ateistek

Privlačnost skrajnega vremena

Tromba nekje med Hvarom in BračemEkstremnega vremenskega doživetje sem bil deležen dvakrat v življenju. Prvič se je to zgodilo v moji rani mladosti, ko sem bil na počitnicah na deželi pri dedku in babici. Bili smo na njivi in ročno pobirali posušeno seno. Okoli nas se je začelo oblačiti vendar je sonce še vedno sijalo. Nismo se preveč ozirali na vse skupaj. Kar naenkrat se je v daljavi zaslišalo strašansko bučanje in na sosednjem hribu se je videlo, kako močno se drevesa upogibajo v vetru. Pri nas pa totalno brezveterje. Bučanje se je vse bolj približevalo in postajalo vse bolj glasno, tako da smo hitro začeli bežati proti domu. Čez nekaj trenutkov nas je veter ujel in spominjam se, da je bil tako močan, da sem imel občutek, kot da me neka močna roka grabi po telesu in me bo zdaj, zdaj dvignila v zrak. Držali smo se za roke in bežali kolikor hitro se je dalo, eden drugega nismo slišali kljub dretju, seno je letelo po zraku, drevesa pa so proizvajala nezaslišano bučanje in se zvijala pod sunki, tu in tam pa se je celo slišalo pokanje vej. Bilo je resnično grozno. Spominjam se, da mi je kot otroku šlo od groze na jok vendar preprosto ni bilo časa. Nič drugega ni bilo pomembno kot zaklonišče oz. naša varnost. K sreči je bila njiva od hiše oddaljena okoli 100 metrov, tako da smo nekako le pritekli do varnega cilja, saj smo imeli veter v hrbet. Drugače si ne predstavljam, kako bi se premikali. Še zadnje kar sem naredil, preden sem vstopli, je bil pogled nazaj, kjer se je videlo, kako je pokrajina izginjala, saj jo je prihajajoči steber dežja, divje nošen z vetrom, vse bolj požiral in hitel proti nam. Vse skupaj ni trejalo niti20 minut in zopet je posijalo sonce. Posledice divjanja vetra so bile vidne skoraj na vsakem koraku vendar se narava k sreči vedno zaceli.

Druga izkušnja pa se mi je pripetila kar v Ljubljani, leta 2001. Verjetno se večina ljubljančanov spominja tistega leta po razbitih avtomobilih zaradi debele toče. Takrat sva se s kolegom ravno peljala domov, ko se je zgodilo. Najprej močan dež, nato drobna toča, ki pa se je vse bolj debelila. Promet je takoj obstal in vsi so začeli panično iskati zavetja in zavijati s ceste. Tako sva zavila pod neko drevo misleč, da bo kaj pomagalo, vendar je bilo to iz trenutka v trenutek bolj okleščeno in na koncu je bilo komaj še kaj listov na njem. Razbijanje toče po avtomobilu se je slišalo kot da bi nekdo v nas metal kamenje. Cel čas sem si govoril: Nehaj,nehaj..Tako je razbijalo, da sem gledal okoli kako naj se zaščitim, če razbije tudi stekla. Celo sonce se je že kazalo, vendar so ledeni kosi še vedno padali po avtu. Kolega se je držal za glavo in panično razlagal, kako nima avta zavarovanega za take stvari. Ko se je razbijanje končno poleglo sva stopila ven in pogledala vso škodo. Avto je bil prekrit z listjem in k sreči le manjšimi vejami. Listje je očitno res ublažilo udarce. Bilo je nekaj krepkih vdrtin vendar niti približno toliko kot smo kasneje videli v poročilih, kjer so kazali posnetke močno razbitih avtomobilov.

In kaj je v vsem tem privlačnega? Bes in moč narave, občutek, da smo zanjo nekaj napomembnega a hkrati njen del. Dogajanje ponavadi ostane za večno zapisani v spominu. Najbolj privlačno pri vsem pa je, da se ob takih dogodkih sproži kopica občutkov.

Pa čim več mirnega vetra v vaša jadra.

Advertisements

april 15, 2007 - Posted by | Narava

5 komentarjev »

  1. Ja sej… april mesec je in ravnokar sem od kolegov okoli sebe zvedla, da se folk že kopa v morju…APRILA!!??! Včasih, če smo meli srečo, smo za prvomajske praznike namakal prstke v morje. Da bi se cel namočil ni blo variante, k je blo tko mrzlo. Ah ja… sam da je toplo…meni je fajn.

    Komentar od Foka | april 16, 2007 | Odgovori

  2. Ja, res se nekateri najbolj vročekrvni že kopajo v morju. V soboto sem bil v Opatiji in se jih je nekaj že “brčkalo”..

    Komentar od ateistek | april 16, 2007 | Odgovori

  3. Veš v tako groznih situacijah, kot je bila, ko si ti zaprt v kovinski kletki, nad tabo pa bučijo udarci debelih kosov ledu, skleneš roki in pogledaš v nebo, k njemu 🙂
    Zdaj sem pa predrzna, kajne? Šala. Ampak ob prebiranju situacije sem res pomislila, lej zdaj zdaj bo napisal, da je v strahu za svoje življenje začel molit. 😉

    Komentar od sasagercar | april 16, 2007 | Odgovori

  4. He,he, vedno me nasmeješ:) Da bi se v skrajni situcaiji predal in začel molit, se mi zdi najhujši možni scenarij. To pravzaprav pomeni predajo oz. kar bo pa bo….

    Komentar od ateistek | april 16, 2007 | Odgovori

  5. Strinjam se s tabo, da so take izkušnje kljub groznim občutkom tisti trenutek vseeno neko posebno doživetje. Mogoče zgolj zaradi adrenalina, ampak čeprav strah, te na koncu vendarle navda neko tako pozitivno občutenje…no vsaj mene. Seveda če je happy end…

    Komentar od Val | april 19, 2007 | Odgovori


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: