ateistek

Neoliberalci uničujejo zdrav kapitalizem

Uncle Sam Govorim o ljudeh, ki sami praviloma ne bodo nikoli na lestvicah najbolj bogatih ljudi. Čutijo pa poslanstvo, da na vsakem koraku zagovarjajo pravila družbe po merilih lastnikov kapitala oz. uspešnih, kot jim pravijo. Lahko jih poimenujem kot janičarje najbolj premožnih ljudi. Oprode, ki delajo “terensko delo” najbolj bogatim. Nekdo bi jim zato pripisal še dobrodušnost.

Pri nas so se pojavili v drugi polovici devetdesetih let. Podobno se je zgodilo tudi v drugih postsocialističnih državah. Njihova največja baza je danes stara od 30 do 40 let. Večina jih izhaja iz urejenih družin, so visoko izobraženi ljudje, karieristi. Nekateri čutijo fanatično potrebo po prepričevanju ljudi v njihov prav, ki je edini možen. Poznamo jih nekaj, kaj ne? Težko jih je ne opaziti.
Skupna točka vsem je potreba po gledanju in presojanju sveta iz svojih praviloma ugodnih razmer srednjega, višjega sloja, če si smem sposoditi avtomobilske kvalifikacije. Ker je njim uspelo (pustimo razloge, ker se z njimi ne ukvarjajo), postane nelogično da tudi drugim ne bi. Tako se ujamejo v psihološki trik, ki jih dvigne nad pravo presojo družbene realnosti.

Ideološko so zelo blizu ameriškemu republikanizmu. Velik zgled sta Ronald Reagan in Margaret Thatcher.

Kljub zagovarjanju svobode in demokracije, se zelo težko sprijaznijo z obstojem institucij delavskega razreda. Tako so izrazito negativno nastrojeni do sindikatov, saj vsako pozivanje na legitimno varovanje pravic te skupine ljudi za njih izzveni kot levičarsko komunistična onanija. Marx je med najhujšimi zločinci. Levičarska opredelitev je lahko le skrajna. Pravzaprav se prav vsako javno opozarjanje na pravice delavstva, demonizira s komunističnim predznakom. Delavci, ki so praviloma le strošek, se morajo navaditi na popolno prilagoditev delodajalčevim zahtevam in biti disciplinirani. Morebitne travme, ki bi iz tega izhajale naj pripišejo sebi in svoji nesposobnosti opravljati boljše poklice. Vsak si je izključno sam kriv za svojo življenjsko situacijo. To je nekaj brezkompromisnih, krutih cinizmov, ki so jih polni zaradi iracionalnega sovraštva delavskega razreda sploh tistega manj kvalificiranega, ki ga je zaradi večje ranljivosti tudi najlažje zaničevati.

Ljudi, ki jim ni uspelo v življenju in so se zaradi raznoraznih razlogov znašli na robu družbe, praviloma prekvalificirajo v lenuhe in nesposobneže. Ravno tako ne prenašajo umetnikov oz. tistih med njimi, ki nimajo vgrajene komercialne note. Vsi ljudje, ki niso v tej družbi uspešni po tovrstnih principih, ogrožajo t.i. ekonomsko svobodo.
Socialna pomoč se jim zdi potuha delomrznežev in popolnoma nepotrebna postavka v proračunu, ki preko polnjenja z davki, dodatno obremenjuje bogate oziroma t.i. uspešne, ki bi lahko brez takšnih uteži države bili še bolj uspešni. Tako bi družbo še hitreje gonili v prihodnost, njihovo nepredstavljivo bogatstvo in moč, ki se lahko usmeri v napačno smer pa so le postranska, nepomembna zadeva. Ne zanimajo jih pojmi, kot so večanja družbene razslojenosti, družbena odgovornost ali civilizacijski minimumi. Gre le za ostanke socialističnih relikvij, ki jih morajo financirati uspešni. Razvoj družbe jim predstavlja znesek namenjen investicijam in ne stanje življenjskih razmer ljudi. Ker državni proračun jemljejo kot nepravičen izplen bogatim, si ga zato lastijo pri presojanju kam vse bi moral biti takšen denar usmerjen. Tako izničujejo tudi pomen volitev, ki določajo, kdo naj bi to delal.

Njihovi bogovi so torej zelo bogati posamezniki, ne glede na to, kako so prišli do bogatstva. Če kdo podvomi v poštenost, mu očitajo zavidanje. Bogati sloj ljudi imajo tudi za nadpovprečno inteligentne, saj drugega kot sposobnost pridobit si čim več denarja, ne cenijo oz. ni vrlina.
Svoje razmišljanje tretirajo kot sodobno, čeprav je v svojem bistvu še najbolj podobno časom začetkov kapitalizma. Edino praktično nezmotljivo načelo pravičnosti in resnice sveta, je trg in njegove lastnosti. V družbi bi, po njihovem, moralo obstajati samo tisto, kar lahko trg upraviči. Vse ostalo je nepotrebno in predstavlja nevarnost za prisesanje na državni proračun. Idealno okolje je okolje brez davkov, saj bi morala tudi država iti na trg.

Še nekaj neoliberalnih resnic najbolj skrajnih zagovornikov:
bolje je ne posegati v realnost tudi če je ne vem kako kruta, saj je ta vedno le odraz človeka in se bo ponavljala. Prevedeno v ekonomsko govorico, je potapljajočega bolje pustiti da se utopi, saj je dovolj tistih, ki znajo plavati.
Vsaka stvar bi morala imeti svojega lastnika, tudi zrak.

Nekateri med njimi občudujejo RKC sploh, če jo primerjajo z državo. Sicer so proti njenemu proračunskemu financiranju, predstavljajo pa jo kot zelo uspešen primer dobro organizirane institucije, ki je obogatela pa čeprav je to le pravljičarstvo na eni in naivnost na drugi strani. Torej, spet spoštovanje bogatstva kot vrednostne avtoritete.

No, ker ni vsaka stvar le črna ali le bela, je nekaj stvari, ki bi jim lahko prikimal:

Kmetijstvo na trg in ukinitev subvencij.
Gledanje na nacionalno sfero, podobno kot politiki, le preko individualnih koristi.
Cerkev in razne hokus pokus ideologije stran od proračuna. Ker gre ravno tako za industrijo, naj jih financirajo tisti, ki si želijo njihovega obstoja.
Večja odgovornost države in absolutna transparentnost pri porabi sredstev državljanov, ki jih poberejo z davki.

In trditev, ki je popolnoma nesprejemljiva:

Vsi imamo enake možnost;
najbolj bebava trditev, ki popolnoma degradira vse človekove lastnosti, ki nimajo veliko skupnega s pridobivanjem premoženja. Da o dedovanju, ki izniči take trditve že takoj v startu, niti ne govorim. Ravno tako o našem materialnem uspehu lahko odloča socialni sloj iz katerega izhajamo, geografska lokacija, zdravstveno stanje, splet življenjskih okoliščin na katere ne moremo vplivat….

Pravzaprav je take ljudi zanimivo poslušat, saj sploh ne vidijo, da lahko njihova stališča pravzaprav težijo k monopolu oz. uničenju kapitalizma. Nosilcu kapitala bi prepustili svobodno voljo. Takrat bo tudi njihova t.i. ekonomska svoboda še težje dosegljiv ideal, saj bo imel višjo ceno, kot jo lahko ima v zdravem, družbeno odgovornem kapitalizmu. Čim večjo družbeno moč ima lastnik kapitala, bolj je samozadosten pri svojih odločitvah in lažje diktira saj trg vse manj deluje oz. v monopolu se celo zaustavi. Velikemu kapitalu svobodni trg v resnici sploh ne ustreza. In tako bo tudi janičarju liberalcu na koncu dal le toliko, kot je to nujno ne glede na to ali to ustreza njegovim predstavam o ekonomski svobodi ali ne. Poznamo modrost, da se pri denarju vse neha. Tudi ljubezen lastnika kapitala do ubogega “ritolizniškega” liberalca.
Upam, da ne bo kdo vse skupaj razumel, kot da je potrebno lastniku kapitali odvzeti vse moči. Nikakor! Ta neživljenjski scenarij smo poznali v prejšnjem sistemu in je druga skrajnost.

Darvinistični model ekonomije, kjer močnejši žre šibkejšega, ne more biti civilizacijska norma. Bogati je družbi, ki ga je naredila bogatega, dolžan, zaradi relativne redkosti dobrin, nekaj vrniti. Namreč, v vsakem trenutku je pač le določeno število dobrin dosegljivih ljudem in niti ene več. Družba, kjer bi bili vsi milijonarji pač zato ni mogoča. Za vse ni dovolj. In kdor ima možnost prilastiti si več, je odgovoren nekaj tega družbi vrniti, saj je odvzel možnost drugemu. Nekdo bo rekel, da vse vrne s tem, ko zaposli ljudi. Vendar pozablja, da mu ravno ti ljudje pomagajo, da ustvari več kot ga stanejo. Torej družbi v resnici ne vrne nič.

V vsaki družbi, ne glede na njene lastnosti, na materialno površje splavajo nekateri posamezniki. Zato je strah, da bi pravih bogatašev zmanjkalo, neutemeljen. Večji kot je neki trg, bolj bogati bodo. Več kot jih bo, manj bo posamezni štrlel iz njihovega visokega povprečja in obratno.
Če se bo država, ki bi morala skrbeti tudi za ljudi, ki nimajo možnosti ali preprosto ne znajo biti uspešni, spremenila v servis lastnikov kapitala, bo izumrla, saj bo s tem izgubila eno svojih primarnih funkcij. Država bi morala biti evolucijska zaščita šibkejših v tem večnem boju človeštva za materialne dobrine in odnose, ki jih tak boj diktira. V nekem roku, ki se vse hitreje krajša, smo tako ali tako pogubljeni zaradi nedefiniranega, kratkovidnega razmerja do narave. Ampak to je že druga zgodba.

27 avgusta, 2007 Posted by | Slovenija | 39 komentarjev