ateistek

Apriorno spoštovanje domovine

Slovenija Kar naprej poslušam ljudi, sploh politike, ki govorijo, kako je potrebno spoštovati domovino. Kar tako, že v naprej.

Spoštovati domovino pomeni spoštovati njene ljudi oz. širše, narod. Prav.
Pravijo, da ima vsak narod svoje značilnosti. In značilnost slovenskega naj bi bila miroljubnost. Pa majhnemu narodu preostane kaj drugega kot miroljubnost? Večji kot si, več si lahko privoščiš. Apriorno spoštovati ta narod ali njegove posameznike, ker me je pač igra slučaja postavila na njegovo geografsko področje, je zame preveč abstraktna kategorija. Naključnost pač še ne rodi apriornega spoštovanja.

Spoštovati domovino pomeni spoštovati njeno zgodovino. Prav.
Zgodovina temelji na zapisih, pričevanjih, najdbah, interpretacije vsega tega pa si vsak lahko tolmači po svoje. Sicer v zgodovini obstajajo neizpodbitna dejstva, vendar je problem, da širša ko je interpretacija nekega dejstva, več je različnih mnenj. Tako lahko hitro postane manipulacijsko sredstvo zgodovinarja ali politike zaradi različnih koristi. Apriorno spoštovanje tako spet odpade.

Spoštovati domovino pomeni spoštovati njene vrednote in simbole. Prav.
Izraz država je Nič, ki ga fizično osmislijo in mu vdihnejo življenje šele politiki. Nekoč so politike zamenjevali razni vladarji, ki so se imenovali zgodovinskemu času primerno. Spoštovati državo torej pomeni spoštovati vrednote politične opcije, ki je v nekem trenutku njen sinonim. Kar spet pomeni, da je spoštovanje države enako kot v tem trenutku spoštovanje politično najmočnejšega človeka v državi in njegovih vrednot. In ko nekdo omeni tega človeka, torej Janeza Janšo, je apriorno spoštovanje domovine, njenih vrednot in simbolov pri meni, v tem trenutku, takoj spet na psu.

Bolj ko so državljani nezahtevni do države, jo spoštujejo, lažje in enostavneje jim je vladati. Najbolj pogost motiv in smisel vladanja v t.i. demokraciji je opredmeten z materialnim zadovoljevanjem. Vse ostalo je idealizirana iluzija poslušnih in nesvobodnih državljanov, ki med predajanjem zavednosti državi in narodu, zgolj ribarijo v kalnem in se predajajo neživljenskim strastem. Nacionalizem kot čutno nezaznavna prvina, je skrajna oblika take ljubezni in poteka v obratni smeri kot bi morala. Torej bi morala država oz. domovina biti tista, ki se apriorno nauči spoštovati svojo osnovno enoto, državljana. Vse ostalo je zgolj način kako državljana zmanipulirati do tega nivoja, da v nekaterih osnovnih stvareh ne misli več s svojo ampak “domovinsko” glavo in ob tem ustvariti materialno korist v sicer precej kratkem mandatnem obdobju.

Naj si zaslužijo mojega spoštovanja. Nič ni samo po sebi umevno. Ti časi so mimo.

23 avgusta, 2007 Posted by | Slovenija | 9 komentarjev