ateistek

Severna Dalmacija

otokov Nisem si niti pod razno predstavljal, da bo zadnji dan, preden bom spet (tokrat bolj na kratko) rekel Ljubljani adijo, tako stresen. Najprej mi je crknil trdi disk, nato so mi izključili blog, ki ga berete in da bo vse skupaj imelo še piko na koncu, so se v hotelu, kamor sem se namenil za tokratne praznike, zlagali, da imajo brezžični internet. Ampak, ker sem vse te probleme več ali manj že uspešno saniral (no, utrpel sem tudi nekaj poslovne škode zaradi izbrisa podatkov ampak ni hujšega) se bom osredotočil na pravkar končane prvomajske “počitnice”.  

“Rdeči” prazniki, ki bi jih delodajalci skupaj z rehabilitatorji zgodovine skrajšali (Janša spet preko nekoga, tokrat Boscarola, tipa koliko gre lahko daleč, pri omenjeni rehabilitaciji pa je našel zameno za “partizanske klavce” v “tigrovcih” kot največjih herojih 2 sv. vojne, bruh!), so se letos datumsko kar lepo ujeli z vikendom. Pet dni pa res ne bom preživel v Ljubljani. Odločitev je padla na Starigrad pri Zadru, kjer je kolega zbrskal 5 dnevni aranžma v hotelu Alan *** s polpenzionom za 155 eurov po osebi. Če se nakako prisilim in zanemarim hud spodrsljaj z obljubljanjem medmrežja, hotel ni bil slab. Osebje se je trudilo biti prijazno. Verjetno tudi zato, ker sem jim takoj pokazal svojo jezo zaradi njihovega nesramnega zavajanja. Hrana je bila tudi dobra, soba pa nekoliko premajhna.

Kaj početi 5 dni na morju, ko še ni čas poležavanja po plažah? No, zlagal bi se, če bi rekel, da si nisem privoščil tudi tega. Recimo, da je to bila le desetina vsega.

Hotel Alan, kjer sem imel iz sobe lep razgled na okolico in še lepše sončne zahode, je v neposredni bližini nacionalnega parka Paklenica. Gre za sotesko, kjer se navpične stene dvigujejo tudi do 400 metrov visoko. Najvišji hrib imenovan Vaganski vrh pa zleze 1756 metrov visoko nad morjem. Ravno ko smo obiskali Paklenico, se je odvijalo mednarodno tekmovanje v plezanju. Niti pod razno si ne bi mislil, da se bodo našli ljudje, ki z užitkom plezajo v par 100 metrov visoke navpične stene, da se jih komaj vidi. Vendar tam jih je kar mrgolelo. Kot mravljice so se počasi dvigovali, opasani z vrvmi, pod njimi pa grozljivi metri čistega prepada. Groza. Že s tal jih je bilo gledati naprijetno, kaj šele pogled iz njihove perspektive. Si sploh ne predstavljam.
Na prireditvi se je zbralo vsaj 1000 ljudi, tako, da je bilo kar živahno.

Vstopnina v park je 30 kun na dan. Nekateri ostanejo tudi več dni, saj hribolazenja in hribov zlepa ne zmanjka. Ob vstopnini smo dobili tudi karto, ki je označevala posamezne postaje v parku. Seveda smo se odločili pešačiti do zadnje, ki je označevala planinsko kočo. Niti sanjalo se nam ni, da je bila okoli 25 km oddaljena. 3 ure zmerne hoje v eno smer s posameznimi dvigi terena je bila vseeno kar naporna. Vendar se je splačalo potruditi, če ne drugega pa zaradi fotografije zelenca, ki se je kot pravi maneken nastavljal fotoaparatu.
Kolega, ki se je spravil na pot v neprimernih čevljih, je zadnji del poti začel stokati zaradi krvavečih žuljev. In ko smo sestradani prišli do cilja, nas je presenetila bora ponudba koče, saj niso imeli prav ničesar za prigriznit. No, če bi koča ležala 2500 m visoko, se ne bi čudil, vendar je bila ta na dobrih 400 metrih. Edino kar so imeli je bilo pof* karlovačko pivo. Tudi veliko ostalih obiskovalcev je spraševalo za hrano. Tako nepodjetnost res težko srečaš.

