ateistek

Sadizem naš vsakdanji

Pismo Berte B. iz Celja Nedeljskemu Dnevniku:

Povedal vam bom, kaj vse si lahko privoščijo trgovska podjetja. S prodajalci in prodajalkami ravnajo kot z živino. Do tal te poteptajo in ti vzamejo človeško dostojanstvo.
V dveh tednih sem morala opraviti več kot 58 ur nadur. Vodilni so zagotavljali, da se nam bo splačalo vsako nadurno delo. Pri izplačilu osebnega dohodka je bilo poleg rednih ur prikazanih samo 15 ur nadurnega dela. Je razliko vzela megla? Kako naj sedaj družini razložim, kakšno nadurno delo sem opravljala in kam je izginilo 43 nadur? Lahko si predstavljate, da mož in družina upravičeno dvomijo. Vseh nadur, ki sem jih opravila na delovnem mestu, enostavno ne morem prikazati, ker jih ni na plačilnem listu.
Trgovci jemo vedno mrzlo malico, največkrat sendvič. To je tako imenovano zdravo prehranjevanje. Varstvo otrok šefov ne zanima, kot da so vrtec in šole odprti 24 ur na dan. Kam torej z otroki? Naši vodilni so vse pripravili zelo pretanjeno in nenehno ponavljajo, da imajo za vsako delovno mesto na zalogi že več kot 100 prošenj. Samo poklicati bi morali in naše delovno mesto bi bilo zasedeno z drugo osebo. Varnostniki niso hoteli, niso smeli odkleniti izhodnih vrat, da bi šle v vrtec po otroke. Varstva seveda ni za 24 ur na dan. Šefi imajo do nas zaničevalen in podcenjujoč odnos, po mojem mnenju pa so sami nesposobni organizatorji. Mnoge so padale v nezavest. Več trgovk mora zaradi podcenjevanja, izčrpanosti, zaničevanja in psihičnih pritiskov iskati pomoč v zdravstveni interventni postaji ali ambulanti. O tem ne smejo govoriti. Odpeljati so morali tudi sodelavko, ki ima moža policista. Po nekaj takih posredovanjih nam je šef strogo prepovedal, da bi še kdo klical rešilca ali obvestil njihove ožje sorodnike. V najbolj hladnih dneh so izklopili ogrevanje zaradi večje učinkovitosti zaposlenih, kot so dejali, čeprav so se pritoževale tudi stranke, da jih zebe. Klicale smo inšpektorat za delo, odgovor inšpektorice po telefonu pa nas je zgrozil. Dejala je, da je potrebno zaradi službe tudi potrpeti, češ, poglejte, koliko je nezaposlenih. Zaradi vsega tega mi je razpadel zakon. Saj razumem moževe očitke, da sem popolnoma zanemarila otroke in njega ter vsa domača opravila. Možev očitek, da ima ženo samo na fotografiji in na poročnem dokumentu, je resničen. A kdo je kriv? Odgovore vodilnih in raznih državnih organov že v naprej poznam.”

Izjava Sama Hribarja Miliča: “Delodajalci so zaradi neugodne zakonodaje pri odpuščanju delavcev prisiljeni v mobing“.
Zanimivo je, da gospod parazit z Gospodarske Zbornice, ki ne ustvarja nobene dodane vrednosti ne pogleda v tujino, kjer je odpuščanje delavcev lažje pa vendar se vseeno dogaja nečloveško ravnanje in psihično nasilje.

Trgovsko podjetje Lidl prihaja na slovensko tržišče. Zato je zelo dobro vedeti, da je to podjetje češkim trgovkam prepovedalo iti na stranišče več kot enkrat na dan. Izjema so bili dnevi, ko so imele menstruacijo. Takrat so morale nositi rdeč trak zavezan okoli glave, da se je vedelo, da gredo lahko dvakrat na stranišče.

Podjetje Mehano je delavcem izdalo pravilnik o “delovnem redu in disciplini” na delovnem mestu, kjer je prepovedano:
-imeti vklopljen radio
-uporabljati mobilni telefon
-nepotrebno pogovarjanje na glas
-odhajati na kavo ali po osvežilne napitke, razen v mini pavzi ali v času malice
-prinašati hrano na delovno mesto in v garderobo
-predčasno odhajanje v garderobo
-kaditi v času mini pavze

Delavci se ne upajo povedati, kaj vse se jim dogaja na delovnem mestu. Kako naj potem vemo, da takšnih delovnih taborišč ni še več? Podatki (ne vem kako so jih sicer dobili) pravijo, da naj bi v EU in ZDA od 8 do 16% podjetij vzpostavljalo odnose znotraj podjetja z mobingom. Mogoče pa smo že prešli v tako družbo, ki je vse manj senzibilna na take pojave. Na Financah je recimo izjemno težko zaslediti članek, ki bi bil naravnan v smer delavskih pravic. Ko so njihovi novinarji pisali o delavski stavki prejšnjo zimo, je bilo čutiti primerjave s socializmom ali celo komunizmom.  Pravzaprav je v današnjem času zelo težko govoriti o delavskih pravicah, ne da bi si kdo zlobno privoščil tovrstnih primerjav. 
Družba je šla v smer kapitala. Prav. Vendar kako daleč bo šla, bomo pa še videli. Na nekaterih delovnih mestih se že kaže, da je mera polna.

Država bo morala nase prevzeti moralni del in preko medijev začeti z izobraževanjem. Pričakovati, da bo trg izločil mobing podjetja ali da se bodo nekateri delodajalci spremenili, je utopično.
Ljudje, ki so izpostavljeni hudim vsakodnevnim pritiskom na delovnem mestu, bolj obolevajo za rakom, sladkorno boleznijo, infarktom, bolečinami v hrbtenici, bolj so anksiozni in hitreje podležejo alkoholizmu. Zato je to dolžna storiti. Družba bolanih in zgaranih delavcev ji ne bo prav veliko koristila.

Advertisements

februar 23, 2007 - Posted by | Berem

35 komentarjev »

  1. NIHČE ne sili teh ljudi delati tega dela, odidejo lahko kadarkoli, samo v glavi si morajo razčistiti, koliko se SAMI cenijo in KAJ so pripravljeni sami storiti zase, da bi jih drugi cenili bolj. Pred sedmimi leti sem delal v firmi, kjer sem na sedežu firme in doma nek mesec naredil 310 delovnih ur, moja neto plača pa je bila že takrat pol milijona sit, nadure se sploh niso obračunavale. Pa sem vseeno odšel in nikoli mi ni bilo žal…

    Zapisano zgoraj pa se ne bo spremenilo, ker je za nekvalificirana dela na trgu dovolj ponudbe delovne sile. Indijcev in Kitajcev je skupaj 2,5 milijarde.

    Mazzinija poznaš? Morda bi ga lahko kdaj prebral: “Ko ves zahodni svet, kamor bi Slovenec rad, ceni edino še logotipe in ideje, torej tipične sadove pameti in talenta, jih taisti Slovenec prav pobožno malikuje skupaj z vso zahodno čredo – a v svojem kraju bo cenil in spoštoval fizikalne delavce, ki se za drobiž prodajajo lastnikom teh logotipov. Hm, dame in gospodje, počasi se bo treba odločiti, koga podpreti? Neizobraženih fizičnih delavcev brez talenta je povsod po svetu dovolj in kar je še važneje, na kupu so zbrani v veliko večjih količinah kot pri nas.” http://friends.s5.net/mazzini/clanki/internet309.html

    Komentar od ombudsman | februar 24, 2007 | Odgovori

  2. Torej, če prav razumem: ker je na trgu veliko delovne sile, lahko z delavci delodajalec počne kar ga je volja? Kar pa je še huje, sporočaš, naj krivdo za tako obnašanje delodajalca prevzame delavec….Bruh! Lahko mi citiraš kogar hočeš, vendar takega razmišljanja ne bom nikoli sprejel. Vsak človek ima pravico do dostojanstva, tudi tisti, ki je sprejel najbolj nekvalificirano delo.

    Komentar od ateistek | februar 24, 2007 | Odgovori

  3. Odgovor so močni sindikati, delavske stranke, ki se borijo za prikrajšani del populacije, ki lahko skozi parlament vsiljujejo redistribucijo prihodkov in določajo standarde, od minimalnih plač, do števila nadur, do plačane malice in prevoza itd.

    Delavci bi se morali zavedati, da se morajo boriti za svoj delež pri gospdarski rasti. In manj bi morali poslušati in upoštevati tiste, ki se že valjajo v denarju in so polni nasvetov, kako si je lahko najti dobro delo, ker je dela dovolj in kako so si sami krivi, če jim to ne uspe.

    Komentar od jin | februar 24, 2007 | Odgovori

  4. “Unintelligent people always look for a scapegoat.” – Ernest Bevin

    Ateistek, če že iščeš grešnega kozla (to je mimogrede tvoj vzorec mišljenja), se rajši poglej v ogledalo. Ti kot potrošnik želiš za svoj denar dobiti največ, zato boš kupovai tam, kjer je cost-benefit razmerje zate najboljše. To ima seveda tudi posledice na obnašaje trgovcev, ki si želijo čimbolj znižati vse stroške in maloprodajne cene, da ti kot potrošnik ja ne bi kupoval pri konkurenci.

    Ta tekma za kupca seveda ni brez konca in dna. Dno določajo minimalni še sprejemljivi profiti za lstnike (tudi ti, celo če denar vložiš samo v banko, si želiš nek donos, obresti) in minimalni pogoji dela ter prihodki za delavce.

    Delavske pravice ne obstajajo tako kot človekove pravice, so različne. Vsak delavec je v delovnem odnosu POVSEM PROSTOVOLJNO. To je tako kot v partnerstvu: če ti na drugi pogodbeni strani kaj ni všeč, lahko vedno odideš in izstopiš iz pogodbenega odnosa. Če pa toleriraš takšno obnašanje do sebe, si si kriv povsem sam. Gre samo za vprašanje višine pragu.

    Delodajalci bodo v trgovini, kot je trgovina dnevnopotrošnih dobrin, kjer je konkurenca daleč najhujša, delovali ravno na pragu še sprejemljivega zanje in delojemalce (torej na ravni minimalnih še sprejemljivih donosov in minimalni ravni delovnih pogojev za zaposlene).

    To je ravnovesna lega. Večja konkurenca bi pomenila že propadanje podjetij ali pa izstopanje akterjev iz tekme: lastnikov zaradi premalo donosa in delojemalcev zaradi prenizkih pogojev dela.

    VSE TO SE DOGAHA ZARADI TEBE, SAMO ZARADI TEBE, KI ŽELIŠ ZA SVOJ DENAR DOBITI KAR NAJVEČ IN KUPUJEŠ TAM, KJER JE CENEJE.

    Glej še enkrat uvodno misel.

    Komentar od ombudsman | februar 25, 2007 | Odgovori

  5. Še pripis. V moji bližini je Mercator pred kratkim odprl novo samopostrežno trgovino, ki dela pet dni na teden od 8h do 19h, ob četrtkih in nedeljah pa od 8h do 12h.

    V poslovalnici, ki ima cca. 500 kvadratnih metrov prodajnih površin, je zaposlenih vsega skupaj 9 ljudi, v vseh izmenah skupaj, res so pridni. Tudi zaradi takšne učinkovite ogranizacije dela lahko v tej trgovski mreži kupim trajno mleko po 0.56 evra ali pa 100 gramov sira brie po 0.61 evra.

    Jaz sem vsaj toliko pošten do sebe, da si priznam, da so mi takšne cene zelo všeč in se ne delam mono z iskanjem krivcev med lastniki. Zaposleni garajo zaradi mene in moje želje po čim cenejših nakupih.

    Komentar od ombudsman | februar 25, 2007 | Odgovori

  6. Torej, če zelo na kratko (na dolgo, kot ti, ne mislim, ker je tvoje razmišljanje popolnoma lahko ovrgljivo) povzamem tvoja zadnja dva komentarja:

    Mene smatraš krivega (torej tudi celotno družbo), ker se v trgovskih podjetjih dogaja mobing, saj si pač želim kupiti cenejše izdelke.
    PRAV NIČ ME NE BI MOTILE NEKOLIKO VIŠJE CENE, ČE BI TO DEJANSKO IMELO VPLIV NA MANJŠE ZLORABLJANJE DELAVCEV.
    Prepričan pa sem, da imajo trgovska podjetja zelo dobre dobičke, ki NE BI bili prav nič višji, če bi z delavci tretirali kot s človeškimi bitji. Če izhajamo iz razlage, da so dobički podjetij gonilo razvoja in bi bil napredek družbe zaradi manjšega dobička manjši, sem TAKOJ pripravljen plačati to ceno. Ne želim si “napredka” družbe za ceno popolnega ekonomskega darvinizma, bolanih ljudi, človek-človeku-volk viže in degenerirane družba. Menda pa nismo na nivojih živali. Če pa smo, pa naj se to vnese v zakonodajo.

    Če družba nima jasno določenih mehanizmov, da prepreči psihično in fizično nasilje delodajalcev, se bomo hitro vrnili nazaj v sužnjelastništvo. Dovolj je en tak tip kot si ti (ti si tisti neuravnovešenec, ki sem ga imel čast spoznati pod imenom energetik, ne?), da se v trenutku izniči celoten civilizacijski napredek človeštva, ki ga je s težavo dosegel od začetkov industrijske revolucije.

    Komentar od ateistek | februar 25, 2007 | Odgovori

  7. Ne razumeš. Ljudje, ki lahko ponudijo samo roke in na njihovo delovno mesto čaka še 100 podobnih, nimajo v pogojih mobilnega kapitala in delovne sile absolutno nobene pogajalske pozicije, razen “take it or leave it”. To je realnost, ki je ne boš spremenil z blebetanjem o nekih pravicah.

    Razumeš, kaj je realnost? To je nekaj, kar se ne ozira na moje ali tvoje mnenje, ampak deluje po svojih zakonitostih, pa če ti v protest temu uprizoriš protestni samosežig.

    Sprejmi realnost, kakršna je, in od tam naprej išči rešitve. Edina, ki deluje v opisanem primeru, je, da si ljudje pomagajo sami, si z znanjem dvignejo pogajalsko pozicijo na trgu dela.

    Ampak še vedno bo ostalo veliko takšnih, ki bodo mislili, da imajo te in one pravice. Ok, neumnost in zanikanje realnosti imata pač svojo ceno, zelo pogosto v tem, da moraš delati zgoraj opisana dela. Vsakdo je svoje sreče kovač, z upoštevanjem realnosti takšne, kot je, je kovanje precej uspešnejše kot z njenim zanikanjem.

    Če imaš veselje, se bori še proti gravitaciji. Ni pravična, ljudem bi bilo veliko lažje v breztežnosti.

    Komentar od ombudsman | februar 25, 2007 | Odgovori

  8. Ti ne razumeš. Kljub temu, da lahko nekdo ponudi samo roke za delo, ga nihče nima pravice psihično ali fizično zlorabljati ampak morajo tudi za take ljudi obstajati jasno določena pravila oz. civilizacijske norme pod katere ni mogoče iti, ne da bi tisti, ki jih prestopi, bil kaznovan.
    Človeško realnost krojimo ljudje sami. Nanjo lahko vplivamo preko zakonov, ne pa, da jo prepuščamo logiki ekonomskega darvinizma.
    Govoriti, da je izkoriščanje delavcev nekaj popolnoma normalnega in neizogibnega, tako kot je neizogiben zakon gravitacije oz. da je vse skupaj kruta realnost,je resna žalitev za vse tiste delodajalce, ki igrajo pošteno na trgu dela in spoštujejo svoje delavce, tudi tiste, ki so najmanj izobraženi in opravljajo najmanj zahtevna dela.

    Komentar od ateistek | februar 25, 2007 | Odgovori

  9. Sorry, nimava enakih epistemoloških izhodišč.

    Moje je, čim objektivneje in neosebno spoznati realnost, kakršnakoli objektivno je, brez vrednostnih sodb. Tako deluje znanost, vrednostno vrednotenje pride na vrsto šele kasneje, v drugem koraku.

    Tvoje izhodišče je vrednostno vrednotenje realnosti skozi njeno spoznavanje, ali celo pred spoznavanjem. Na tak način realnosti nikoli ne vidiš gole, objektivne, kot je, pač pa vedno deformirano s svojimi vrednostnimi sodbami.

    Si v večini, ampak takšni še nikoli niste rešili nobenega problema, le k obstoječim dodajate nove.

    Končal.

    Komentar od ombudsman | februar 25, 2007 | Odgovori

  10. Mislim, da je spodnjo misel zinil Einstein, ampak ne me držat za besedo. V tej misli je tudi opisana razlika med ljudmi, ki iščejo resnico in drugimi, ki iščejo grešne kozle.

    Those who forget good and evil and seek only to know the facts are more likely to achieve good than those who view the world through the distorting medium of their own desires.

    Komentar od ombudsman | februar 25, 2007 | Odgovori

  11. “Pred sedmimi leti sem delal v firmi, kjer sem na sedežu firme in doma nek mesec naredil 310 delovnih ur, moja neto plača pa je bila že takrat pol milijona sit, nadure se sploh niso obračunavale. Pa sem vseeno odšel in nikoli mi ni bilo žal…”

    Povedal si dovolj, da si razložil svoje nerazumevanje svobode in svobodnih odločitev. Mnoge te delavke dejansko nimajo možnosti izbire, ki jo ponujaš “take it or leave it”. Ker ko imajo na kocki golo preživetje sebe in lastne družine, bodo požrle sranja še pa još, da bodo nekoč vsaj njihovi otroci splavali. Zagovarjanje izkoriščanja teh ljudi v stiski, na robu preživetja, češ, da je še dovolj ljudi drugje, ki bi delali še bolj pod ceno, v še bolj nemogočih razmerah, pa je za Človeka nesprejemljivo. Vsak ima pravico do dostojanstva in spoštovanja, tudi človek na dnu trga dela.

    Komentar od NN | februar 26, 2007 | Odgovori

  12. “Zagovarjanje izkoriščanja teh ljudi v stiski, na robu preživetja, češ, da je še dovolj ljudi drugje, ki bi delali še bolj pod ceno, v še bolj nemogočih razmerah, pa je za Človeka nesprejemljivo. Vsak ima pravico do dostojanstva in spoštovanja, tudi človek na dnu trga dela.”

    Jaz tega ne zagovarjam, samo pravim, da tako je. Kdor se hoče izkopati iz takšnega dela, se lahko. Pa ne mi rečt, da se ne da, ker osebno poznam ljudi, ki so se – samo meglo v glavi so si morali razkaditi. Prijateljica je bila tako izkoriščana kot turistična vodička, pa je ob delu naredila fakulteto in MBA. In to v grdih ZDA, kjer je morala za študij vzeti kredit. Pravi tudi, da so bili njeni sošolci v povprečju starejši od 40 let, povsem navadni ljudje, ki so se ob delu in družinah odločili, da bodo napredovali po družbeni lestvici.

    Kdor ničesar noče storiti zase in ne kaže nobene samoiniciative, naj od družbe ne pričakuje preveč in naj ne išče grešnih kozlov zunaj sebe.

    Komentar od ombudsman | februar 26, 2007 | Odgovori

  13. In kaj bi se, seveda govorim hipotetično, zgodilo, če bi vsi imeli fakultete? Kdo bi potem opravljal dela, ki so slabše rangirana?

    Zelo me moti ta splošno znan argument, češ, sami ste si krivi, da morate opravljati slabo plačana dela.
    Vsak človek ima svojo življensko zgodbo in zato, ker je mogoče njegova nekoliko manj uspešna na področju financ, še ne pomeni, da mora biti zato na dnu, tretiran kot živina…Nekaj menda šteje tudi poštenost in morala.
    Zagovorniki ekonomskega darvinizma razgrajujete celoten humanizem.

    Komentar od ateistek | februar 26, 2007 | Odgovori

  14. “Kdor ničesar noče storiti zase in ne kaže nobene samoiniciative, naj od družbe ne pričakuje preveč in naj ne išče grešnih kozlov zunaj sebe.”

    Poznam pozicijo, ko se skrbi za druge enostavno razbremeniš s stališčem: so si krivi sami. Takšna pozicija je zelo enostavna, da ti ni potrebno vključiti empatije, a v nobenem primeru ne sme opravičevati – v tvojem primeru povsem spregledanega bistva Ateistovega prispevka – tiranije tistih, ki so nad tistimi z dna.

    Če si nekdo ne zna, ne zmore pomagati, ali pa morda celo noče postati kaj več ali kaj drugega, si prav v nobenem primeru ne zasluži nečloveškega odnosa drugih.

    Izhajati iz primerov uspeha nekaterih na enako možnost je napaka, ki jo radi delajo mnogi, da se razbremenijo občutka družbene odgovornosti oz. slednjo celo označujejo za kakšen komustičen ostanek, da jim ni treba gledati v obraz drugih ljudi. Tudi tvoja odgovornost je, da ne obrneš obraza stran od človeka, ki je v stiski, kot govori ta prispevek. Pa četudi si jezen na te “preklete delavke”, ki motijo tvoj mir, ker se ne znajo potegniti ven.

    Čustvovanje z žrtvijo je boleče, zato je povsem običajno, da se večina ljudi jezi na nemočne, te preklete nemočne, ker “zmotijo njihov mir”. To je veliko lažje, kot grajati močnega.

    Ja, trg ima svoje zakone. Ampak te zakone si določamo sami. Smo ljudje, ali Ljudje?

    Komentar od NN | februar 27, 2007 | Odgovori

  15. “Kdor ničesar noče storiti zase in ne kaže nobene samoiniciative, naj od družbe ne pričakuje preveč in naj ne išče grešnih kozlov zunaj sebe. Jaz tega ne zagovarjam, samo pravim, da tako je. Kdor se hoče izkopati iz takšnega dela, se lahko.”

    Ti na to pristajaš. Ker je lažje. Enostavneje se je istovetiti z močnimi, kot vključiti empatijo do šibkih. Pri tem si še pomagaš, da šibkejše označiš z domnevo o manjvrednosti (megla v glavi), da lahko povsem izključiš svojo odgovornost, pa je. Ob tem ti ni potrebno reči niti ene besede o nečloveškosti močnejših (v tem prispevku), ker je dovolj, da “veš”, kako so si žrtve nečloveškega ravnanja za ta odnos krive same.

    In pridemo do družbene podpore izkoriščanja in omalovaževanja žrtev nečloveškega ravnanja. In krog je zaprt, ti imaš svoj mir.

    Komentar od NN | februar 27, 2007 | Odgovori

  16. Shit, očitno je tistih 80% funkcionalno nepismenih resnica.

    Mene zanima samo, katera strategija v praksi deluje bolje:
    – bori se zase, ne daj se, da hodijo po tebi ali,
    – jalovo moraliziranje.

    Na koncu šteje samo rezultat pragmatično izbrane strategije in nič drugega.

    Komentar od ombudsman | februar 27, 2007 | Odgovori

  17. Odvisno. Ne boš verjel ampak v praksi obstajajo tudi ljudje z občutkom za moralo in etiko pa kljub temu, da to lahko za njih pomeni slabše premoženjsko stanje. Vem, nisi ga še srečal. Kdo ve, mogoče ga pa sploh ne znaš prepoznati več..

    Komentar od ateistek | februar 28, 2007 | Odgovori

  18. Mazzinijev citat si povsem napačno umestil.

    Opozorilo, da maltretiranje in šikaniranje trgovk s strani njihovih nadrejenih ni malikovanje njihove “navadne” pozicije, kaj šele spregledanje talentov in pameti. Razen, če meniš, da bi bilo potrebno slaviti talent in pamet teh, ki se izživljajo nad delavkami??

    Komentar od PF | februar 28, 2007 | Odgovori

  19. Ti ne veš ničesar. si samo en intelektualni revež v stalnem konfliktu z realnostjo, na stalnem lovu za grešnimi kozli in bolestno potrebo po moralno-etičnih sodbah. Te so iz ust ljudi, ki jih ne zanima objektivna realnost, v večini primerov samo prispevek k še več storjenim krivicam. Levičarji ste s svojo “pravičniško” ideologijo v 20. stoletju naredili več zla in krivic na svetu kot vse ostale ideologije skupaj. Zato še enkrat napišem, koga cenim in upoštevam.

    “Those who forget good and evil and seek only to know the facts are more likely to achieve good than those who view the world through the distorting medium of their own desires.” – Bertrand Russell

    Komentar od ombudsman | februar 28, 2007 | Odgovori

  20. Opozarjanje na krivice, ki se delavcem dogajajo na delovnih mestih je zate konflikt z realnostjo in prispevek k še več krivicam.
    Kaj bi se moralo začeti dogajati na delovnih mestih s strani delodajalcev, da bi končno rekel, dovolj je? Spominjaš me na snemalce oddaj o živalih, ki snemajo prav vsako še tako kruto stvar v živalskem svetu brez lastnega umešavanja… Hočeš potem reči, da smo ljudje navadne, krute živali in da je občutek do zaščite šibkejšega pravzaprav odvečen? Umori, posilstva, bičanja na delovnem mestu? So sploh meje zate ali na vse gledaš z izgovorom, da si zgolj opazovalec dejstev?
    Moram priznati, da tako hladnega človeka kot si ti nikoli ne bi hotel imeti za prijatelja. Če bi kdaj rabil tvojo pomoč, bi se verjetno zgovarjal na “naravno dogajanje”…

    Komentar od ateistek | februar 28, 2007 | Odgovori

  21. Mejo si morajo postaviti delavci sami, saj tam niso v vlogi sužnjev, pač pa prostovoljno. Vsakdo je gospodar svojega življenja.

    A moram to napisat še 100x, da ti bo šlo končno v glavo?

    “The professional moralist in our day is a man of less than average intelligence” – Bertrand Russell

    Komentar od ombudsman | februar 28, 2007 | Odgovori

  22. Kje pa je odgovornost države in delodajalcev?

    Komentar od ateistek | februar 28, 2007 | Odgovori

  23. Delovno razmerje je PROSTOVOLJNA POGODBA dveh strank, delodajalca in delojemalca, pri čemer slednjemu ni treba trpeti ničesar, česar noče, ker lahko vedno, celo od danes na jutri, enostransko prekine pogodbo in odide. Evo, lahko se zdaj odločiš, da te od jutri ne bo več v službo in nihče ti ne bo mogel nič.

    Kaj je tu tako težko razumeti? Morda misliš, da so delavci sužnji brez svobodne volje in možnosti izbire?

    Ker ti koncept prostovoljnosti obeh strank v odnosu ni jasen, naj ga pojasnim s seksom. Nezakonit je samo neprostovoljni sex, ki se mu reče posilstvo.

    Komentar od ombudsman | februar 28, 2007 | Odgovori

  24. In seveda v tej PROSTOVOLJNI POGODBI piše, da je ponižanje na delovnem mestu vključeno?

    Da, mislim, da so delavci sužnji brez svobodne volje, saj je ta v veliki meri diktirana oz. prikrajšana s sistemom. Namreč, več pravic si lahko v tem sistemu obeta tisti, ki si pravico lahko privošči. Z denarjem seveda. Če ga imaš si lahko privoščiš pravni spor z delodajalcem. Če ga nimaš lahko samo oddideš od tam brez, da bi delodajalec zaradi tega utrpel pravne posledice. Tako žal veliko delavcev raje trpi izživljanje delodajalcev, saj je strah po nepreskrbljeni družini večji. Skratka, tak človek se znadje v začaranem krogu in tako lahko žrtvuje le samega sebe. Zato mi ne govorit o prostovoljnosti kot nekem absolutnem pojmu.

    Komentar od ateistek | februar 28, 2007 | Odgovori

  25. Da, v tem svetu smo vsi svobodni. Ampak svobodna zaposlitev delodajalcu ne nalaga pravice, da nad svojimi zaposlenimi izvaja mobing. In svobodna odločitev prodajalk, da prekinejo zaposlitev ne more biti izgovor, da se mobing spregleda ali celo opraviči.

    Naprtiti krivdo žrtvi je nedopustno: mobing in šikaniranje na delovnem mestu ni stvar delovne pogodbe in v tem primeru ima odgovornost zanj delodajalec in ne svobodni delojemalci!

    Svoboda in svobodna volja pač ne zajema svobode ravnati z drugimi ljudmi kot s smetmi. To so norme človekovega dostojanstva, do katerega ima pravico vsak, pa naj bo še tako “nizko”.

    Komentar od PF | februar 28, 2007 | Odgovori

  26. “Ker ti koncept prostovoljnosti obeh strank v odnosu ni jasen, naj ga pojasnim s seksom. Nezakonit je samo neprostovoljni sex, ki se mu reče posilstvo.”

    Pri čemer verjetno za posilstvo ni kriva žrtev, pač pa za zločin odgovornost nosi storilec, kajne?

    Komentar od PF | februar 28, 2007 | Odgovori

  27. “Pri čemer verjetno za posilstvo ni kriva žrtev, pač pa za zločin odgovornost nosi storilec, kajne?”

    Ma to ne more biti res. :))) Prostovoljni spolni odnos ni posilstvo, delavci pa so v odnosu prostovoljno. Veš, kaj bo boljša analogija? Delavci kot prostitutke, ki se prodajajo, da nahranijo svoje otroke. To pač ni posilstvo, čeprav jim seks s strankami resda ni všeč.

    Cccc, ah, ta zoprna logika. 🙂

    Komentar od ombudsman | februar 28, 2007 | Odgovori

  28. Lepo bi bilo, če bi objavil izbrisana odgovora, ker je bilo v njiju odgovorjeno tudi že PF.

    Komentar od ombudsman | februar 28, 2007 | Odgovori

  29. Dobro vsaj, da si dopustil možnost, da so nekatera delovna razmerja in delovni pogoji, kljub svobodnim delojemalcem, podobni prisilni prostituciji.

    Si na dobri poti, da boš morda celo kdaj doumel, kaj je življenje. Poleg tebe samega, seveda.

    Komentar od PF | februar 28, 2007 | Odgovori

  30. Odgovor MDDSZ Odboru DZ za delo, družino, socialne zadeve in invalide o preprečevanju in obvladovanju naraščajočega psihičnega nasilja na delovnem mestu (1.3.2007): Vlada se zaveda problematike psihičnega nasilja na delovnem mestu, zato mu je pri pripravi novega Zakona o delovnih razmerjih posvetila posebno pozornost. ZDR delodajalca zavezuje k varovanju delavčeve osebnosti oz. zasebnosti (44. čl.) ter k zagotavljanju okolja, kjer delavec ni izpostavljen neželenemu ravnanju spolne narave (45. čl.), in varovanju delavčevih osebnih podatkov (46. čl.). S spremembami ZDR naj bi se 45. člen razširil tudi na neželeno fizično, verbalno ali neverbalno ravnanje ali vedenje, ki ustvarja zastrašujoče, sovražne ali ponižujoče delovne odnose in okolje ter žali dostojanstvo moških in žensk pri delu. »V primeru spora glede varovanja dostojanstva delavca /je/ delodajalec tisti, ki mora dokazovati, da je ravnal tako, da bi nezaželena dejanja preprečil.« Vlada RS, ki »za zdaj sicer nima podatkov, ki bi opredeljevali razsežnosti pojava psihičnega nasilja na delovnem mestu«, prav tako ji »niso na voljo podatki raziskav, ki bi v slovenskem prostoru na sistematičen način preučevale ta pojav« (prek Ministrstva za zdravje bo sofinancirala program preprečevanja in obvladovanja psihičnega nasilja v delovnem okolju, ki ga bo izvajal Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa), »podpira pobudo za razpravo o tej kompleksni problematiki, v katero pa je prav gotovo treba vključiti tudi delodajalce in delojemalce, sindikate ter strokovne in druge zainteresirane javnosti«. Vir: Vita Activa (2.3.2007)

    Komentar od PF | marec 2, 2007 | Odgovori

  31. Omudsman ima prav!!!
    Reveže so konkretno prestrašili in zdaj lahko molzejo po mili volji!!
    Niso problem (več) delodajalci, ampak delavci, ki ne vejo, da so stvari lahko tudi drugačne!!

    Komentar od lučka | marec 26, 2007 | Odgovori

  32. Ah, seveda Lučka, problem je, ker delavci ne vedo kako lahko se vse izživljajo nad njimi…

    Komentar od ateistek | marec 26, 2007 | Odgovori

  33. Veš kaj, če se ti zdijo mercatorjeve trgovke tako uboge si vzemi eno od njih domov jo hrani, mazi, uredi zavarovanje in stanovanje!
    Poln si moralnih zgodb in naukov! A najbrž le v svojem malem okvirju bloganja! Naredi kaj!!

    Komentar od lučka | marec 26, 2007 | Odgovori

  34. Kdo pravi, da so Mercatorjeve trgovke uboge? Govorim o mobingu torej psihičnem in fizičnem nasilju, ki se ne bi smel dogajati na delovnih mestih. Če pa ti misliš, da bi se lahko, potem raje prevetri svojo moralo in nauke, ki te vodijo k takim zaključkom.
    Več kot opozarjat ne morem.

    Komentar od ateistek | marec 26, 2007 | Odgovori

  35. Zaradi službe ne bi smel propasti noben zakon in verjetno tudi ne. Je le izgovor. Me je pa šokiralo, da bi naj Lidl prepovedal delavkam na WC in rdeč trak okrog čela.
    Madonca, to je pa že malo preveč. Res pa je, da so v preteklosti trgovke dostikrat postopale po trgovini in se za kuce niti zmenile niso, kaj šele, da bi jim pomagale. Nasprotno, nadležno jim je bilo vsako vprašanje, o prijaznem nasmehu pa smo lahko le sanjali. Je pa res, da mobirajo nesposobni šefi, in res je, da je mobing nekaj groznega. Ampak je seveda potrebno znati razločiti kaj je mobing in kaj lenoba. Ljudje imamo neke pravice iz dela in ne smemo dovoliti, da bi nas potisnili v sužnjelastniško obdobje.

    Komentar od Loredana | september 30, 2007 | Odgovori


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: