ateistek

Bok s Hrvaške

Prva stvar, ki jo moram napisati je popravek. Napisal sem namreč, da “slišim, da je na Hrvaškem letos slabša sezona”. Mogoče res nekje, vendar tukaj na Makarski rivieri ne kaže tako. Turistov je več kot lansko leto ob tem času. Parkirišča so bolj polna, ljudi je v Makarski malo morje, v Brelah pri našem hotelu pa komaj najdemo parkirišče. Plaže so tako polne na našem koncu, da ko pogledam z balkona zgleda kot da bi gledal neko izjemno veliko kolonijo morskih levov, ki se sončijo nekje ob obalah mrzlih morij.

Avtocesto so letos podaljšali za okoli 5o km, tako da od Zagraba Lučko do konca, stane skoraj 200 kun. Na koncu avtoceste stoji Petrolova črpalka.

Zaradi izjemno močne burje prejšnji vikend, je morje tako hladno, da je že kar neprijetno iti v vodo. V Šibeniku so, tako Jutarnji list, namerili le 18 stopinj. Najtopleje pa je v Istri, v Rovinju, 25 stopinj ampak kaj mi to pomaga. Upam, da se spet čim prej segreje.

Cene seveda divjajo. Lansko leto je bilo tukaj malo pivo Heineken po 12 kun, zdaj je 16. V Dubrovniku nek gostinec ponuja, baje zelo kvalitetne pizze po 100 kun. Ura interneta je 40 kun. Skoraj da ni plaže, kjer ne bi računali vstopnine, ki povprečno znaša 20 kun. Evro je 7,3 kune pa računajte.

Trenutno pa se na Hrvaškem odvija medijska bitka med Republiko Srpsko in Hrvaško, češ, da se je ogenj zaradi neaktivnosti na bosanski strani meje razširil na hrvaško stran in požgal dubrovniško področje. Hrvaška naj bi zato nameravala sprožiti tožbo in zahtevati odškodnino.

Javne polemike je sprožil tudi Zoran Milovanovič (novi predsednik SDP, ki je nasledil Račana), saj je izjavil, da razume vse tiste, ki so v času 2. svetovne vojne odšli med ustaše, če so bili mobilizirani, če so jih izsiljevali ali če so resnično verjeli v nekaj, kar niso mogli predvideti kako se bo razpletlo v prihodnosti. Bravo Zorane, tudi Hitler ni mogel vedeti, kako se bo njegova ideologija razpletla v prihodnosti in na čigavih plečih.

Zdaj grem po napihljivi čoln in malo veslat ter poiskati kje kakšen kotiček, ki ne bo do skrajnosti “kolonializiran”.

Brela divja obala zalivček

8 avgusta, 2007 Posted by | Potovanja | 1 komentar

Odhod na dopust

Brela stone Tako kot sem tukaj obljubil, grem na dopust na Hrvaško. Tja hodim zato, ker med letom potujem tudi drugam. Če bi imel malo časa in možnosti za potovanje, bi zelo razmislil, če bi hodil na Hrvaško. Seveda pa razmislek ne bi temeljil na klasičnem slovensko – hrvaškem nacionalističnem mišljenskem vzorcu.

Slišim, da je letos slabša turistična sezona in da so temu primerno začeli nižati cene. Očitno je v tisti ugotovitvi, da naj bi ponudniki turističnih storitev na Hrvaškem postali tako lakomni, da bi najraje videli, da bi v poletni sezoni nabrali dovolj denarja za celo leto, res nekaj resnice. Upam, da jih bo ta turistična sezona nekaj izučila.
Če bi to vedel takrat in bi aranžma raje vplačal zdaj, bi prihranil kar nekaj denarja. Cene so bile v predsezoni tako visoke, da je bilo ceneje iti nekam dlje z letalom. Ampak, ker sem jaz take vrste človek, ki že tako ali tako dovolj putuje skozi leto in del prihrankov, ki jih lahko pogrešim, večinoma zapravi za tovrstne užitke (namesto za kredit za avtomobil,recimo), si rad privoščim tudi tradicionalno Hrvaško. V teh zadnjih letih odkar hodim v Dalmacijo sem nabral tudi nekaj prijateljev, ki jih rad obiščem.
Od jutri me čaka 14 dni Brel. Nastanjen bom v manjšem hotelu, lociranem v borovem gozdičku s pogledom na morje in Hvar. Že ko se spomnim vonja po borovi smoli, me preplavi zadovoljstvo.
Brela so manjše mesto, okoli 15 km stran od Makarske. Glede na to, da so pod masivom Biokovo, bom verjetno obiskal tudi hribe.
Bral bom knjige, recimo Opus Dei (z očitno zamudo, pa vendar). Spremljal bom tudi hrvaške medije, saj mi je bilo vedno zanimivo opazovati dojemenje politike in družbene klime pri domačem prebivalstvu.

5 avgusta, 2007 Posted by | Potovanja | 2 komentarja

Rudno polje, Viševnik, Bohinjsko jezero

Ker me gorski dražljaj še vedno ni popustil, sem moral po povratku domov skočiti tudi nekam v slovenske gore. Kolegu sem predlagal Viševnik in kasneje kopanje v Bohinjskem jezeru. Takoj je bil za.

Sicer sem na Viševniku že bil leto ali dve nazaj z drago prijateljico PF. Bilo bi enkratno, če ne bi pozabil vzeti spominsko kartico za fotoaparat. Kaj hujšega. Tokrat sem bil bolj previden.

Vstati je bilo potrebno bolj zgodaj, saj je Rudno polje, kot izhodišče za vzpon, kar daleč od Ljubljane. Do Bleda je hitro minilo, potem pa se cesta zoža in začne vzpenjati. Drevesa se spremenijo in kmalu ostanejo le še iglavci, natančneje smreke. Tisoče in tisoče gosto zasejanih. Prekrasno. Takrat veš, da si prispel na Pokljuko. Mimogrede, vso to širno lepoto si, po očitno prodobitniškem Jezusovem nauku, lasti vesoljna RKC.

Zrak je dišal po drevesih in gorski svežini. Jutro je bilo kar hladno, v Ljubljani 10 stopinj, na Rudnem polju pa okoli ničle, saj so bili avtomobili na parkirišču pred vojašnico beli. Tudi po tleh je bila ponekod slana. Ne rečejo zastonj, da je Rudno polje mrazišče.

Gorsko idilo je nekoliko motil hrup dostavnega helikopterja, ki je razvažal stvari po gorskih kočah. Natovarjal se je ravno v bližini parkirišča, tako da se je dalu čutiti piš elise.

Orientirne table so napovedovale uro in pol do vrha Viševnika.
Pot, ki se začne na okoli 1400 metrov, gre najprej skozi smučišče in se začne strmo vzpenjati. Sonce še ni bilo tako močno, se je pa vse bolj upiralo v hrbet. Vzpenjanje terena še kar traja in se za trenutek neha nad vrhom vlečnice, kjer se že lahko zagleda tudi vrh Viševnika. Nato spet strmina. Kmalu pridemo do prve razgledne točke, Plesišča, kjer se vidijo bohinjske gore. Še 30 do 40 minut sopihanja po grebenu gore in že smo na vrhu, ki sega 2050 metrov visoko. Torej okoli 700 metrov više od izhodišča. Z vrha se, kot na dlani, vidi Triglav, ki je bil kot nalašč zavit v oblačno kapo. Lepo se vidi tudi koča na Kredarici, koča Planika, na desni Debela peč, pogled navzdol pa nam tudi razkrije delček Bohinjskega jezera.
Viševnik je, kot kaže, precej obiskana gora, saj sva po poti srečala kar veliko planincev. Vegetacija je kar pestra seveda tipično gorska. Macesni, ruševje in še veliko ostalih, meni neznanih, lepih rožic, ki jih je užitek opazovati in fotografirati.

Po počitku na vrhu in malico, ki je pri takih planinskih izletih vedno neprimerljivo bolj okusna kot doma, sva se odpravila v smeri Srenjskega prevala in nazaj v dolino. Na trenutke se je bilo potrebno spustiti po vseh štirih. Med skalami na poti, naju je presenetil izrazit smrad, ki je bil posledica razpadanja poginule ovce. Povsod po njej so gomazeli beli, debeli črvi, bljak! Recimo temu, kroženje snovi.

Pri spuščanju po strmem terenu kolena zelo trpijo. Tako sem začel razmišljati, če vseeno ni bilo lažje lezti navzgor.
Ko sva se spustila nazaj na Rudno polje, sva si privoščila še en čaj in se odpravila proti Bohinjskem jezeru. Lakoto sva potešila v neki kmečki gostilni ob poti, kjer sem si privoščil pražen krompir na čebuli s kislim zeljem in malo ocvirkov. Zelo okusna kombinacija:) Bil sem sit vse do večera in Bleda, kjer sem si privoščil kremno rezino:)

Bohinjsko jezero je res nekaj posebnega. Ko vidiš ostala po svetu, takoj začutiš razliko. Obrežje ni pozidano ali privatizirano, nikjer ni čolnov s smrdljivimi motorji, voda je polna rib, je kristalno čista, z izjemno vidljivostjo v globino in relativno topla. Sploh po vrhu. Dvakrat sem si privoščil kopanje, se posončil in opazoval okolico. Predvsem neke nadvse glasne mlade Nemce, željne taborenja, ki so na vsak način hoteli ujeti kako ribo z improviziranimi “ribiškimi palicami”. Razrezali so večjo plastenko, jo zavezali na vrvico in mislili, da bo riba sama zaplavala vanjo:) Nič manj izvirne niso bile “sulice” z razcepljenim vrhom, ki so jih metali po ribah. Seveda je bil izkopiček ničen. Se mi zdi, da so vseeno nekoliko podcenili ribjo inteligenco:)

Sonce se je prehitro spustilo in nakazalo, da se dan bliža koncu. Torej ostane še krajši postanek na Bledu zaradi že prej omenjene dobrote in nato nazaj v Ljubljano.
Ko sem zvečer prišel domov in prižgal TV, sem imel kaj slišati. Ravno v tem dnevu so v gorah umrli trije planinci.

Bohinjsko jezero Bohinjsko jezero2 Bukev ob jezeru Debela peč gorske rožice helikopterski prevoz košček Bohinjskega jezera pogled na pokljuške gozdove pogled proti bohinjskim goram pogled proti vrhu pot ob vlečnici roža z obiskovalcem skale špica table Triglav v oblakih vrh Viševnika s planinci

3 avgusta, 2007 Posted by | Hribolazenje | 5 komentarjev