ateistek

Krvavec, Zvoh, vrh Korena

cvet Večina ljudi omenjeni konec obišče pozimi, ko je smuka. Kar pa jaz ne smučam, no sem samo enkrat v življenju, 5.razred OŠ – šola v naravi, raje obiskujem hribe takrat, ko na njih ni snega.

Tako sem se v nedeljo odpravil tja. Spet malo pokukati v naravo, povohati zrak, spočiti oči, se prepustiti za nekaj trenutkov soncu in opazovati okolico, se družiti ter seveda narediti kaj fotografij.

S kolegom sva se ob osmih zjutraj odpravila iz Ljubljane. Pot, ki je bila cel čas asfaltirana, je šla od Ambroža pod Krvavcem do Kriške planine. Tam sva parkirala avto. Okoli 1500 m visoko. Nato je sledila strma pot do koče na Krvavcu in oddajnika. Potem se je pokazal nov vrh, Zvoh, kjer se bohoti prazno akumulacijsko jezero, verjetno za umetno zasneževanje, ki zelo pogrša izgled okolice. Cel čas so bile ob poti sedežnice. Ko sva prisopihala na vrh, se nama je zazdelo, da pa vseeno hočeva še malo dlje hoditi in še malo uživati v čudoviti okolici, tako da sva se namenila na najbližji vrh, ki sva ga videla, misleč, da je tisto Zvoh. Potrebovala sva slabo uro čez Kalški greben (vse te nazive vem zdaj, ko sem malo pobrskal po spletu), da sva prišla do novega cilja (vrh Korena). Vmes je bilo potrebno celo malo stopiti na kline in se prijeti za zajlo, vendar ni bilo hudega. Verjetno je zaradi tega pot na Hribi.net označena kot zahtevna.
Vrh Korena je najvišji skoraj dvatisočak. Meri namreč natanko 1999 m. Tam se je popolnoma odprl čudovit pogled na kamniške alpe, Kamniško sedlo se je zdelo na dosegu roke. Zaradi dobre vidljivosti, sta se videla celo Nanos in Snežnik na primorski strani. Zdelo se mi je, da vidim polovico Slovenije. Jadralno letalo se je tiho dvigalo in spuščalo nad Kamniško Bistrico. Po sosednjih vrhovih so se videli planinci, čeprav jih je bilo glede na ugodne vremenske razmere relativno malo. Na levi strani grebena v dolini pod nami (planina Dolga njiva), so se pasle in meketale ovčke. Na desni strani, planini Koren, pa so se videle lesena pastirska koča in mlake kjer pije živina. Prava planinska idila. Od tam je krasno izhodišče za obisk drugih vrhov, ki jih je v okolici precej. Na vrhu sem kar naprej buljil v hrib zanimive oblike, ki mu ne poznam imena. Zgledal mi je kot tiranozavrova glava.

Po poti nas je cel čas spremljalo lepo gorsko cvetje in ruševje, katerega smola je opojno dišala na sončnih, zatišnih mestih. Na koncu sva si na Kriški planini še privoščila kosilo, joto, ki pa je imela bolj okus po pasulju. Očitno ga je nekaj ostalo od prejšnjih dni in da se ne bi metal, so ga z malo dodanega zelja prekrstili v joto. Ah, pa taka podjetnost…

Jaz sem zelo užival in ko bo priložnost, TAKOJ spet v hribe.

Advertisements

maj 24, 2007 - Posted by | Hribolazenje

3 komentarji »

  1. tiranozavrova glava je Štruca.

    Komentar od polona | maj 24, 2007 | Odgovori

  2. Hvala, Polona:)

    Komentar od ateistek | maj 24, 2007 | Odgovori

  3. od zvoha proti vrhu korena sta šla čez greben z imenom Jež, ne čez Kalški greben (to je tista gora zraven kočne pa grintovca)

    Komentar od jure | april 10, 2011 | Odgovori


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: