15 let od sramote imenovane “Izbrisani”

Ja, toliko časa se nekateri posamezniki borijo, da bi jih Slovenija tretirala kot človeška bitja z dostojanstvom.

In kaj povprečen Slovenec, ki je nastrojen proti tem ljudem in mentalno obložen z nacionalizmom, pravi, ko sliši za njih?

Najprej to, da jih imenuje “takoimenovani Izbrisani”. Ne vem sicer zakaj “takoimenovani”? Kot da bi si izbris nekdo izmislil.

Nato pravijo, da so si Izbrisani sami krivi, ker niso zaprosili za državljanstva ob pravem času. In tukaj se vse konča. Nihče pa se ne vpraša, zakaj bi to takrat sploh morali narediti. Če pogledamo logično, niso bili oni tisti, ki so kakorkoli spremenili svoj pravni status ampak Slovenija, ki se je spremenila iz republike v državo.

Prebivalec Jugoslavije je lahko imel samo eno stalno prebivališče. In ker se je Slovenija šla osamosvojitve, bi bilo povsem logično, da bi vsi ljudje, ki so bili v tem trenutku zatečeni – po stalnem prebivališču – v Sloveniji tudi avtomatsko tretirani kot njeni državljani. Razen, če tega sami ne bi hoteli. Vendar ne, naši vrli politiki, večina seveda obremenjenih z nacionalizmom, je to dejsto zanemarilo in je raje ubralo drugačno pot. Ni bilo pomembno stalno prebivališče ampak kraj rojstva. Kot da bi bila Slovenija samostojna že prej, preden so ti ljudje prišli sem. Pravne okoliščine so bile povsem drugačne kot v drugih državah, ki ne nastajajo čez noč iz neke skupne države. Slovenija pa se je obnašala kot da je tukaj kot samostojna država že od vedno.

In tako so vsem tistim, ki so bili rojeni v drugih republikah, avtoritativno poslali obvestilo, naj si uredijo slovensko državljanstvo. Skratka, namesto, da bi jim dali na izbiro, da lahko avtomatično dodeljeno državljanstvo zavrnejo, če jim ne odgovarja in postanejo tujci po svoji volji, so naredili obratno in ljudi živeče v Sloveniji s stalnim prebivališčem diskriminatorno razdelili na tiste, ki jim je bilo državljanstvo dodeljeno avtomatično in druge, ki so to šele morali dobiti. Tako je recimo bilo veliko nacionalno mešanih družin kjer so določeni člani, rojeni v Sloveniji imeli državljanstvo, drugi člani, rojeni v drugih republikah, pa so živeli v strahu, da bodo pa mogoče, zaradi slabega dneva kakšnega od uradnikov, kar naenkrat postali tujci in bi družini grozila razselitev. Seveda je bil ta strah odveč, vendar kdo jim je lahko karkoli zagotovil v tistem trenutku?

Če bi Slovenija v trenutku osamosvojitve bila v funkciji ljudi, ki so živeli na njenem območju in so imeli stalno prebivališče, se sramota Izbrisanih ne bi nikoli zgodila, saj njeni prebivalci ne bi bili razdeljeni. Tako pa se je oholo obnašala kot da je v funkciji same sebe in vsem tistim, ki zaradi kakršnega koli že razloga niso uspeli pravočasno urediti državljanstva po njenih zahtevah, iz besnega nacionalizma priredila izbris iz evidence prebivalstva.

Nihče ne more reči, da ti ljudje niso hoteli slovenskega državljanstva. Če ga res ne bi hoteli, potem se ne bi slišalo za njih. Na njihovo stran je stopilo celo ustavno sodišče, vendar se še vedno nič ne zgodi. Očitno praksa cirkusanta Heiderja, ki se norčuje iz svojega ustavnega sodišča, ni niti pri nas tuja.

Slogan “I FEEL SLOVENIA”, je pri Izbrisanih lahko še kako kruto razumljen. Z vso pravico.