ateistek

Sadizem naš vsakdanji

Pismo Berte B. iz Celja Nedeljskemu Dnevniku:

Povedal vam bom, kaj vse si lahko privoščijo trgovska podjetja. S prodajalci in prodajalkami ravnajo kot z živino. Do tal te poteptajo in ti vzamejo človeško dostojanstvo.
V dveh tednih sem morala opraviti več kot 58 ur nadur. Vodilni so zagotavljali, da se nam bo splačalo vsako nadurno delo. Pri izplačilu osebnega dohodka je bilo poleg rednih ur prikazanih samo 15 ur nadurnega dela. Je razliko vzela megla? Kako naj sedaj družini razložim, kakšno nadurno delo sem opravljala in kam je izginilo 43 nadur? Lahko si predstavljate, da mož in družina upravičeno dvomijo. Vseh nadur, ki sem jih opravila na delovnem mestu, enostavno ne morem prikazati, ker jih ni na plačilnem listu.
Trgovci jemo vedno mrzlo malico, največkrat sendvič. To je tako imenovano zdravo prehranjevanje. Varstvo otrok šefov ne zanima, kot da so vrtec in šole odprti 24 ur na dan. Kam torej z otroki? Naši vodilni so vse pripravili zelo pretanjeno in nenehno ponavljajo, da imajo za vsako delovno mesto na zalogi že več kot 100 prošenj. Samo poklicati bi morali in naše delovno mesto bi bilo zasedeno z drugo osebo. Varnostniki niso hoteli, niso smeli odkleniti izhodnih vrat, da bi šle v vrtec po otroke. Varstva seveda ni za 24 ur na dan. Šefi imajo do nas zaničevalen in podcenjujoč odnos, po mojem mnenju pa so sami nesposobni organizatorji. Mnoge so padale v nezavest. Več trgovk mora zaradi podcenjevanja, izčrpanosti, zaničevanja in psihičnih pritiskov iskati pomoč v zdravstveni interventni postaji ali ambulanti. O tem ne smejo govoriti. Odpeljati so morali tudi sodelavko, ki ima moža policista. Po nekaj takih posredovanjih nam je šef strogo prepovedal, da bi še kdo klical rešilca ali obvestil njihove ožje sorodnike. V najbolj hladnih dneh so izklopili ogrevanje zaradi večje učinkovitosti zaposlenih, kot so dejali, čeprav so se pritoževale tudi stranke, da jih zebe. Klicale smo inšpektorat za delo, odgovor inšpektorice po telefonu pa nas je zgrozil. Dejala je, da je potrebno zaradi službe tudi potrpeti, češ, poglejte, koliko je nezaposlenih. Zaradi vsega tega mi je razpadel zakon. Saj razumem moževe očitke, da sem popolnoma zanemarila otroke in njega ter vsa domača opravila. Možev očitek, da ima ženo samo na fotografiji in na poročnem dokumentu, je resničen. A kdo je kriv? Odgovore vodilnih in raznih državnih organov že v naprej poznam.”

Izjava Sama Hribarja Miliča: “Delodajalci so zaradi neugodne zakonodaje pri odpuščanju delavcev prisiljeni v mobing“.
Zanimivo je, da gospod parazit z Gospodarske Zbornice, ki ne ustvarja nobene dodane vrednosti ne pogleda v tujino, kjer je odpuščanje delavcev lažje pa vendar se vseeno dogaja nečloveško ravnanje in psihično nasilje.

Trgovsko podjetje Lidl prihaja na slovensko tržišče. Zato je zelo dobro vedeti, da je to podjetje češkim trgovkam prepovedalo iti na stranišče več kot enkrat na dan. Izjema so bili dnevi, ko so imele menstruacijo. Takrat so morale nositi rdeč trak zavezan okoli glave, da se je vedelo, da gredo lahko dvakrat na stranišče.

Podjetje Mehano je delavcem izdalo pravilnik o “delovnem redu in disciplini” na delovnem mestu, kjer je prepovedano:
-imeti vklopljen radio
-uporabljati mobilni telefon
-nepotrebno pogovarjanje na glas
-odhajati na kavo ali po osvežilne napitke, razen v mini pavzi ali v času malice
-prinašati hrano na delovno mesto in v garderobo
-predčasno odhajanje v garderobo
-kaditi v času mini pavze

Delavci se ne upajo povedati, kaj vse se jim dogaja na delovnem mestu. Kako naj potem vemo, da takšnih delovnih taborišč ni še več? Podatki (ne vem kako so jih sicer dobili) pravijo, da naj bi v EU in ZDA od 8 do 16% podjetij vzpostavljalo odnose znotraj podjetja z mobingom. Mogoče pa smo že prešli v tako družbo, ki je vse manj senzibilna na take pojave. Na Financah je recimo izjemno težko zaslediti članek, ki bi bil naravnan v smer delavskih pravic. Ko so njihovi novinarji pisali o delavski stavki prejšnjo zimo, je bilo čutiti primerjave s socializmom ali celo komunizmom.  Pravzaprav je v današnjem času zelo težko govoriti o delavskih pravicah, ne da bi si kdo zlobno privoščil tovrstnih primerjav. 
Družba je šla v smer kapitala. Prav. Vendar kako daleč bo šla, bomo pa še videli. Na nekaterih delovnih mestih se že kaže, da je mera polna.

Država bo morala nase prevzeti moralni del in preko medijev začeti z izobraževanjem. Pričakovati, da bo trg izločil mobing podjetja ali da se bodo nekateri delodajalci spremenili, je utopično.
Ljudje, ki so izpostavljeni hudim vsakodnevnim pritiskom na delovnem mestu, bolj obolevajo za rakom, sladkorno boleznijo, infarktom, bolečinami v hrbtenici, bolj so anksiozni in hitreje podležejo alkoholizmu. Zato je to dolžna storiti. Družba bolanih in zgaranih delavcev ji ne bo prav veliko koristila.

23 februarja, 2007 Posted by | Berem | 35 komentarjev