ateistek

Hrvaška, Dalmacija, njeni ljudje

split Moje bivanje na dopustu in občutenje krajev, kjer sem bil, mi še kar ne gredo iz glave. Mogoče bo pomagalo, če misli spravim na blog in jim dam neko obliko.

Prva stvar, ki sem jo pomislil je, da v Dalmaciji stalno ne bi živel nikoli. Zaradi par razlogov.

V hotelu, kjer sem bival, sem spoznal prijazno gospo, natakrico, ki nam je stregla pijačo in sprejemala plačila. Vsak dan sem si ob večerji privoščil deci rdečega ali majhno pivo in sem vedno sedel na lokaciji v restavraciji za katerega je bila zadolžena. Všeč mi je bila. Že na pogled je delovala prijazno in nežno. Zmotila me je njena ploščica z imenom in priimkom, kjer je bil priimek premazan z ediksom. Seveda sem jo vprašal čemu. In zgodba, ki mi jo je povedala, se je ujemala z mojim prvim negativnim občutenjem Dalmacije, ki me je na trenutke dušil.

V času Jugoslavije, se je poročila s človekom, ki je bil srbske nacionalnosti. Sama pa je bila Hrvatica, rojena v Brelih. Z možem sta živela v Sarajevu. Žal je zgodaj umrl. Ostala sta ji dva otroka za katera je morala sama skrbeti. Izjemno breme, sploh, če ga dobiš na ramena v času vojne. Vojna vihra, ki se je razplamtela v Jugoslaviji oz. Bosni, ji je vzela bivališče in je tako morala z otrokoma zbežati nazaj v svoj rojstni kraj. Zaradi človeške zlobe in pritlehnega predajanja ljudi nacionalizmu, je bila kar naprej deležna obsodb, ker se je poročila s človekom neprave religije. Vsi so jo gledali kot izdajalko. Ko ji je ob neki priložnosti celo hotelski gost zabrusil, da ne bo dopustil, da bi ga stregla “srbkinja”, je začela skrivati sicer zelo tipičen srbski priimek, prevzet od moža. Tudi sodelavci so si jo radi privoščili. Bilo ji je zelo težko a vseeno je uspela.
Zdaj, ko so se razmere nekoliko popravile in se je nacionalistični diskurz vrednotenja sveta v primitivnih glavah vsaj nekoliko polegel, ji je nekoliko lažje. Pojamra nad slabo plačo (3300 kun) in delavnikom a vseeno se je s tem sprijaznila in nekako preživi. Tudi otroka sta zdaj že odrasla.
Njena zgodba o vseh prestanih mukah, me je zelo dotaknila, saj mi je že od malih nog, zaradi osebnih lastnosti, znan občutek kaj pomeni biti stigmatiziran.
Le kaj se je zgodilo v človeških glavah, da so bili naenkrat pripravljeni zaničevati ali celo ubijati zaradi nečesa tako banalnega kot je nacionalna ali religijska pripadnost? Tisti, ki so razširili virus nacionalizma, so danes povečini bogati in uživajo veliko ugleda, saj so ga znali pravilno vnočiti. Rušenje Jugoslavije jim je prav prišlo.

Nacionalizem kot močno orožje promotorja je zgolj za navadne ljudi. Promotor pa pobere slavo v takšni ali drugačni obliki in se z njim ne ukvarja v njegovi stvarni obliki, ki je lahko obarvana s krvavo barvo.

Kar naprej sem se čudil kako je mogoče, da so narodi na območju Jugoslavije bili vojno, če so si pa tako zelo podobni. Tako sem lahko v Makarski na ulici Franje Tuđmana poslušal srbske narodnjake in plesal kolo. Čemu potem vojna nedolgo nazaj? Še en dokaz, kako je nacionalizem iracionalen.

Na Hrvaškem je nacionalno-religijska sfera dojemanja in vrednotenja ljudi še vedno zelo pomembna. Verjetno ni nič drugače na ostalih področjih bivše Juge. Tako se na Hrvaškem ponekod še vedno govori o ustaštvu kot pozitivnem gibanju in o razumevanju tistih, ki so se mu pridružili. V Dalmaciji kar mrgoli ustaških grafitov, ki nikogar ne motijo. Prav tako plakatov o “heroju” Gotovini.

V Gospiču imajo sodnika, ki je zaradi sladkosti vdajanja nacionalizmu, pustil na počitnice morilca. Ta je, spet v navalu nacionalizma, hladnokrvno ustrelil 19 letnega Srba v tilnik. Spet drugič je sodnik obsodil nekega Srba na dolgoletno kazen zaradi vojnih zločinov, ker ima dovolj “srbskega in osmanskega izkoriščanja Hrvatov, ki traja že 500 let”, kot je zapisal v obrazložitvi. Omenjenemu sodniku ni domač samo nacionalizem ampak tudi seksizem (ponavadi gresta z roko v roki pri “alfa samcih”). Tako je nekega moškega kazensko oprostil posilstva neke ženske, saj, kot je zapisal v obrazložitvi, “šarjenje s prstom po anusu ni posilstvo”. Ko bi vsaj kdaj njega kdo pošaril na omenjenem delu telesa, uh! Nič se ne zgodi, še vedno opravlja funkcijo delilca pravice.

Cerkvena “inteligenca” je ob prazniku Marijinega vnebovzetja s tribun, v stilu iskanja zunanjega sovražnika, govorila o Titu kot o Hitlerju, medije in “materialistični ateizem”(verskega materializma ni?) izenačila s hudičem (pisano z veliko), družino pa kot edino vrednoto, ki bi jo baje znale ogroziti homoseksualane poroke (navedeno eksplicitno). Vsi naj bi molili za “zdravo tkivo hrvaškega naroda”. Pravi hitlerjanski besednjak.
Če sem že pri gayih, na plečih katerih se ponavadi začnejo lomiti prva kopja, ko družba zapade v krščansko hinavščino, je potrebno omeniti tudi supetarskega župnika, ki se je v glasilu, namenjenemu lokalnim vernikom, ki ga sam piše in izdaja, zelo slikovito razpisal o homoseksualcih kot disfunkcionalnih, nenaravnih bitjih, ki porivajo v prazno oz. v luknjo, ki temu ni namenjena. Žebelj in žebelj ne gresta skupaj ampak nujno potrebujeta matico, nam sporoča. Plus in plus se v naravi odbijata pravi, obenem pa zatrdi, da je celo znanstveno dokazano, da je homoseksualnost nenormalna. Masturbiranje je označil kot “streljanje v prazno”. Njegova “razmišljanja” so objavili skoraj vsi časopisi a nekega posebnega odziva ni bilo, kar verjetno pomeni, da se ljudje strinjajo z njim. Verjetno gre še za enega cerkvenega homoseksualca, ki si na tak način zdravi komplekse, ki jih doživlja zaradi bolečega nesprejemanja samega sebe.

Prav s težavo sem v tistih dnevih okoli Marijinega odhoda v vesolje, bral hrvaške časopise, kjer so se le redki obregnili ob cerkveno razmišljanje in v njem iskali sicer zevajoče luknje. Večina medijev je raje iskala napake politikov zaradi neposlušanja cerkvenih sporočil, kot da bi se lotili cerkvene hinavščine.
Pomislek na Slovenijo in vse bolj izraženo podeželjsko-cerkveno mentaliteto, ki se je z Janševo vladavino sproščeno vrinila v slovenski prostor, bolj kot bi se sicer morala, kaže podobno sliko. Sploh, ko sem v sicer velikem izboru TV programov v hotelski sobi, izbral edini slovenski program, TVSLO1.

Ravno v dneh mojega dopustovanja na Hrvaškem, se je odvijala nogometna tekma Hajduk – Sampdorija. Vse se je vrtelo okoli tega. Split je že tako ali tako prepoln enega in istega grafita HAJDUK, ki se pojavlja v različnih nakrancljanih oblikah. Tisti dan so na radiju kar naprej vrteli glasbo z domoljubno vsebino, ki je opevala tudi Hajduk in ljubezen do njega. Navijači so se vozili v starih škripčevjih od avtomobilov in ponosno vihrali z zastavami. Obup. Ko vse okoli tebe ponori in usmeri misli in pozornost le v eno smer, se začneš spraševati, če ni mogoče s teboj kaj narobe.

Nek večer smo obiskali Split. Mesto ima novo rivo, zgodb o njej pa seveda zlepa ne zmanjka. Prva zamera spličanov je bila, da so v njeni renovaciji sodelovali zagrebčani. In ti grozni zagrebčani so si celo drznili določene segmente projekta zaupati italijanom. Zato je po večinskem mnenju spličanov nova riva grda in predraga. Meni osebno je bila všeč.

S starimi kantami na kolesju, ki se celo imenujejo avtomobil in jih kar mrgoli po cestah, spuščajo cele megle smrdljivega izpuha. Če se znajdeš za takim avtomobilom, je najbolje ustaviti in počakati, da odsmrdi svoje. Vmes pa lahko razmisliš, če je prav, da ima lahko vsak avtomobil ne glede na njegovo stanje ali boš v tem segmentu dal prednost okolju. Jaz sem se kljub levičarskemu svetonazorstvu, odločil za okolje pred socialno pravičnostjo.

Ko smo se iz Splita vračali nazaj v Brela, smo bili deležni objestne vožnje domačinov, ki bi se lahko tragično končala. Prizor, ko na tvojem pasu drvi prehitevajoč avtomobil proti tebi, je grozljiv. Še huje pa je, če ga doživiš kar dvakrat v enem večeru. Adrenalin se pretaka v potokih.
Naslovnice časopisov so poleg pogorišč požarov skoraj vsakodnevno “krasile” slike prometnih nesreč. Veliko jih zagrešijo tudi utrujeni turisti. Ampak domačini so tisti, ki vozijo zelo energično, prehitevajo na ovinkih, polnih črtah, vozijo z meglenkami, trobijo, če ne voziš tako kot si oni predstavljajo. Se prav nič ne čudim, da se je jadranska magistrala, po neki ameriški raziskavi, znašla celo med 20 najbolj nevarnih cest na svetu. Domačini s svojim mediteranskim temperamentom, ki je še eno izmed lepših poimenovanj za primitivizem, dodajo ogromno zraven.

Dalmacija, zelo si lepa, le sonce je ljudem, ki jih rediš na svojih prsih, preveč udarilo v glavo. Mogoče bom drugo leto, če te spet obiščem, imel že več izkušenj in strpnosti do tvojih sicer tudi prijaznih prebivalcev in bom tako lahko napisal tudi kaj bolj spodbudnega. Letos so izkušnje žal take.

Advertisements

avgust 22, 2007 - Posted by | Potovanja

4 komentarji »

  1. Lep pozdrav.

    Znam pohvalit, znam grajat. Znam spljuvat. Danes bom naredil to tukaj. Tisto ta slednje.

    Blog. Zadnje čase zelo razširjena “stvar” pri nas. Žal. Meni je blog v 99% kar neki. Pa ne konkretno blog, napisana vsebina bloga.

    Kje je tisti 1%, bom povedal sedaj. Imam dobro prijateljico, ki je odšla s svojim fantom ter kasneje možem v Avstralijo. Po poroki tukaj ter nosečnostjo, se je dolgo časa borila z birokracijo, saj po določenem času nosečnice ne smejo leteti z avionom. Punca je vse dogodivščine glede papirjev napisala na svoj blog. Morda bodo informacije glede pridobitve državljanstva ter ostalih papirjev pomagale komu drugemu. Takšni primeri so meni všeč. Splošno informativni.

    Kot rečeno, 99 % ostalih vpisov mi je zanič. Kaj za vraga je nekomu potrebno pisati o svojem dnevnem dogajanju ala zjutraj sem vstal(a), zajtrk je bil standarden, potem sem šel(a) v službo…blablabla.

    Postavil se bom na stran bralca bloga in tokrat v primer tega bloga.

    Ateistek, tvoji vpisi mi niso všeč, zato tudi nisem več kot 3x prebral tvoje vpise. Motijo me zadeve, ki jih imaš v glavi, ki jih hočeš (ne)namerno “vsiliti” drugim, da preberejo, kontaktirajo s teboj. Vsiljevanje sem začutil ob vpisih, začenši z vzdevkom “ateistek”, ki naj bi predstavljal osebo, ki je ateist. Torej, ni privrženec NOBENE vere. A motilo me je predvsem abnormno pisanje KONTRA krščanski veri, cerkvi na Slovenskem, prav ničesar pa PROTI pravoslavni cerkvi, proti Muslimanom, Hare Krišni….

    Proti Hrvatom. Tvoj dopust na Hrvaškem si opisal kot “nenavadno dogodivščino”, prav nič povezano s PRAVIM dopustom. Seveda, ponovno (ne)namerno pljuvanje čez Hrvaško. Prav, tako si se odločil. Tako ti je všeč. A zakaj bi MORALO biti to tudi drugim ?

    Bi tebe pritegnilo branje bloga, ko pišem o koncertu v (recimo) v Berlinu ? Da, če bi pisal, kako je TAM bilo in NE, kako je bila gneča v Avstriji, kako so v Berlinu RAVNO takrat velike gneče, ko jaz potujem tja in bi za nameček napisal še, da so “Švabi” debili že 80 let, da so itak zato izgubili vojno, blablabla…… Moti me VSILJEVANJE svojega lastnega mnenja drugemu.

    Zgolj primer : Vegetarijanec. Jaz to nisem. Vsakega od njih ( po svoje ) spoštujem, ker so naredili nek nov korak v življenju. Odpovedali so se mesu, mesnim izdelkom ter mleku in mlečnim izdelkom. Do tu vse prav, dokler mi nek vegetarijanec ne VSILJUJE, da sem pa jaz kreten, ker jem meso, da je meso škodljivo itd. Živi in pusti živeti.

    Gayi in gay parada v Ljubljani. Poroke v Sloveniji. Dotaknil si se tudi tega. Tukaj me je zmotilo veliko dejavnikov.

    Zakaj za vraga sediš doma, za škatlo in tipkaš o tem in onem. Zakaj ne greš na ulico, se zabavaš, protestiraš, glasno in jasno poveš, kdo si, kaj hočeš ? Ne upaš? Mislim, da je veliko ljudi tebi podobnih. Sedeti doma, tipkati svoje občutke, gnev ali česa podobnega na svoj blog, je zame tratenje časa. Zakaj ljudje ne gredo na ulice, ven, na kavo , na pogovor s prijatelji ? Raje in seveda, BOLJ VARNO, se je skrivati za škatlo in tipkati. In tipkati. Predvsem pa, vsiljevati mnenje ostalim.

    Kdo so takšni ljudje ? Nimajo hrbtenice ? Nimajo razvite svoje osebnosti ? Nimajo prijateljev ? Bi radi bili pomembni ? Odgovor na zadnje vprašanje mi je jasen. To sploh ni res. Če bi bili obiski blogov plačani, bi se marsikdo bolj potrudil, da bi v tej številki “milijarde” blogov bil obiskan. Ter zanimiv.

    No ja, to je MOJE mnenje. Res pa me zanima, če boš cenzuriral moj vpis. Če lahko v tej državi ( pa naj bo gnila ali ne ) nekdo SVOBODNO izraža mnenje ( v tem primeru ti ), ga lahko tudi jaz. Zato naprošam brez cenzure. Kajti, jaz tudi tebe ne morem cenzurirati.

    Brez skrbi, vrnil se bom. Najmanj 1x. Da preverim tvoj odgovor.

    Pa, ateistek, lep pozdrav.

    Komentar od oktnar | avgust 23, 2007 | Odgovori

  2. Oktnar,

    pravzaprav sem zelo vesel tvojega prispevka in se ti zahvaljujem za čas, ki si pa porabil, da si napisal zgornji post. Seveda te ne bom cenzuriral, ker mi deluješ kot zelo kultivirana oseba. Edini človek, ki sem ga do sedaj cenzuriral na svojem blogu(in slišim, da so ga tudi na drugih),je nadvse žaljiva oseba pod vzdevkom anonimnež, energetik, ver in še kaj, ker je debatiranje z njim, po mojem mnenju, brezsmiselno in je vedno usmerjeno v eno in isto temo; politična opredelitev.

    Ne vem od kod fenomen bloga. Vem pa zakaj ga sam pišem. Prvi razlog so potovanja, drugi pa potreba po izražanju svetonazorskih stališč.

    Pojdimo najprej na potovanje.
    Ljudje pač pozabljamo. In ko sem nekje ali ko se vrnem, mi je, v kontekstu dnevnika, všeč, če si zapisujem doživetja. Torej ta segment bloga pišem zase. Ko bom te zapise bral čez toliko in toliko let(upam,da se ne bo sesul wordpressov strežnik), se bom dobro počutil, saj mi potovanja pomenijo veliko.

    Javna izražanja stališč.
    Sem oseba, ne vem pa zakaj, ki rada izrazi svoja stališča. Ko slišim druge ljudi sploh politike ali farje, ki imajo možnost z govorniških odrov govoriti ljudem, se tudi pri meni pojavi takšna potreba. In ker mi odri ne dišijo, si raje na tak način lajšam potrebo:) Ta segment bloga je namenjen drugim. In kot vidim, te ta del najbolj moti.
    Ne razumem, zakaj moja politična stališča jemlješ kot vsiljevanje. Konec koncev je blog moj in lahko na njemu pišem kar me je volja,ne? Takšem pač sem. Tvoja pravica pa je, da ga obiščeš ali pa ne. Možnost imaš tudi komentarja. Če boš nadaljeval s takim načinom pisanja kot zgoraj, ne boš nikoli cenzuriran. Govoriti, da ti nekdo vsiljuje mnenje na njegovem blogu, je logični nesmisel. Kako nelogičen je, pove primer, da bi jaz na vašem spletišču govoril kako mi vsiljujete nebulozni Evrosong.

    Res je moj blog bolj usmerjen h kritiki krščanstva kot drugih religij. Vendar, nahajam se na področju, kjer krščanstvo dominira. Ob islam sem se obregnil v prispevku o Tuniziji, budizem sem kritiziral v enem izmed postov, ko sem bil na Tajskem. Ob judovstvo se nameravam obregniti. Glede na to, da si v celotnem blogu prebral zgolj 3 prispevke, seveda tega ne moreš vedeti. Lahko mi verjameš, da moj ateizem ni pogojen samo s kritiko do krščanstva ampak do vseh institucionaliziranih religij, ki industrijsko vladajo masam.

    Kritiziral sem Hrvaško a hkrati v enem postu pred nekaj meseci govoril o tem, naj ljudem odločanje kam bodo hodili na dopust ne diktirajo nacionalistični pozivi. Torej sem šel tja zaradi narave in tistih ljudi, ki jim nacionalizem ni vrlina. Vendar se je nemogoče popolnoma izolirati od okolja, zato sem vpletel tudi nekaj kritike do tega okolja. Pač glede na moja razmišljanja in dojemanja. TO NISO VSILJEVANJA, to sem jaz. Ponavljam, nemogoče je nekomu vsiljevati stališča preko bloga. Preprosto ga ne obiščeš več.

    Bil sem na gay paradi o čemer sem napisal tudi prispevek. In to ni bil edini protest, ki sem se ga udeležil. Protestiral sem proti vstopu v NATO, proti segregaciji Romov, proti ameriškemu protipravnemu posegu v Irak. Nisem človek, ki se skriva za škatlo.

    Pridi še kdaj:)

    Komentar od ateistek | avgust 23, 2007 | Odgovori

  3. Jaz ne čutim na tem blogu nobenega vsiljevanja ampak izjemno podobnost stališč.

    Tudi sam imam slabo izkušnjo z dopustovanja v Dalmaciji. V rezerviranem apartmaju sta bila dva katoliška križa; eden od niju celo kar nad mizo. Tistemu, ki je oddajal, sem ob prihodu rekel, da naj ju prosim odstrani, ker me bosta motila ali pa grem drugam.

    Človek je povsem znorel in kričal kakšen človek, kakšen antikrist da sem in če sem morda Srb?!?!? Da križ v apartmaju še nikoli ni nikogar motil, pa je bilo na obisku že veliko različnih turistov.

    Poklical je lastnika in potem mirno umaknil farška znaka. Cekin je le cekin in je premagal načela. 🙂

    Upam, da bodo tam malo razmislili o prihodnjem posiljevanju turistov z verskimi simboli ene od 4000 ver sveta. Zato se je nasilju, takšnemu ali drugačnemu, vedno vredno upreti.

    Po nepreverjenih govoricah ti pa marsikje v Istri in še kje drugje na Hrvaškem že daleč pred zadnjo vojno ob razpadu Juge niso prodali kruha, če si rekel da hočeš “hleb”. Že pred drugo svetovno vojno je bilo med Srbi in Hrvati v Kninu izjemno sovraštvo. O tem mi je pripovedovala zelo “bližnja sorodnica”, ki je bila kot najstnica na počitnicah v Kninu.

    Komentar od A | avgust 28, 2007 | Odgovori

  4. oktnar: je mogoče dobiti naslov od bloga od tvoje prijateljice?

    Komentar od Crap | avgust 29, 2007 | Odgovori


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: