ateistek

Predlog za beatifikacijo Plečnika

500 sit Plečnik  Beatifikacija je pojem, ki pomeni dodeljevanje posebnih časti RKC določenemu posamezniku. Dodelijo mu jo, če dokažejo “njegovo herojsko krepost in svetost s čudežem”. Bruh! 

V primeru Plečnika je ta “čudež” njegova nekritična popularnost od katere si tudi sama institucija nekaj obeta. Lahko je tudi obratno, ko po beatifikaciji cerkveni vrh poseže, ko želi nekega posameznika povezanega z RKC oprati zgodovinske krivde in popraviti splošno optiko gledanja nanj in seveda s tem tudi nase. V resnici pa gre za psihološke trike nad masami, ki sprejemajo katolištvo kot svoj vrednostni sistem in seveda tudi širše.

Izraz beatifikacija se sliši kot nek nobel izraz, kot da gre za visoko znanost – mimogrede, zapleten izraz substanciacija ima veliko bolj primitiven pomen kot zgleda, saj ni nič drugega kot preneseno, simbolno, obredno dejanje “žretja Kristusovega telesa” v obliki kruhka, pardon, hostije. 
Torej, beatifikacija ponavadi pride prav, ko si cerkveni predstavniki ponovno zaželijo vcepiti pomembnost svoje institucije in njenih kriterijev presoje na širšo družbeno substanco.

Ker je spošno znano, da Plečnik predstavlja nacionalni lik, ki je pri ljudeh večinoma sprejet zelo pozitivno (čeprav velja za, na trenutke, kar precej trdo in samopašno avtoriteto na svojem področju dela), želi seveda tudi RKC pristaviti svoj lonček v vsej tej uspešni nacionalni zgodbi in pokazati Slovencem, kako se je tako pomemben človek ukvarjal tudi z njenimi segmenti resnice, da mu je pripravljena celo podeliti naziv blaženega. Vse skupaj pri povprečnem verniku seveda zelo “pali”.

Res je, Plečnik je bil pripadnik katolicizma. Dvomim sicer, da se je za to svobodno odločil pri 18-ih letih, brez predhodnih iniciacijsko-manipulacijskih obredov, ampak tukaj to ni pomembno. Odnos Plečnika do RKC se kaže v njegovi servilnosti tej, za njega moralni avtoriteti, ki ji je posvetil kar nekaj svojih arhitekturnih dosežkov. Posvetiti RKC umetnost pa večinoma pomeni reciklirati eno in isto idejo na tisoč in en način. Veliko izbire ravno nimaš, če si seveda ne želiš biti v laseh s predstavniki RKC ali njenimi poslušnimi ovčicami z interpretacijami o “žaljenju verskih čustev”.

Kaj sploh je cerkvena umetnost? Menim, da pravzaprav nič, saj osebno pojem umetnosti ne morem podeliti nečemu, kar ima že v naprej znan predznak in ni odraz svobodne ustvarjalnosti ampak sposojene domišljije verske institucije, implementirane na nivo družbe. Ravno zato bi rekel, da je RKC s svojo ideološko šaro kvečjemu prostovoljno zavirala njegove potenciale, če seveda izhajam iz predpostavke, da jih je res imel.

Menim, da predlog beatifikacije Plečnika ni nič drugega kot še en nov poskus ideološkega markiranja teritorija in prežemanje tega naroda z novo-starimi cerkvenimi triki. Seveda si katoliški del tega narod, tudi želi biti del nove manipulacije. Lep občutek je namreč, ko ti nekdo servira pohvalo pa čeprav to dela zase.

12 marca, 2007 Posted by | Religije | 15 komentarjev

V ljubem miru nam je dogočasno živeti

Nagasaki bomb Očino je res veliko resnice v tem, da ko je človek na oblasti pravzaprav zgubi občutek za dejanske probleme ljudi, ki jim vlada ampak postane del sistema, ki ima svoj ustroj in logiko. Vsaj tako se mi zdi, ko prebiram Sobotno prilogo, ki povzame stališča Zbigniewa Brzezinskega, ki je pred senatnim odborom za zunanjo politiko neusmiljeno napadel bližnjevzhodno politiko Bele Hiše. Namreč, mož je bil nekoč Carterjev svetovalec za nacionalno varnost.
Očitamo mu sicer lahko kar nekaj dvojne morale, saj je prav on v sedemdesetih letih začel mobilizirati mudžahide (med njimi je bil Osama bin Laden), ki naj bi zrušili prosovjetski režim v Afganistanu. Recimo, da zato, ker je bil nekoč na oblasti pozna današnje metode in trike dela ameriške zunanje politike.

Ker ZDA niso našle orožja za množično uničevanje v Iraku (verjetno je, da ga niso niti iskale saj so vedele, da ga sploh ni tam) so pentagonski jastrebi vojno predefinirali v “ideološki spopad našega časa”. Torej nekaj podobnega kot spopad z nacizmom ali stalinizmom. Da gre za perverzno posploševanje govori dejstvo, da zgolj manjši del muslimanov podpira islamski terorizem in da ni jasno skristaliziranega sovražnika.

Vojno v Iraku je Brzezinski v svojem nastopu pred senatom razglasil za zgodovinsko, strateško in moralno polomijo s katero so ZDA spodkopale svoj ugled v svetu. Naftno imperialistične ambicije ZDA, ki so se začele z lažiranimi podatko o iraškem orožju za množično uničevanje so še bolj destabilizirale Bližnji Vzhod. Ker v Iraku ne gre vse po načrtih, v Pentagonu zaradi potreb javnosti iščejo krivca za polom. Med najbolj priročnimi se zdi Iran (celo slovenska politika verjame temu, saj je med novemberskim obiskom Janše v Saudski Aarabiji in Kuvajtu bilo slišati, da prav kvarni vplivi iz soseščine motijo Američane pri “zgodovinskem demokratiziranju” Iraka).

Brzazinski je opozoril senatorje na zapis v New York Timesu januarja 2006, ki govori o zasebnem srečanju Busha in Blaira dva meseca pred napadom na Bagdad in temelji na pričevanju britanskega diplomata, ki je sodeloval pri pogovoru. Bush je Blaira opozoril, da z orožjem za množično uničevanje v Iraku slabo kaže in da si bo potrebno izmisliti neke druge razloge za napad. Bush naj bi omenil tudi več rešitev.
“Nekatere med njimi so bile naravnost neverjetne…” je povedal Brzezinski toda senatorjem potem ni razkril več podrobnosti.

Nastop Brzezinskega začuda v javnosti sploh ni odmeval. Še najbolj se je nanj odzvala skupina 22 najuglednejših ameriških fizikov, med katerimi je tudi ducat nobelovih nagrajencev, ki je skoraj v nekakšnem obupu naslovila pismo na kongres. Kongresu so predlagali, naj po hitrem postopku spejme zakonodajo , ki bo predsedniku ZDA omejila pristojnosti pri uporabi jedrskega orožja proti državam, ki tega orožja nimajo v svojih arzenalih.
In zakaj so fiziki zagnali tako paniko? Ker je Bush 18 aprila lani javno izjavil, da je “jedrski udarec po Iranu ena od možnosti, ki so zdaj na mizi.”
Če bi se to res zgodilo, bi uporaba umorila več 10.000 ljudi v hipu, pa ne samo v Iranu ampak tudi v soseščini. Da vplivov na že tako ali tako načet ekosistem ne omenjam. Še huje, verjetno bi tudi Iran udaril nazaj, saj ima rakete s katerimi lahko udari po ameriških zaveznicah na Bližnjem Vzdodu, predvsem Izraelu. In potem rekcije Izraela, ki ima ravno tako jedsrko orožje…..Pošastni scenarij!

Dejstvo je, da je Busheva vlada v zadnjih petih letih temeljito spremenila svojo jedrsko politiko, brez vednosti kongresa in ameriške javnosti. Vse bolj se briše distinkcija med jedrskim in konvencionalnim orožjem.

Na potezi je ameriški kongres, ki mora ustaviti to poglabljanje v vse večji svetovni kaos in morijo. V Evropi pa predvsem del t.i. nove Evrope, ki je leta 2003 nekritično privolila v okupacijo Iraka. Torej tudi, sramota, Slovenija.

12 marca, 2007 Posted by | Berem | Komentiraj