ateistek

Južna Tunizija in Djerba

Tunizija Ja vem, nekam dolgo nisem ničesar napisal. Več kot 10 dni. Malo preveč. Pa ne da ne bi hotel kaj napisati ali da me je zagrabila spomladanska lenoba, vendar nikjer nisem imel možnosti javiti se kot šele, ko pridem domov.

Zaradi zelo ugodne cene, sem se odločil takoj po prvomajskih praznikih obiskati Tunizijo. Ponavadi je tako, da takoj ko pade obisk padejo tudi cene. 460 evrov za Tunizijo v kar je vštet tudi trodnevni safari in vse takse, ki si jih izmislijo, je bil kar nekaj cenejši kot, če bi si enako stvar privoščil za praznike. Kdor je človek mas, bo tudi plačal več.

In kaj povedati o Tuniziji? Pravzaprav zelo veliko. Gre za islamsko državo, kjer se njeni prebivalci večinoma zavedajo, da je turizem zelo pomembna dejavnost. Bolj kot predajanje verskemu fanatizmu in podobnim neumnostim. Čeprav tudi ta država ni mogla popolnoma uiti takim pojavom po 11.9.2001.
Tunizija je bila nekoč francoska kolonija vendar je na koncu petdesetih let postala samostojna država. Šlo je za državo, ki se je uvrstila med t.i. nevrščene države, katerih glavni idejni vodja je bil, kot vemo, Tito. Vodil jo je Habib Burgiba. Islam je smatral za nazadnjaško silo (pameten človek, le kdaj se bo kak tak pojavil pri nas za katolištvo?) tako da je uvedel vrsto sprememb za prehod od verskega blodnjaka do sodobnih ureditev družbe. Odpravil je mnogoženstvo, ki pa je ponekod še vedno prisotno. Tako se na Djerbi še vedno lahko vidijo kvadrataste hiše (t.i. menzel) s izraženimi, dvignjenimi vogali, ki so namenjeni vsaki od žena. Če sem že pri hišah, je potrebno omeniti, da jih je večina belih s plavimi obrobami oken. Baje, da taka kombinacija barv odganja komarje.
Burgiba je imel tudi veliko posluha do Berberov, ljudstva, ki je prvotno naseljevalo to področje. Skozi dolgo zgodovino so bili žrtve genocidov, ki so jih nad njimi izvajali tako narodi s področja Evrope kot tudi Arabci s posiljevanjem Islama, ki so ga sprejeli. Nekako so le uspeli preživeti. Zanimivo je, da še danes na področju Cheninia živi nekaj Barberov, ki imajo rdečkaste lasje in pegice. So potomci Normanov (Škotska, Wells, Irska), ki so prišli na tisto področje in izvedli množična posilstva. O tem malo več nižje.
Habib Burgiba je končal svojo politično kariero z državnim udarom. Kasneje je bil razglašen za neprištevnega. Leta 2000 je umrl v visoki starosti.

DJERBA

Polet z Brnika je trajal malo več kot dve uri, ki mu je nato sledil pristanek na letališču v Djerbi.
Namestili so nas v hotelu Diar Yassine.
Tista bugenvileja, ki se vidi spodaj na sliki, je bila rahlo “okradena”, ko sem zadnji dan odhajal iz hotela. No, odtrgal sem dva poganjka in zdaj vsak dan gledam v kozarec z vodo, če bosta spustila kaj korenin, da ju posadim v zemljo. Pravijo, da se jo lahko razmnožuje z mladimi poganjki. Bomo videli, če bo kaj ratalo:).

Djerba ima 514 km2, tako da imaš tudi kaj obiskati. Najvišja točka otoka je komaj malo več kot 50 metrov nad morjem, kjer kraljuje muzej.
Mesto Midoun in glavno mesto Houmt Souk sta bili v bližini hotelskih kompleksov (večinoma v rokah evropejcev, čudno, ne?), ki se razprostirajo po severni obali otoka, tako da se jih lahko obišče kar s taksiji. Ti sploh niso dragi, tako da vožnja do Midouna stane približno dva dinarja, do Houmt Souka pa 6. Dinar je sestavljen iz 1000 milimov, vreden pa je okoli 140 bivših tolarjev oz. 0,6 evra. Houmt Souk si bom najbolj zapomnil po sveže stisnjenem pomarančnem soku, ki sem ga spil v lokalu s prelepimi bugenvilejami.

Djerba ima zelo bogato zgodovino, od Rimljanov, ki so zgradili nasip do celine do Turkov, gusarjev (Barbarossa, Dragutin), ki so imeli otok za izhodišče pri svojih ropanjih in Arabcev. Velja tudi za enega izmed Odisejevih otokov.
Na otoku je tudi nekaj zelo starih židovskih skupnosti. Tako je Al Kaida nekaj let nazaj organizirala napad z eksplozivom na eno najštarejših judovskih sinagog (El Ghriba), ki leži na otoku. Umrlo je 21 ljudi, večinoma nemških turistov.

Otok je poln peščenih plaž, ki so skrbno razdeljene med hotele. Je kar problem priti do morja, saj imajo vsi hoteli paznike, ki ne pustijo prehodov do morja, če nisi gost. Zadeti majhen, javni prehod kamor lahko prideš do morja je pa skoraj loterija. In potem, ko narediš dolg sprehod, ugotoviš, da moraš iti ali po isti poti nazaj ali pa upati, da se bo kje čudežno pojavil nov. Hoteli več ali manj skrbijo za plaže, vendar pa so bili določeni deli vseeno prekriti z neugledno morsko travo. Po plažah se sprehajajo raznorazni prodajalci, ki znajo biti zelo tečni. Ponujajo tudi jahanje in izlete s konji do Plave lagune, ki bolj kot na bleščeče ime spominja na močvirje.

Da bi otok bolje spoznal, sem se odločil za popoldanski fakultativni ogled otoka, kar me je stalo 20 dinarjev. Še najbolj si bom zapomnil kako so nas vozili od lončarske delavnice do tapih centra z namenom, da kaj kupimo in da bi vodič naverjetneje pobral kaj procentov od tega. No, naučil sem se, da ima povprečno velik, ročno izdelan tepih 90.000 vozlov, najdražji pa so tisti, ki jih imajo do četrt milijona (cena takih je tudi po 6000 eurov). Ročno tepihe izdelujejo ženske, ki se zaradi izjemne kompleksnosti vzorcev lahko naučijo le enega, ponavadi od mame.

DOMAČINI

Torej, kot rečeno domačink skoraj ni videti. Ne vem kje se skrivajo. Verjetno doma skrbijo za otroke. Več ali manj celotno družbeno substanco obvladujejo moški. Ženske naj bi se prostovoljno odločale ali želijo biti zakrite ali ne. Dvomim sicer, da tukaj sploh obstaja prostovoljnost v pravem pomenu besede, ampak OK.
V turističnih središčih Djerbe je tudi prostitucija v domeni moških. Veliko več je prodajanja “ljubezni” kot v notranjosti države. Ne vem, so jih pokvarili turisti ali pa so bili pokvarjeni sami po sebi? No, če je prostitucija seveda nekaj pokvarjenega….Tunizija je za samske ženske, ki imajo radi nekoliko bolj “zapečene,” pravi raj. Verjetno tudi druge arabske države. Pa ne glede na to kako ženska zgleda ali koliko je stara. Za vsako se lahko hitro najde “lover”. Tako se je dalo videti kako pohotne evropejke v petem ali šestem desetletju življenja z “volumen, blond trajnami” tesno ob sebi z radostjo v očeh gledajo mlade, poskočne arabce in jih razvajajo za kasnejši “servis”:)). Hitro zna pasti tudi ženitna ponudba. In če naleti na pozitivni odgovor, lažje dobijo vizo za izhod, kar je ponavadi tudi glavni razlog hlinjenja ljubezni. Tunizijcem je namreč nadvse težko dobiti vizo za izhod iz države, saj jim država naloži plačilo okoli 1500 evrov za njeno pridobitev. Verjetno želi na tak način preprečiti odhode prebivalstva, po drugi strani pa tudi EU, ki je njihova željena destinacija, raje vidi, da ostanejo doma. Povprečna plača je tam do 200 evrov.
Velja pa omeniti, da je Tunizija tudi meka za gaye, saj se domačini po turističnih krajih prav nič ne branijo seksa z moškimi za nekaj dinarjev. Zna se celo zgoditi, da če se sam sprehajaš, te kak nadebudnež ogovori in skozi plehek pogovor (are you married? where is your wife? do you like sex? maybe with men?..) potipajo, če se da zaslužiti še kak dinar.
Alkohol je dostopen samo v turističnih središčih – hotelih in lokalih. Vendar pa močno dvomim, da ga pa ne pijejo, saj sem v Tozeurju videl domačina, ki je, pošteno nakresan, delal osmice. Svinjine pa res nisem videl nikjer.

SAFARI

Po dvodnevnem “luftanju” po Djerbi, je prišel safari. Šlo je za trodnevni izlet z džipi po notranjosti južne Tunizije, skozi stara, berberska mesta (ksari), obiska začetkov Sahare, jahanja kamel in obiska oaz. Naredili bomo okoli 1100 km. Uf! Vodič, sicer Slovenec, je večinoma govoril hrvaško, pa čeprav nas je bilo 6 iz Slovenije in le dva iz Hrvaške. Hecno, ne?

Pot nas je iz Djerbe vodila preko rimskega nasipa El Cantara, ki ga je dal zgraditi sam Hanibal. Cevi, ki so nas spremljale ob tem, služijo napajanju Djerbe z vodo, saj je turizem zelo povečal potrebe otoka po tej življenjski tekočini. Voda sicer ni nikjer pitna in jo je zato potrebno kupovati.
Med vožnjo do prvega ksara Medenine, so se neprestano izmenjavali nasadi oljk in dateljnovih palm.
Ko smo v Medeninu obiskali tržnico z, za naš evropski okus, kot že omenjeno, preveč vsiljivimi prodajalci (no, skoraj povsod po arabskem svetu so taki), smo odšli naprej do Totaouine (zdi se da so Tunizijce Francozi res dodobra kolonializirali, saj mi je marsikaj zvenelo francosko, celo mesta, ki so od pamtiveka..). Tam smo se lahko posladkali z njihovo slaščico Corne De Gaselle (khm, spet francosko?) in si pogledali postopke njene priprave ter jo seveeeeda na koncu lahko kupili.

Pot se je nato ustavila v Douiretu, kjer je nekoč živelo berbersko pleme Imazigenov oz. plemenitih ljudi. Mesto je priča pretresljivim grozotam, ki so jih raznorazni zavojevalci nanesli njegovim prebivalcem pri svojih krvavih pohodih. Mesto je danes praktično mrtvo.

Mestu s tako žalostno usodo je sledil bolj živ Chenini. Tudi tukaj so se dogajala grozodejstva. Ob vpadih Normanov in Arabcev, so moški otroke in žene skrivali v prostorih, ki so jih morali zakriti z določenimi predmeti. In če je bil moški ubit, se je zgodilo, da niso mogli priti ven. Tako so našli njihova okostja, razkrita od zoba časa. Grozljivo!
V Cheniniu smo spoznali Marjanco, kot jo je poimenoval vodič. Gre za pristno Berberko, z značilnimi tatooji, ki še vedno živi v jami. Ženička živi od turistov, saj jo na dan obišče nekaj ljudi. Razkaže jim svoje domovanje, ti pa ji seveda stisnejo kaj denarja. Le kako ji ne bi dal? Mislim, da ti ljudje zase seveda ne mislijo, da so revni. In prav je tako. Če ne veš za boljše, si ga tudi ne moreš želeti. Pa tudi če veš, ni rečeno, da si ga boš želel.

Sledilo je kosilo. Tredicionalni kus-kus z dodatkom zelenjave in mesa, kot sladica pa že omenjena “gazela”.

Naslednja postaja je bil ksar Hedadda, ki je najbolj znan po snemanju Lucasove filmske znanstvene fantastike “Star Wars“. Zgradba je bila nekoč tudi hotel, kjer so lahko turisti podoživeli vsaj majhen košček berberskega življenja, danes pa neslavno propada, čeprav država obljublja, da bo v roku petih let hotel spet gostil turiste.

