ateistek

Rafting na Cetini

Do sedaj sem že večkrat imel priložnost preizkusiti tudi tak način zabave pa je nisem nikoli.

Ob sproščenem sprehajanju po brelskih plažah, se je v mojem vidnem polju znašla reklamna tabla, ki je opisovala rafting po Cetini. Ker vem, da je doživetje rečne pokrajine skozi plutje čisto nekaj drugega kot zgolj opazovanje narave z obrežja, sem se takoj odločil, da je pa zdaj res že skrajni čas za rafting. Takoj se mi je pred očmi prikazal kultni film Deliverance 🙂

Ponudnik je obljubljal drugo stopnjo težavnosti od šestih. Torej, relativno mirno. Cena je bila 200 kun po osebi, vse skupaj pa poteka od Slimena do Radmanovih mlinic, kar pomeni 10 kilometrov »vožnje«.

Ob osmi uri zjutraj je pred hotel prišel avtomobil. V njem je že sedel romunski par, tako da nas bo skupaj štiri osebe na čolnu plus vodnik. Po dobrih 20 minutah smo bili prepeljani na izhodišče, kjer nas je čakal vodnik in pripravljen čoln, gumenjak. Slekli smo se do kopalk, dobili zaščitno čelado, plavalne jopiče in vsak veslo.

V polomljeni angleščini smo bili najprej deležni inštrukcij pravilnega veslanja in razumevanja povelij. Torej, beckwards (veslaj nazaj) forward (veslaj naprej) left side (vesla le leva stran) right side (vesla le desna stran), stop (ne vesla nihče) in bomba (vsi se presedemo v notranjost čolna). Stopala smo si zataknili za posebne paščke, ki so bili na dnu čolna pri vsakem od nas, tako da je bilo še težje pasti ven iz čolna. Nato smo zapluli. Sedel sem kot prvi na levi strani.

Po mirnem veslanju se je kmalu zaslišalo prvo šumenje vode. Torej, prihaja akcija. In res. Čoln je vse bolj pridobival na hitrosti, hrup je postajal vse glasnejši. Spustili smo se po prvih brzicah. Premetavalo nas je sem ter tja. Vodilni je zavpil bomba. Hitro smo se presedli v notranjost čolna. Pozabil sem na pravilno držo vesla, tako da sem z njim opletal »v tri krasne« in tako lopnil kolega po glavi. Seveda ni bilo nič hudega, le čelada je malo zaropotala. Sledil je smeh.

Spet je nastopil počasnejši tempo vode. Lahko sem v miru opazoval naravne lepote Cetine. Petje ptic, regljanje žab in zvoki mimo letečih insektov so preglasili tiho žuborjenje vode. Pot nam je nekaj metrov stran prekrižala zvijajoča belouška, ki je nadvse elegantno plavala in hitro premagovala razdaljo do druge rečne strani. Račja družinica nas je radovedno opazovala in skrbela, da se ne bi preveč približali eni drugim. Dno reke so krasile izjemno dolge preproge različnih rastlin, ki so v rečnem toku plapolale kot zastave. Globina vode se je hitro spreminjala. Različne vrste in velikosti rib, so švigale sem ter tja pod čolnom. Venerini laski, ki so rasli na skalah tik nad vodo in gosto visoko rastlinje, so se nežno predajali osvežilnemu vetrcu, ki je nosil vonj po rečni vodi. Divje fige so stegovale svoje veje tik nad vodo in tolkle po naših čeladah. Skratka, obkrožalo me je eno samo življenje.

Po zagotovilih vodnika, naj bi bila voda ponekod tudi pitna, čeprav sem tu in tam videl sumljivo belo peno, ki se je nabirala v zalivčkih. Mogoče je šlo za žabji mrest ali kaj podobnega, ne vem. Sem pozabil vprašat, saj sem kar naprej napenjal sluh, če morebiti slišim v daljavi novo šumenje vode in s tem novo zabavo.

Preden smo prišli do najbolj nevarnega dela reke, kjer se skale poženejo iz rečnega dna, smo izstopili iz čolna in se sprehodili okoli 200 metrov naprej po bregu. Brez vodnika, ki se je sam spustil po nevarnih brzicah in nas nato pričakal. Spet smo nadaljevali skupaj. Tisto bi bilo res preveč nevarno.

Sledilo je še nekaj brzic, enkrat smo nasedli na kamen, drugič se obrnili nazaj, tretjič se znašli med vejevjem. Reka nas je dodobra zmočila oz. prešpricala, čeprav sem bil že tako dovolj moker, saj sem si edini upal tudi malo zaplavati. Voda je imela 18 stopinj.

Obiskovalci reke so nam prijazno mahali z obale ali nas celo fotografirali. Kolegi nasproti sem pripomnil, da se počutim kot Paris Hilton:) Na cilj smo prispeli po treh urah, premočeni a polni smeha in dobre volje. Da sem vso stvar vzel zelo resno, dokazuje žulj od veslanja na palcu 🙂

Eden izmed organizatorjev, ki nas je pričakal na cilju z našimi oblekami in nas kasneje zapeljal nazaj v hotel, se je pohvalil, da je bil na raftingu na reki Soči. Kar ni mogel prehvaliti njenih lepot. Še kako prav ima.

Fotoaparat in ostali predmeti, ki se ne smejo zmočiti, so bili spravljeni na čolnu v nepredušni kantici. Tu in tam sem se uspel »izboriti«, da sem lahko naredil nekaj fotografij.

Cetina čoln pernato bitje gosto rastlinje ob reki struga1 struga3 zelenje struga2 insekt na zunanjem ogledalu avta

Advertisements

avgust 16, 2007 - Posted by | Potovanja

3 komentarji »

  1. Zanimiva reportaža, kar kliče po obisku.

    Komentar od sekundek | avgust 17, 2007 | Odgovori

  2. Želim ti, da zadevo nadgradiš z raftingom na Tari, če seveda še nisi bil.
    Moja zadnja izkušnja je še vedno živa, pa je od tega že pet let. Vem le, da bom nekoč ponovil, kajti 92 kilometrov raftinga v štirih dneh, ob res čisti reki, polni neverjetnih pritokov….se ne da opisat.

    Komentar od Dikembe | avgust 17, 2007 | Odgovori

  3. 92 km? Uau, to bi bilo pa treba res preizkusit. Za reko Taro sem pa že slišal, da je res nekaj posebnega.

    Komentar od ateistek | avgust 17, 2007 | Odgovori


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: