnega Santa Cruza grda transportna luka, je zgledalo, kot da so se oblasti hotele tako odkupiti prebivalcem. Seveda, zgolj spekuliram. Plaza je skoraj v celoti zascitena s kamnitim nasipom, saj bi drugace mivko morje hitro odplaknilo. Plaza zgleda kot ogromen bazen.

Pot naju je peljala naprej v San Andres, kjer sva si privoscila, ne ravno poceni a okusno, kosilo. Nato sva se zacela dvigovati v hribe. Iz kaktusov in puncij, se je vegetacija vse bolj zgoscala, dokler se na koncu nisva znasla v prekrasnih gozdovih, kjer je prevladoval lovor. Prav neverjetno kaksna razlika. Zrak je bil poln vlage in vonja po razpadlem listju. Meglice, ki jih je z Atlantika neprestano priganjal vzgonski veter, so se gostile. Odvecno vlago so puscale po rastlinah. Tiste najbolj izpostavljene, so bile popolnoma mokre. Mah se je kot v trakovih spuscal z debel.

Ustavila sva se na nekaj razglednih tockah vendar sva zaradi megle bolj malo videla. Izjema je bil El Bailadero, kjer sva lahko obcudovala kar dvojni razgled na severno in juzno stran. Prekrasno. Sprehod po gozdovih je razkril celo vrsto meni neznanih rastlinskih vrst, ki so se kar gnetle v bitki, katera bo bolj uspesna (zdaj mi verjetno neoliberalci kar ploskajo 🙂 ).  Po tej botanicni idili, sva se spustila proti osamljenim vasicam (Chamonga, La Cumbrilla, Las Bodegas) in opazovala domacine, s cim se ukvarjajo, kar pridelujejo in podobno. V vasicah je vladal neverjeten mir, ki ga je zmotil le pis vetra ali zvok oddaljenega avtomobila. 

Utrujena sva se vrnila v hotel. Ze jutri nadaljujeva naprej. Veliko je se “materijala.” Baterijo v fotoaparatu polnim skoraj vsak dan. 

(celoten povzetek potovanja s fotografijami tukaj)

18 septembra, 2007 Posted by | Potovanja | 2 komentarja

Montana Bianca

Danes sva dobila avto. Takoj sva se odpravila v hribe. Ker se nisva sla v Santa Cruz po dovolilnico za obisk vrha Pica del Teide, sva se odlocila, da greva vseeno malo povohljati kako zgleda tam okoli. Res je prelepo.

Ko sva se dvignila okoli 900 metrov visoko, sva prisla do oblakov. Vegetacija se je zelo hitro spremenila. Palme, bugenvileje in ostalo zelo popularno tropsko rastlinstvo je naenkrat izginilo. Pojavili so se borovci, robide, praprot. Vegetacija sorodna nasi. Ko sva se koncno prebila iz oblacnega pasa, se je nad nama odprlo temno modro nebo in gorska pokrajina, kjer so bila drevesa vse bolj redka. Ustavila sva se v neki restavraciji, nekaj spila in nadaljevala pot vse do prvega znaka, ki je oznaceval pohodne poti.

Takoj ko sva stopila iz avta, naju je butnil silovit veter. Pihalo je kot noro. Nisva se pustila motiti. Vse skupaj sva si pac razlagala, da sva na izpostavljenem mestu. Zagrabila sva ruzake, ven potegnila vetrovke in jo mahnila po dobro oznaceni poti. 

Pokrajina je zgledala zelo slikovito. Ponekod je za hipec spominjala na Saharo in njene sipine, drugje na pokrajino na Marsu ponekod pa na popolnoma kaoticne prizore, ki jih nisem se nikoli videl v zivo. Lava je prekrivala velika podrocja in jim dajala obcutek neprehodnosti.

Montana Bianca je gora, ki ima vrh v neposredni blizini vznozja Teide. Do vrha sva potrebovala slabi dve uri. Nisva vedela, da sva bila cel cas pod budnim ocesom usluzbencev parka (obmocje Teide je naravni park, ki zahteva dolocena previla obnasanja obiskovalcev). Takoj, ko sva hotela zaviti izven pohodne poti na bliznjico, sva zaslisala zvizganje piscalke in zagledala clovek, ki je mahal, da se morava vrniti nazaj.

Hodila sva po zelo zanimivem materialu. Kamenje je bilo dokaj lahko, porozno. Skripalo je pod nogami, kot bi bilo votlo. Ko sva prisla na vrh, okoli 2700 metrov visoko (z oznakami visine na pohodnih poteh zelo skoparijo), je tako silovito pihalo, da nisem mogel niti priti do fotoaparata. Kaj fotoaparat, komaj sem stal. Hitro sva se vrnila nazaj v zavetrje in malo posedela v soku od moci vetra. Opazovala sva enega izmed cuvajev parka, ki je pobiral vse smeti, ki so jih zavrgli obiskovalci. Vecinoma je slo za robcke. Madonca, so pa resno vzeli vso stvar. 🙂

Povratek v dolino sva nadaljevala po drugi poti, v smeri severozahoda. Ustavila sva se pri Las Canadas. Tam sva opazovala izjemno zanimive kamenine, ki jim erozija ne more do zivega. Iz pokrajine strlijo kot stolpi izjemnih oblik.

Pot naju je peljala se mimo enega vulkana Pico Viejo. Zelo lepo je viden del, kjer je konec 18. stoletja eksplodiral. Tam se je izlilo vec kubicnih kilometrov crne lave, ki je napolnila podnozje gore in stekla tudi v dolino. Danes med vso to pokrajino lave rastejo borovci. Zal pa so pred nekaj leti zgoreli. Pokrajina zgleda zelo zalostno. Toliko gozda, ki je prakticno mrtev. 

Narava pokaze svoj bolj zelen in manj divji obraz sele nekaj 100 metrov nizje, kjer se ponavadi zadrzuje vlazen atlantski zrak. Tam so pogoji za vegetacijo obcutno boljsi. Skoraj vsak dan se proti popoldnevu razrastejo oblaki iz katerih rado prsi. Ce v popoldanskem casu z obale pogledas proti hribom Tenerifov (podobno je tudi na Madeiri in Gran Canariji), vedno zgleda zelo grozece in temno, v resnici pa gre zgolj za omenjeno oblacnost, ki je debela le nekaj 100 metrov. Drugace je seveda, ce gre za frontalno oblacnost. Ne vem kaj si mislijo tisti, ki so si zgradili hise v visjih predelih z namenom boljsega pogleda na ocean, ce se pa zelo rado zgodi, da so iz dneva v dan v oblakih medtem, ko je v nizini, ob morju, sonce.

Jutri greva po dovolilnice za obiska samega vrha, 3718 metrov visokega Pice Del Teide. 

(celoten povzetek potovanja s fotografijami tukaj)

18 septembra, 2007 Posted by | Potovanja | 1 komentar