Naslednji dan sem imel nekoliko “musklfibra”. Ne bi si mislil, da ga bom kdaj dobil od hoje. Ali je moja kondicija zanič ali pa je bila hoja res naporna. Zato je bilo nekako logično, da bo tokrat nekoliko več vožnje.
Ustavili smo se v Zadru, Sukošanu, Svetem Filipu i Jakovu, Biogradu, Vranskem jezeru, Murterju in Pakoštanih, kjer smo ujeli mažoretke med pripravami za letošnjo sezono in majhen otoček, ki ga je celo “krasila” cerkev (za koga vendar??). Zadnje mesto so bile Vodice. Sliši se zelo veliko, vendar ni. Malo sprehoda, kakšna pijača ali pa tudi ne, obvezno fotografija, malo smeha in tako spet v naslednjem mestu.

Zadar ima zelo lep stari del mesta do katerega poteka most namenjen samo pešcem. Na obali mesta so izdelali t.i. morske orgle, kjer valovi izpodrivajo zrak skozi posebne šobe, kar povzroča zvok. Biograd “krasi” velika marina jaht, Sukošan in otok Murter nista nič posebnega (no, vsaj tam kjer smo bili), Vodice pa poleg simpatičnega ozkega mestnega jedra in dveh krasnih papig, ki sta bili na samem vhodu v mesto, ponujajo tudi nacionalistične grafite o tem, kako je Gotovina heroj, ustaštvo super stvar in podobne neumnosti. Celo ulica posvečena ustaškemu ministru iz časov kvizlinške tvorbe NDH Mili Budaku, ki je podpisal rasne zakone, se da opaziti. Biti Hrvat je tam že v osnovi vrlina, ne da bi kar koli sploh naredil in dokazal svoje kvalitete. No, če sem že pri politiki, seveda moram omeniti tudi zaledje Zadra po katerem smo se kasneje vračali nazaj v hotel, kjer se še vedno vidijo porušene ali celo razstreljene srbske hiše. Ko sem se tako ustavil ob eni, da bi jo fotografiral, me je nek domačin cel čas gledal kaj počnem medtem, ko je pasel koze pred hišo. Izkazalo se je, da je gospod prijeten možak, ki tako kot večina starejših ljudi pač še najraje pojamra nad svojim slabim ekonomskim statusom oz. penzijo, ki jo baje sploh ne dobiva ampak mu otroci pošiljajo nekaj denarja, da lahko z ženo preživita.

Vransko jezero, obiskano na koncu, je bilo res primerno za lep zaključek dneva. Nekaj statistike je tukaj. Je največje hrvaško jezero. Zdi se kot pozabljeno, ob obali ni nikjer nič pozidanega. No, to je seveda pozitivno. da ne bo pomote. Zanimivo je, ker je sladkovodno oz. rahlo somorično, čeprav leži ob neposredni bližini morja, na trenutke celo manj od kilometra. Je pravi zaklad za ljubitelje ptic, ki imajo tam glavno besedo. Letos je njegova gladina precej nizka, saj sta bila zima in del pomladi zelo sušna. Kakšno leto se celo zgodi, da delno zamrzne. Zaradi pozne ure je odpadel obisk razgledne točke, ki se nahaja točno na sredini dolžine jezera. Pa kdaj drugič.

Naslednji dan je sledil še obisk Nina in otoka Vir ter kopanje v morju.

Od turistov so prevladovali domačini, Slovenci, sploh Štajerci. Opazil sem tudi Poljake, Angleže, Nemce in nekaj malega Francozov.

Ko sem se vračal domov, je pot potekala po jadranski magistrali vse do Rijeke, tako da sem spet lahko obnovil znanje o poznavanju otokov tega dela hrvaške obale.

Advertisements

maj 4, 2007 - Posted by | Potovanja

Zaenkrat še ni komentarjev.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: