ateistek

Papeževo sprenevedanje ob zgodovinskih dejstvih

Papežev maskenbal Papež Benedikt XVI se je v teh dneh potikal po južni Ameriki, kjer je seveda v zvezdniškem, maškaradnem stilu obiskal eno izmed svojih pomembnih ideoloških gnezd zaradi potreb po periodičnih obnavljih vpliva katoliške institucije po vladanju tamkajšnjim masam. Skrb za upadanje števila vernikov in širjenja “nepravih”verovanj, kliče po akciji. Ljudje ne smejo pozabiti nanj in njegovo pomembnost. Ob tem je seveda navrgel nekaj svojih pogledov na svet in katolištvo ter tako poskrbel, da ljudje, ki ga sledijo, ne pozabijo kako morajo misliti. Vsake toliko časa je pač potrebno “obnoviti, dopolniti znanje” oz. ga usmeriti v željeno smer institucije. Da bi bilo dobrikanje vernikom še bolj uspešno, je v paketu psiholoških trikov posegel tudi po dobrem starem receptu razglaševanja svetnikov.
Kot nekdo, ki se je prostovoljno odločil za nespočenjanje novih življenj oz. svojih potomcev, je zopet govoril o splavu, spoštovanju življenja in svetosti družine ter kontracepciji. Perverzno! Kot da je on neka avtoriteta, ki ima izkušnje na tem področju. Nima ne potomcev, ne družine, ki bi jo ustvaril, je moškega spola in (vsaj uradno) ni nikoli seksal! 100% arogantna distanca.

Tako smo lahko zvedeli, da katolištvo sploh ni ideologija ampak je tako logična oz. samoumevna stvar, da kar presega tovrstne označbe. Kot da ne potrebuje nikakršne ideje v ozadju. Celo zvedeli smo, da katolištvo provotnim prebivalcem tistega območja sploh ni bilo vsiljeno. Skratka, domačini so španske konkvistadorje prosili naj jih sprejmejo med katoliške vernike in jim prostovoljno predali tone zlata, ki ga danes, brez sramu, katolištvo razkazuje kot “okrasje” po svojih cerkvah po Španiji. Domačini so kar sami pobili svoje vladarje in končali lastno civilizacijo. To bi pa bil zgodovinski presedan, kaj?

Na Chavezove pozive, naj se katoliška cerkev opraviči za svoje zločine nad Indijanci, je naletel na gluha ušesa in molk. Podobno, kot če bi izraelski predsednik pozval nemškega, naj se opraviči za zločine nad judi in bi bil ta tiho oz. bi vse skupaj preslišal. Verjetno je vztrajanje na tem, da katolištvo ni ideologija povezano z negativnimi konotacijami ob ideologijah 20 stoletja, torej fašizmom, nacizmom in komunizmom. Jasno pa je, da je tudi katolištvo ideologija, ki tiči na sebi lastnih idejah. Vsakršno zanikanje tega, je čista neumnost in pomeni nerazumevanje omenjene besede. In ker so Španci izvedli genocid nad milijoni ljudi, celo oropali in uničili civilizacijo v imenu vere, je logično, da se njen glavni predstavnik opraviči. Ne smemo pozabiti besed Biblije, ki zagovarjajo genocidno ravnanje:
Ti svojeglavci, podobni brezumnim živalim, ki so že po naravi rojeni zato, da jih lovijo in pobijajo. (2 Pt 2,12-13)
Varuj se, da ne skleneš zveze s prebivalci dežele, v katero prideš, da ne postanejo past v tvoji sredi! Temveč podrite njihove oltarje, razbijte spomenike in posekajte njihove svete kole. (2 Mz 34,12-13)

Kaže, da so bili španski osvajalci očitno zelo dosledni pri izpolnjevanju svojega verskega poslanstva, ne? Le da njihov vodja še vedno miži in tava v temi samoljubja.

21 maja, 2007 Posted by | Religije | 6 komentarjev

Sinhroniziranje filmov

Ko sem slišal, da se je v slovenskem prostoru pojavila tema o tem, da naj bi sinhronizirali tuje filme, sem pomislil, da gre spet za novo provokacijo nacionalno ponosne in populistično obremenjene desnice.

Naj bodo ponosni kolikor hočejo, vendar naj to strašansko potrebo po glorificiranju svojega naroda (pravzaprav sebe), ki je baje tako strahotno ogrožen, počnejo na druge načine, ki mene ne ogrožajo. Zase vem, da bom tisti trenutek, ko (če) bodo uvedli to neumnost, odnehal hoditi v kino. No, saj vem, da me ne bo nihče pogrešal. Vendar, če bo istomislečih še več, potem bomo mi tisti, ki bomo pogrešani s strani slovenskih prodajalcev kino vstopnic. Upam, da niso oni tisti, ki so se spomnili teh oslarij.

Če mi bo kdaj s sporeda ušel film, ki bi si ga rad ogledal, mi v tem primeru sploh ne bo žal, saj si ga bom tako ali tako primoran ogledati na DVD -jih v domačem okolju. V originalu in ne v invalidni, sinhronizirani slovenski različici.

Ob taki ponudbi filmov, bi se prej ali slej začele barve glasov ponavljati. To bi se zgodilo še hitreje, če bi se sinhroniziranja lotili samo slovenski igralci.
Kako naj uživam v filmu, če mi bo igralec z glasom, ki ga slišim v top shopu ali reklami za pralni prašek, pričaral pristno filmsko dogajanje? Kako bo zgledal film s prostorov bivše Jugoslavije sinhroniziran v slovenščino? Si predstavljate holivudske igralce, ki kolnejo v slovenščini?

Ves manjko, ki ga slovenščina preprosto ne more ponuditi pa če jo imamo še tako neznansko radi, bi bil preprosto rop.

19 maja, 2007 Posted by | Slovenija | 8 komentarjev

Južna Tunizija in Djerba

Tunizija Ja vem, nekam dolgo nisem ničesar napisal. Več kot 10 dni. Malo preveč. Pa ne da ne bi hotel kaj napisati ali da me je zagrabila spomladanska lenoba, vendar nikjer nisem imel možnosti javiti se kot šele, ko pridem domov.

Zaradi zelo ugodne cene, sem se odločil takoj po prvomajskih praznikih obiskati Tunizijo. Ponavadi je tako, da takoj ko pade obisk padejo tudi cene. 460 evrov za Tunizijo v kar je vštet tudi trodnevni safari in vse takse, ki si jih izmislijo, je bil kar nekaj cenejši kot, če bi si enako stvar privoščil za praznike. Kdor je človek mas, bo tudi plačal več.

In kaj povedati o Tuniziji? Pravzaprav zelo veliko. Gre za islamsko državo, kjer se njeni prebivalci večinoma zavedajo, da je turizem zelo pomembna dejavnost. Bolj kot predajanje verskemu fanatizmu in podobnim neumnostim. Čeprav tudi ta država ni mogla popolnoma uiti takim pojavom po 11.9.2001.
Tunizija je bila nekoč francoska kolonija vendar je na koncu petdesetih let postala samostojna država. Šlo je za državo, ki se je uvrstila med t.i. nevrščene države, katerih glavni idejni vodja je bil, kot vemo, Tito. Vodil jo je Habib Burgiba. Islam je smatral za nazadnjaško silo (pameten človek, le kdaj se bo kak tak pojavil pri nas za katolištvo?) tako da je uvedel vrsto sprememb za prehod od verskega blodnjaka do sodobnih ureditev družbe. Odpravil je mnogoženstvo, ki pa je ponekod še vedno prisotno. Tako se na Djerbi še vedno lahko vidijo kvadrataste hiše (t.i. menzel) s izraženimi, dvignjenimi vogali, ki so namenjeni vsaki od žena. Če sem že pri hišah, je potrebno omeniti, da jih je večina belih s plavimi obrobami oken. Baje, da taka kombinacija barv odganja komarje.
Burgiba je imel tudi veliko posluha do Berberov, ljudstva, ki je prvotno naseljevalo to področje. Skozi dolgo zgodovino so bili žrtve genocidov, ki so jih nad njimi izvajali tako narodi s področja Evrope kot tudi Arabci s posiljevanjem Islama, ki so ga sprejeli. Nekako so le uspeli preživeti. Zanimivo je, da še danes na področju Cheninia živi nekaj Barberov, ki imajo rdečkaste lasje in pegice. So potomci Normanov (Škotska, Wells, Irska), ki so prišli na tisto področje in izvedli množična posilstva. O tem malo več nižje.
Habib Burgiba je končal svojo politično kariero z državnim udarom. Kasneje je bil razglašen za neprištevnega. Leta 2000 je umrl v visoki starosti.

DJERBA

Polet z Brnika je trajal malo več kot dve uri, ki mu je nato sledil pristanek na letališču v Djerbi.
Namestili so nas v hotelu Diar Yassine.
Tista bugenvileja, ki se vidi spodaj na sliki, je bila rahlo “okradena”, ko sem zadnji dan odhajal iz hotela. No, odtrgal sem dva poganjka in zdaj vsak dan gledam v kozarec z vodo, če bosta spustila kaj korenin, da ju posadim v zemljo. Pravijo, da se jo lahko razmnožuje z mladimi poganjki. Bomo videli, če bo kaj ratalo:).

Djerba ima 514 km2, tako da imaš tudi kaj obiskati. Najvišja točka otoka je komaj malo več kot 50 metrov nad morjem, kjer kraljuje muzej.
Mesto Midoun in glavno mesto Houmt Souk sta bili v bližini hotelskih kompleksov (večinoma v rokah evropejcev, čudno, ne?), ki se razprostirajo po severni obali otoka, tako da se jih lahko obišče kar s taksiji. Ti sploh niso dragi, tako da vožnja do Midouna stane približno dva dinarja, do Houmt Souka pa 6. Dinar je sestavljen iz 1000 milimov, vreden pa je okoli 140 bivših tolarjev oz. 0,6 evra. Houmt Souk si bom najbolj zapomnil po sveže stisnjenem pomarančnem soku, ki sem ga spil v lokalu s prelepimi bugenvilejami.

Djerba ima zelo bogato zgodovino, od Rimljanov, ki so zgradili nasip do celine do Turkov, gusarjev (Barbarossa, Dragutin), ki so imeli otok za izhodišče pri svojih ropanjih in Arabcev. Velja tudi za enega izmed Odisejevih otokov.
Na otoku je tudi nekaj zelo starih židovskih skupnosti. Tako je Al Kaida nekaj let nazaj organizirala napad z eksplozivom na eno najštarejših judovskih sinagog (El Ghriba), ki leži na otoku. Umrlo je 21 ljudi, večinoma nemških turistov.

Otok je poln peščenih plaž, ki so skrbno razdeljene med hotele. Je kar problem priti do morja, saj imajo vsi hoteli paznike, ki ne pustijo prehodov do morja, če nisi gost. Zadeti majhen, javni prehod kamor lahko prideš do morja je pa skoraj loterija. In potem, ko narediš dolg sprehod, ugotoviš, da moraš iti ali po isti poti nazaj ali pa upati, da se bo kje čudežno pojavil nov. Hoteli več ali manj skrbijo za plaže, vendar pa so bili določeni deli vseeno prekriti z neugledno morsko travo. Po plažah se sprehajajo raznorazni prodajalci, ki znajo biti zelo tečni. Ponujajo tudi jahanje in izlete s konji do Plave lagune, ki bolj kot na bleščeče ime spominja na močvirje.

Da bi otok bolje spoznal, sem se odločil za popoldanski fakultativni ogled otoka, kar me je stalo 20 dinarjev. Še najbolj si bom zapomnil kako so nas vozili od lončarske delavnice do tapih centra z namenom, da kaj kupimo in da bi vodič naverjetneje pobral kaj procentov od tega. No, naučil sem se, da ima povprečno velik, ročno izdelan tepih 90.000 vozlov, najdražji pa so tisti, ki jih imajo do četrt milijona (cena takih je tudi po 6000 eurov). Ročno tepihe izdelujejo ženske, ki se zaradi izjemne kompleksnosti vzorcev lahko naučijo le enega, ponavadi od mame.

DOMAČINI

Torej, kot rečeno domačink skoraj ni videti. Ne vem kje se skrivajo. Verjetno doma skrbijo za otroke. Več ali manj celotno družbeno substanco obvladujejo moški. Ženske naj bi se prostovoljno odločale ali želijo biti zakrite ali ne. Dvomim sicer, da tukaj sploh obstaja prostovoljnost v pravem pomenu besede, ampak OK.
V turističnih središčih Djerbe je tudi prostitucija v domeni moških. Veliko več je prodajanja “ljubezni” kot v notranjosti države. Ne vem, so jih pokvarili turisti ali pa so bili pokvarjeni sami po sebi? No, če je prostitucija seveda nekaj pokvarjenega….Tunizija je za samske ženske, ki imajo radi nekoliko bolj “zapečene,” pravi raj. Verjetno tudi druge arabske države. Pa ne glede na to kako ženska zgleda ali koliko je stara. Za vsako se lahko hitro najde “lover”. Tako se je dalo videti kako pohotne evropejke v petem ali šestem desetletju življenja z “volumen, blond trajnami” tesno ob sebi z radostjo v očeh gledajo mlade, poskočne arabce in jih razvajajo za kasnejši “servis”:)). Hitro zna pasti tudi ženitna ponudba. In če naleti na pozitivni odgovor, lažje dobijo vizo za izhod, kar je ponavadi tudi glavni razlog hlinjenja ljubezni. Tunizijcem je namreč nadvse težko dobiti vizo za izhod iz države, saj jim država naloži plačilo okoli 1500 evrov za njeno pridobitev. Verjetno želi na tak način preprečiti odhode prebivalstva, po drugi strani pa tudi EU, ki je njihova željena destinacija, raje vidi, da ostanejo doma. Povprečna plača je tam do 200 evrov.
Velja pa omeniti, da je Tunizija tudi meka za gaye, saj se domačini po turističnih krajih prav nič ne branijo seksa z moškimi za nekaj dinarjev. Zna se celo zgoditi, da če se sam sprehajaš, te kak nadebudnež ogovori in skozi plehek pogovor (are you married? where is your wife? do you like sex? maybe with men?..) potipajo, če se da zaslužiti še kak dinar.
Alkohol je dostopen samo v turističnih središčih – hotelih in lokalih. Vendar pa močno dvomim, da ga pa ne pijejo, saj sem v Tozeurju videl domačina, ki je, pošteno nakresan, delal osmice. Svinjine pa res nisem videl nikjer.

SAFARI

Po dvodnevnem “luftanju” po Djerbi, je prišel safari. Šlo je za trodnevni izlet z džipi po notranjosti južne Tunizije, skozi stara, berberska mesta (ksari), obiska začetkov Sahare, jahanja kamel in obiska oaz. Naredili bomo okoli 1100 km. Uf! Vodič, sicer Slovenec, je večinoma govoril hrvaško, pa čeprav nas je bilo 6 iz Slovenije in le dva iz Hrvaške. Hecno, ne?

Pot nas je iz Djerbe vodila preko rimskega nasipa El Cantara, ki ga je dal zgraditi sam Hanibal. Cevi, ki so nas spremljale ob tem, služijo napajanju Djerbe z vodo, saj je turizem zelo povečal potrebe otoka po tej življenjski tekočini. Voda sicer ni nikjer pitna in jo je zato potrebno kupovati.
Med vožnjo do prvega ksara Medenine, so se neprestano izmenjavali nasadi oljk in dateljnovih palm.
Ko smo v Medeninu obiskali tržnico z, za naš evropski okus, kot že omenjeno, preveč vsiljivimi prodajalci (no, skoraj povsod po arabskem svetu so taki), smo odšli naprej do Totaouine (zdi se da so Tunizijce Francozi res dodobra kolonializirali, saj mi je marsikaj zvenelo francosko, celo mesta, ki so od pamtiveka..). Tam smo se lahko posladkali z njihovo slaščico Corne De Gaselle (khm, spet francosko?) in si pogledali postopke njene priprave ter jo seveeeeda na koncu lahko kupili.

Pot se je nato ustavila v Douiretu, kjer je nekoč živelo berbersko pleme Imazigenov oz. plemenitih ljudi. Mesto je priča pretresljivim grozotam, ki so jih raznorazni zavojevalci nanesli njegovim prebivalcem pri svojih krvavih pohodih. Mesto je danes praktično mrtvo.

Mestu s tako žalostno usodo je sledil bolj živ Chenini. Tudi tukaj so se dogajala grozodejstva. Ob vpadih Normanov in Arabcev, so moški otroke in žene skrivali v prostorih, ki so jih morali zakriti z določenimi predmeti. In če je bil moški ubit, se je zgodilo, da niso mogli priti ven. Tako so našli njihova okostja, razkrita od zoba časa. Grozljivo!
V Cheniniu smo spoznali Marjanco, kot jo je poimenoval vodič. Gre za pristno Berberko, z značilnimi tatooji, ki še vedno živi v jami. Ženička živi od turistov, saj jo na dan obišče nekaj ljudi. Razkaže jim svoje domovanje, ti pa ji seveda stisnejo kaj denarja. Le kako ji ne bi dal? Mislim, da ti ljudje zase seveda ne mislijo, da so revni. In prav je tako. Če ne veš za boljše, si ga tudi ne moreš želeti. Pa tudi če veš, ni rečeno, da si ga boš želel.

Sledilo je kosilo. Tredicionalni kus-kus z dodatkom zelenjave in mesa, kot sladica pa že omenjena “gazela”.

Naslednja postaja je bil ksar Hedadda, ki je najbolj znan po snemanju Lucasove filmske znanstvene fantastike “Star Wars“. Zgradba je bila nekoč tudi hotel, kjer so lahko turisti podoživeli vsaj majhen košček berberskega življenja, danes pa neslavno propada, čeprav država obljublja, da bo v roku petih let hotel spet gostil turiste.

Sledila je malo daljša vožnja po makadamskem “offroad-u” in postanek na lepi razgledni točki, kjer smo imeli razgled na Toujane na eni strani ter pokrajino na drugi strani.
Toujane je revno mesto, kamor so nekoč prišli živeti ljudje z Djerbe, ko je ta padla v španske roke.

Hitro smo se odpravili naprej proti Matmati v hotel, kjer smo prespali.
Vmes smo še obiskali troglodite. Ne, niso neka vesoljska bitja, kot se sliši, ampak ljudje, ki živijo v jamah, skopanih v tla. Ti, ki smo jih obiskali, so živeli poligamično, moža ni bilo doma, žene pa so nas prijazno sprejele. Država jim poligamijo izjemoma dopušča. Po mojem zaradi interesov turizma. Podobno kot Marjanca, so tudi oni pripravljeni razkazati svoj dom, spečejo vam tudi kruh na tradicionalni način iz lastno pridelane moke ter vas pogostijo z metinim čajem, olivnim oljem ter rožmarinovim medom. Tako jim pustite nekaj denarja, od katerega potem preživijo. No, odšteti morajo nekaj davščin državi. Pa so vse strani zadovoljne.

Naslednji dan smo se skozi matmatske planine odpravili proti Douzu, oazi za katero se potem začne Sahara.
Mesto krasi starodavna tržnica še iz časov Rimljanov, kjer se je živahno trgovalo s sužnji. Tam živi tudi nekaj Tuaregov, ki so eno izmed barbarskih plemen, ki je znano po svoji bojevitosti. Ravno zato naj bi jih najel Hanibal za pohod na Rimljane. Žal je pozabil, da slabo prenašajo alpski mraz.

Sledilo je jahanje kamel.
Baje da je to kar dober posel. Posamezna kamela stane 600 eurov, turistov, ki bi jih jahali pa kar ne zmanjka.
Tam so nas dočakali trije vodniki, ki so vodili kamele in nas na kameljih hrbtih. Na kamelo se vsede, ko še sedi. Saj je kar zabavno, sploh, če kamela pred tvojo, kar naprej prdi. Naredili smo 500 metrski krog in se vrnili nazaj.
Nato v džipe in “divja vožnja” po sipinah. Ah, bolj tako…Pričakoval sem večje sipine, vsaj take kot sem jih videl v Maspalomasu na Kanarskih otokih. Pa kdaj, kje drugič.

Sledila je nova oaza, Zaafrane, nato mesto Kibili, za katerega pravijo, da je v njem več kot polovica ljudi mlajših od 23 let. No, če sem že pri mladih…Šolski sistem je v Tuniziji razvit in vključuje (če sem si prav zapomnil) 6 letni obvezni del šolanja.

Pot nas je peljala mimo slanega jezera Chott El Jerid, ki se v tem delu leta še ni izsušilo v celoti. Voda je bila izjemno slana in je imela rdečkasto barvo. Če bi bila vsaj malo globja, da bi lahko zaplaval, bi zaradi gostote verjetno lebdel v vodi kot v Mrtvem morju. Tisti kamen na zadnji sliki, slikan ob jezeru, je puščavska roža, ki jih, seveda manjše, prodajajo tudi kot spominke.

S prihodom v Tozeur in obiskom manjšega živalskega vrta s smešnim vodnikom, ki je “strašil” turistke s kačami (no, ta je prava pa še strupena, gad, s to ni strašil:) in se celo trudil govoriti slovensko, smo zaključili z vožnjo tistega dne.
Tozeur ima okoli 20.000 prebivalcev in je znano po ročnih delih, lepih opečnatih fasadah (menda se temu tako reče) ter dateljnih. Za slednje velja, da čim bolj je kraj suh kjer jih gojijo, bolj kvalitetni so.
Tudi hotel je bil prekrasen. Ksar El Ferid. Spet ogromno bugenvilej (v teh so ponoči spale cele jate ptičev, kako lušno, toliko čivkanja na kupu še nisem slišal, sploh, če si malo potresel grm ob kaki nemogoči uri, ha,ha, zabave ni zmanjkalo..), lepa soba, samopostrežna večerja in zajtrk.
Namesto večernega posedanja v hotelu, sem se raje odločil oditi v mesto in se gibati med domačini. Spet nikjer nobene ženske, moški pa srkajo metin čaj ali kavo. Zelo radi opazujejo tujce in se spogledujejo. Več ali manj so pretežno mlajši ljudje. Ob polnoči je bilo že skoraj vse prazno. Nočnega življenja praktično ni. Pa ne samo tukaj ampak povsod, kjer ni turističnih središč.

Naslednji, tretji dan je bil zadnji dan safarija. Čakalo nas je največ vožnje oz. povratek na Djerbo.
Tako kot prejšnja dva dneva, smo tudi zadnjega vstali zelo zgodaj, ob šestih.
Po zajtrku smo se zapeljali do Chebike. Gre za mesto v gorski oazi, kjer voda prihaja na površje tudi do 650 m globoko. Zato je topla, domačini jo pijejo, meni se je zdela precej neokusna, lužnata. Ustvari tudi slap. Okolica je bila na trenutke idilična. Mesto je bilo leta 1969 zaradi izrednih količin padavih skoraj odplavljeno. Baje da je padalo neprestano kar 22 dni. OK, no…
Podobna “odplavljena” usoda je doletela tudi sosednje mesto Tamerza. Tukaj smo se zelo približali Alžiriji.
Prodajalci so seveda takoj, ko so turisti začeli prihajati v te kraje na oglede omenjenih lepih oaz, pristavili svoj lonček. “Iznašli” so način, kako se dobrikati turistom in kaj prodati. Obljubljajo celo laško pivo a žal le na kartonu.

Po lepih oazah je sledilo mesto Gafsa, ki ima 60.000 ljudi. To področje je bilo naseljeno že 7000 let pred našim štetjem. Tukaj so odkrili fosfate, tako, da danes ta industrija zaposljuje kar 20.000 ljudi.

Po dolgi vožnji smo prišli do Gabesa (350.000 do 400.000 prebivalcev), obmorskega mesta, ki velja za vrata med severom in jugom Tunizije. Tam smo kosili in se po kratki siesti odpravili do El Marse, kjer smo se vkrcali na trajekt (ni več kot 15 minut vožnje) in prišli nazaj na Djerbo. Tako smo končali s safarijem.

Še dva dneva sem preživel v počivanju na Djerbi, ter se nato tretji dan ob petih zjutraj vkrcal na letalo in se v jutranjih urah vrnil domov. Ma, prav lep občutek je bil, ko sem se vozil z Brnika v Ljubljano in opazoval vsa tista bujna drevesa in zelenje, ki sem se jih v Tuniziji kar malo odvadil. Nekaj, kar imaš, sploh ne opaziš tako izrazito, če ne greš nekam, kjer tega ni. Vsaka pokrajina ima svoje lepote, vendar sem jaz vseeno bolj za zeleno kot rumeno okolje. Upam, da nam poletje ne bo prevroče, da bi vso to zelenost požgalo.

Dobronamerni nasvet: ne hodite na safari v poletju, če težko prenašate vročino. Zna biti peklensko vroče.

Še nekaj arabskih besed: 
aslema – dober dan
salam alejkum – dober dan, zdravo
šukran – hvala
afuan – prosim
barša – predrago
kadeš flus – koliko stane
šarap – vino
buza me – plastenka vode
wahda ena – pivo
bislema – adijo
lebes – kako si?
Z angleščino se lahko pomaga le za silo, francoščina pa je zelo pogosta.

Kdaj drugič pa se mogoče vidimo še na severu Tunizije. Če sem se kje kaj zmotil, so popravki dobrodošli:)

19 maja, 2007 Posted by | Potovanja | 10 komentarjev

Severna Dalmacija

otokov Nisem si niti pod razno predstavljal, da bo zadnji dan, preden bom spet (tokrat bolj na kratko) rekel Ljubljani adijo, tako stresen. Najprej mi je crknil trdi disk, nato so mi izključili blog, ki ga berete in da bo vse skupaj imelo še piko na koncu, so se v hotelu, kamor sem se namenil za tokratne praznike, zlagali, da imajo brezžični internet. Ampak, ker sem vse te probleme več ali manj že uspešno saniral (no, utrpel sem tudi nekaj poslovne škode zaradi izbrisa podatkov ampak ni hujšega) se bom osredotočil na pravkar končane prvomajske “počitnice”.  

“Rdeči” prazniki, ki bi jih delodajalci skupaj z rehabilitatorji zgodovine skrajšali (Janša spet preko nekoga, tokrat Boscarola, tipa koliko gre lahko daleč, pri omenjeni rehabilitaciji pa je našel zameno za “partizanske klavce” v “tigrovcih” kot največjih herojih 2 sv. vojne, bruh!), so se letos datumsko kar lepo ujeli z vikendom. Pet dni pa res ne bom preživel v Ljubljani. Odločitev je padla na Starigrad pri Zadru, kjer je kolega zbrskal 5 dnevni aranžma v hotelu Alan *** s polpenzionom za 155 eurov po osebi. Če se nakako prisilim in zanemarim hud spodrsljaj z obljubljanjem medmrežja, hotel ni bil slab. Osebje se je trudilo biti prijazno. Verjetno tudi zato, ker sem jim takoj pokazal svojo jezo zaradi njihovega nesramnega zavajanja. Hrana je bila tudi dobra, soba pa nekoliko premajhna.

Kaj početi 5 dni na morju, ko še ni čas poležavanja po plažah? No, zlagal bi se, če bi rekel, da si nisem privoščil tudi tega. Recimo, da je to bila le desetina vsega.

Hotel Alan, kjer sem imel iz sobe lep razgled na okolico in še lepše sončne zahode, je v neposredni bližini nacionalnega parka Paklenica. Gre za sotesko, kjer se navpične stene dvigujejo tudi do 400 metrov visoko. Najvišji hrib imenovan Vaganski vrh pa zleze 1756 metrov visoko nad morjem. Ravno ko smo obiskali Paklenico, se je odvijalo mednarodno tekmovanje v plezanju. Niti pod razno si ne bi mislil, da se bodo našli ljudje, ki z užitkom plezajo v par 100 metrov visoke navpične stene, da se jih komaj vidi. Vendar tam jih je kar mrgolelo. Kot mravljice so se počasi dvigovali, opasani z vrvmi, pod njimi pa grozljivi metri čistega prepada. Groza. Že s tal jih je bilo gledati naprijetno, kaj šele pogled iz njihove perspektive. Si sploh ne predstavljam.
Na prireditvi se je zbralo vsaj 1000 ljudi, tako, da je bilo kar živahno.

Vstopnina v park je 30 kun na dan. Nekateri ostanejo tudi več dni, saj hribolazenja in hribov zlepa ne zmanjka. Ob vstopnini smo dobili tudi karto, ki je označevala posamezne postaje v parku. Seveda smo se odločili pešačiti do zadnje, ki je označevala planinsko kočo. Niti sanjalo se nam ni, da je bila okoli 25 km oddaljena. 3 ure zmerne hoje v eno smer s posameznimi dvigi terena je bila vseeno kar naporna. Vendar se je splačalo potruditi, če ne drugega pa zaradi fotografije zelenca, ki se je kot pravi maneken nastavljal fotoaparatu.
Kolega, ki se je spravil na pot v neprimernih čevljih, je zadnji del poti začel stokati zaradi krvavečih žuljev. In ko smo sestradani prišli do cilja, nas je presenetila bora ponudba koče, saj niso imeli prav ničesar za prigriznit. No, če bi koča ležala 2500 m visoko, se ne bi čudil, vendar je bila ta na dobrih 400 metrih. Edino kar so imeli je bilo pof* karlovačko pivo. Tudi veliko ostalih obiskovalcev je spraševalo za hrano. Tako nepodjetnost res težko srečaš.

Naslednji dan sem imel nekoliko “musklfibra”. Ne bi si mislil, da ga bom kdaj dobil od hoje. Ali je moja kondicija zanič ali pa je bila hoja res naporna. Zato je bilo nekako logično, da bo tokrat nekoliko več vožnje.
Ustavili smo se v Zadru, Sukošanu, Svetem Filipu i Jakovu, Biogradu, Vranskem jezeru, Murterju in Pakoštanih, kjer smo ujeli mažoretke med pripravami za letošnjo sezono in majhen otoček, ki ga je celo “krasila” cerkev (za koga vendar??). Zadnje mesto so bile Vodice. Sliši se zelo veliko, vendar ni. Malo sprehoda, kakšna pijača ali pa tudi ne, obvezno fotografija, malo smeha in tako spet v naslednjem mestu.

Zadar ima zelo lep stari del mesta do katerega poteka most namenjen samo pešcem. Na obali mesta so izdelali t.i. morske orgle, kjer valovi izpodrivajo zrak skozi posebne šobe, kar povzroča zvok. Biograd “krasi” velika marina jaht, Sukošan in otok Murter nista nič posebnega (no, vsaj tam kjer smo bili), Vodice pa poleg simpatičnega ozkega mestnega jedra in dveh krasnih papig, ki sta bili na samem vhodu v mesto, ponujajo tudi nacionalistične grafite o tem, kako je Gotovina heroj, ustaštvo super stvar in podobne neumnosti. Celo ulica posvečena ustaškemu ministru iz časov kvizlinške tvorbe NDH Mili Budaku, ki je podpisal rasne zakone, se da opaziti. Biti Hrvat je tam že v osnovi vrlina, ne da bi kar koli sploh naredil in dokazal svoje kvalitete. No, če sem že pri politiki, seveda moram omeniti tudi zaledje Zadra po katerem smo se kasneje vračali nazaj v hotel, kjer se še vedno vidijo porušene ali celo razstreljene srbske hiše. Ko sem se tako ustavil ob eni, da bi jo fotografiral, me je nek domačin cel čas gledal kaj počnem medtem, ko je pasel koze pred hišo. Izkazalo se je, da je gospod prijeten možak, ki tako kot večina starejših ljudi pač še najraje pojamra nad svojim slabim ekonomskim statusom oz. penzijo, ki jo baje sploh ne dobiva ampak mu otroci pošiljajo nekaj denarja, da lahko z ženo preživita.

Vransko jezero, obiskano na koncu, je bilo res primerno za lep zaključek dneva. Nekaj statistike je tukaj. Je največje hrvaško jezero. Zdi se kot pozabljeno, ob obali ni nikjer nič pozidanega. No, to je seveda pozitivno. da ne bo pomote. Zanimivo je, ker je sladkovodno oz. rahlo somorično, čeprav leži ob neposredni bližini morja, na trenutke celo manj od kilometra. Je pravi zaklad za ljubitelje ptic, ki imajo tam glavno besedo. Letos je njegova gladina precej nizka, saj sta bila zima in del pomladi zelo sušna. Kakšno leto se celo zgodi, da delno zamrzne. Zaradi pozne ure je odpadel obisk razgledne točke, ki se nahaja točno na sredini dolžine jezera. Pa kdaj drugič.

Naslednji dan je sledil še obisk Nina in otoka Vir ter kopanje v morju.

Od turistov so prevladovali domačini, Slovenci, sploh Štajerci. Opazil sem tudi Poljake, Angleže, Nemce in nekaj malega Francozov.

Ko sem se vračal domov, je pot potekala po jadranski magistrali vse do Rijeke, tako da sem spet lahko obnovil znanje o poznavanju otokov tega dela hrvaške obale.

4 maja, 2007 Posted by | Potovanja | Komentiraj