Sledila je malo daljša vožnja po makadamskem “offroad-u” in postanek na lepi razgledni točki, kjer smo imeli razgled na Toujane na eni strani ter pokrajino na drugi strani.
Toujane je revno mesto, kamor so nekoč prišli živeti ljudje z Djerbe, ko je ta padla v španske roke.

Hitro smo se odpravili naprej proti Matmati v hotel, kjer smo prespali.
Vmes smo še obiskali troglodite. Ne, niso neka vesoljska bitja, kot se sliši, ampak ljudje, ki živijo v jamah, skopanih v tla. Ti, ki smo jih obiskali, so živeli poligamično, moža ni bilo doma, žene pa so nas prijazno sprejele. Država jim poligamijo izjemoma dopušča. Po mojem zaradi interesov turizma. Podobno kot Marjanca, so tudi oni pripravljeni razkazati svoj dom, spečejo vam tudi kruh na tradicionalni način iz lastno pridelane moke ter vas pogostijo z metinim čajem, olivnim oljem ter rožmarinovim medom. Tako jim pustite nekaj denarja, od katerega potem preživijo. No, odšteti morajo nekaj davščin državi. Pa so vse strani zadovoljne.

Naslednji dan smo se skozi matmatske planine odpravili proti Douzu, oazi za katero se potem začne Sahara.
Mesto krasi starodavna tržnica še iz časov Rimljanov, kjer se je živahno trgovalo s sužnji. Tam živi tudi nekaj Tuaregov, ki so eno izmed barbarskih plemen, ki je znano po svoji bojevitosti. Ravno zato naj bi jih najel Hanibal za pohod na Rimljane. Žal je pozabil, da slabo prenašajo alpski mraz.

Sledilo je jahanje kamel.
Baje da je to kar dober posel. Posamezna kamela stane 600 eurov, turistov, ki bi jih jahali pa kar ne zmanjka.
Tam so nas dočakali trije vodniki, ki so vodili kamele in nas na kameljih hrbtih. Na kamelo se vsede, ko še sedi. Saj je kar zabavno, sploh, če kamela pred tvojo, kar naprej prdi. Naredili smo 500 metrski krog in se vrnili nazaj.
Nato v džipe in “divja vožnja” po sipinah. Ah, bolj tako…Pričakoval sem večje sipine, vsaj take kot sem jih videl v Maspalomasu na Kanarskih otokih. Pa kdaj, kje drugič.

Sledila je nova oaza, Zaafrane, nato mesto Kibili, za katerega pravijo, da je v njem več kot polovica ljudi mlajših od 23 let. No, če sem že pri mladih…Šolski sistem je v Tuniziji razvit in vključuje (če sem si prav zapomnil) 6 letni obvezni del šolanja.

Pot nas je peljala mimo slanega jezera Chott El Jerid, ki se v tem delu leta še ni izsušilo v celoti. Voda je bila izjemno slana in je imela rdečkasto barvo. Če bi bila vsaj malo globja, da bi lahko zaplaval, bi zaradi gostote verjetno lebdel v vodi kot v Mrtvem morju. Tisti kamen na zadnji sliki, slikan ob jezeru, je puščavska roža, ki jih, seveda manjše, prodajajo tudi kot spominke.

S prihodom v Tozeur in obiskom manjšega živalskega vrta s smešnim vodnikom, ki je “strašil” turistke s kačami (no, ta je prava pa še strupena, gad, s to ni strašil:) in se celo trudil govoriti slovensko, smo zaključili z vožnjo tistega dne.
Tozeur ima okoli 20.000 prebivalcev in je znano po ročnih delih, lepih opečnatih fasadah (menda se temu tako reče) ter dateljnih. Za slednje velja, da čim bolj je kraj suh kjer jih gojijo, bolj kvalitetni so.
Tudi hotel je bil prekrasen. Ksar El Ferid. Spet ogromno bugenvilej (v teh so ponoči spale cele jate ptičev, kako lušno, toliko čivkanja na kupu še nisem slišal, sploh, če si malo potresel grm ob kaki nemogoči uri, ha,ha, zabave ni zmanjkalo..), lepa soba, samopostrežna večerja in zajtrk.
Namesto večernega posedanja v hotelu, sem se raje odločil oditi v mesto in se gibati med domačini. Spet nikjer nobene ženske, moški pa srkajo metin čaj ali kavo. Zelo radi opazujejo tujce in se spogledujejo. Več ali manj so pretežno mlajši ljudje. Ob polnoči je bilo že skoraj vse prazno. Nočnega življenja praktično ni. Pa ne samo tukaj ampak povsod, kjer ni turističnih središč.

Naslednji, tretji dan je bil zadnji dan safarija. Čakalo nas je največ vožnje oz. povratek na Djerbo.
Tako kot prejšnja dva dneva, smo tudi zadnjega vstali zelo zgodaj, ob šestih.
Po zajtrku smo se zapeljali do Chebike. Gre za mesto v gorski oazi, kjer voda prihaja na površje tudi do 650 m globoko. Zato je topla, domačini jo pijejo, meni se je zdela precej neokusna, lužnata. Ustvari tudi slap. Okolica je bila na trenutke idilična. Mesto je bilo leta 1969 zaradi izrednih količin padavih skoraj odplavljeno. Baje da je padalo neprestano kar 22 dni. OK, no…
Podobna “odplavljena” usoda je doletela tudi sosednje mesto Tamerza. Tukaj smo se zelo približali Alžiriji.
Prodajalci so seveda takoj, ko so turisti začeli prihajati v te kraje na oglede omenjenih lepih oaz, pristavili svoj lonček. “Iznašli” so način, kako se dobrikati turistom in kaj prodati. Obljubljajo celo laško pivo a žal le na kartonu.

Po lepih oazah je sledilo mesto Gafsa, ki ima 60.000 ljudi. To področje je bilo naseljeno že 7000 let pred našim štetjem. Tukaj so odkrili fosfate, tako, da danes ta industrija zaposljuje kar 20.000 ljudi.

Po dolgi vožnji smo prišli do Gabesa (350.000 do 400.000 prebivalcev), obmorskega mesta, ki velja za vrata med severom in jugom Tunizije. Tam smo kosili in se po kratki siesti odpravili do El Marse, kjer smo se vkrcali na trajekt (ni več kot 15 minut vožnje) in prišli nazaj na Djerbo. Tako smo končali s safarijem.

Še dva dneva sem preživel v počivanju na Djerbi, ter se nato tretji dan ob petih zjutraj vkrcal na letalo in se v jutranjih urah vrnil domov. Ma, prav lep občutek je bil, ko sem se vozil z Brnika v Ljubljano in opazoval vsa tista bujna drevesa in zelenje, ki sem se jih v Tuniziji kar malo odvadil. Nekaj, kar imaš, sploh ne opaziš tako izrazito, če ne greš nekam, kjer tega ni. Vsaka pokrajina ima svoje lepote, vendar sem jaz vseeno bolj za zeleno kot rumeno okolje. Upam, da nam poletje ne bo prevroče, da bi vso to zelenost požgalo.

Dobronamerni nasvet: ne hodite na safari v poletju, če težko prenašate vročino. Zna biti peklensko vroče.

Še nekaj arabskih besed: 
aslema – dober dan
salam alejkum – dober dan, zdravo
šukran – hvala
afuan – prosim
barša – predrago
kadeš flus – koliko stane
šarap – vino
buza me – plastenka vode
wahda ena – pivo
bislema – adijo
lebes – kako si?
Z angleščino se lahko pomaga le za silo, francoščina pa je zelo pogosta.

Kdaj drugič pa se mogoče vidimo še na severu Tunizije. Če sem se kje kaj zmotil, so popravki dobrodošli:)

Advertisements

maj 19, 2007 - Posted by | Potovanja

10 komentarjev »

  1. Kolikor vem je prav Bugenvileja, najde se tudi na obalah jadranskega morja

    več: http://www.kalia.si/kalia/kalia_nasveti/arhiv_prispevkov/okrasni_vrt/Bugenvileja_Bougainvillea_glabra.htm

    Sam jo imam doma na balkonu, kjer uspeva, le pozimi jo moram skriti “na varno”.

    Komentar od MdeBarca | maj 25, 2007 | Odgovori

  2. Verjetno imaš prav. Popravljeno. Sem iskal po netu pravi naziv, pa sem našel vse možne kombinacije:))
    Ja, to pa vem, da ima,tako kot jaz, rada toplejše kraje….:)

    Komentar od ateistek | maj 25, 2007 | Odgovori

  3. Bugenvileja se je prijela in začela delati nove listke…JEEEE!

    Komentar od ateistek | avgust 29, 2007 | Odgovori

  4. morem prznat d si kr uredu opisal tole potovanje, hvala za info

    Komentar od Luka | maj 6, 2008 | Odgovori

  5. Oj, mene pa zanima, kako zgleda potovanje z jeepi? Koliko oseb se vozi v enem avtu in kam se odloži prtljaga? Ali je primerno potovati s kovčkom ali je bolje imeti nahrtbtnik-zaradi prahu in presedanja..??? Hvala!

    Komentar od Nevenka | maj 20, 2008 | Odgovori

  6. @Nevenka:V jeepu smo bili hm, mislim da štirje…Kovček kar lepo pusti v hotelu, s sabo pa vzemi nahrbtnik.

    Komentar od ateistek | maj 20, 2008 | Odgovori

  7. Kako naj pustim kovček v hotelu, če pa je program sestavljen tako, da vsak dan spiš v drugem hotelu??? -gre namreč za program “Po poteh Berberov!” Hvala

    Komentar od Nevenka | maj 21, 2008 | Odgovori

  8. Vprašaj organizatorja. Jaz sem imel drugače. Imel sem hotel v Djerbi in sem dodatno vzel safari za tri dni. Sem mislil, da maš tudi ti kaj podobnega.

    Komentar od ateistek | maj 21, 2008 | Odgovori

  9. Prvič; Islam nikakor ni nazadnjaška vera. Spoštuje temeljne vrednote človeka, spoštuje druge veroizpovedi in spoštuje ljudi. Prav tako krščanstvo. Tega ne moreš reči za take kot si ti ki obsojaš drugače misleče.
    Drugič; ženske v Tuniziji imajo od leta 1954 volilno pravico, so enakopravne moškim, lahko se odločijo kako so oblečene in država spodbuja ter kaznuje prekrške kakršne izvajajo islamski skrajneži drugje po svetu.
    Tretjič; tunizijci so trgovci in če ljudje ne znate „glihati” jih nikar ne obsojajte. Tunizijo se prevozil po dolgem in počez pa ljudje skoraj nikjer niso vsiljivi.
    Četrič; tunizijci so skromni ljudje. Njihova hrana je sestavljena iz skromnega jedilnika, pojejo toliko kot rabijo, zapravijo toliko kot rabijo. Čisto drugače kot otroci kapitalizma ki plačo zapravijo za prazen nič in hočejo še več.

    Komentar od Robi | julij 30, 2010 | Odgovori

    • Temeljne vrednote (etika delanja dobrega za vse ljudi, osebna svoboda in zdrava pamet) človeka nimajo z nobenim od naštetih monoteizmov (po mojem mnenju idiotizmov) ničesar skupnega. Temeljijo na nepreverljivih aksiomih “tako je in nič drugače”, in tako biblijo kot Koran si lahko vsaka ločina razlaga po svoje, nazadnje pa itak prevlada argument moči. Največkrat grobega fizičnega in psihičnega nasilja. O enakopravnosti žensk v islamskem svetu lahko govorimo zgolj metaforično. Izjema je sekularna Turčija, pa še ta ne vedno. Ne mi govorit, da se v islamu 90% žensk raje odloča za ekonomsko in družbeno odvisnost od moža ali očeta, kot za osebno svobodo pri odločanju, ali se bodo šolale ali ne, kaj bodo počele v življenju, s kom se bodo poročile, koliko otrok bodo imele, in kako se bodo vedle in oblačile!
      S točko 3 in 4 se načeloma povsem strinjam. Če sem gostja v njihovi deželi, bom seveda tudi barantala za ceno in jedla, kar mi ponudijo, ne pa, kar si bom zaželela.

      Komentar od Juliette | avgust 30, 2010 | Odgovori


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: