ateistek

Dobrodelni koncert za promocijo RKC

dorodelni-koncert.jpg Danes zvečer je bil na RTVSLO predvajan dobrodelni koncert Dar upanja, ki vključuje zbiranje denarja za zidavo šestih učilnic v Matangi na Madagaskarju. Pripravili so pet prispevkov, ki so govorili o življenju na Madagaskarju. Prireditev sta pripravila Radio Ognjišče in TV Slovenija. Sodelovalo je veliko slovenskih pevk in pevcev, pogovarjali pa so se tudi z misijonarjem Izidorjem Grošljem, ki deluje na Madagaskarju.

Krasno se sliši. Zastavi se vprašanje ali je vse skupaj res samo pomoč za uboge ljudi ali pa v ozadju tiči brezplačen EPP RKC-ja, ki ga bodo financirali gledalci. No, saj je vseeno, boste rekli, tudi če je promocija RKC, pomembneje je, da ljudje dobijo pomoč. Res je do neke meje. Vendar kaj nimamo tako bogato cerkve, ki bi brez najmanjših težav financirala svoje humanitarne vzgibe ali je potrebno vse skupaj narediti nadvse javno in glasno, da ljudje dobijo občutek kako se “vesoljna” cerkev,”kot po navadi”, trudi za uboge in revne.

Ravno v sobotni prilogi Dela berem, kako bogato cerkev imamo, ki ima precejšnje deleže v najboljših slovenskih podjetjih, ima svoja podjetja in je lastnica precejšnjega dela Slovenije v naravi. Poleg tega pa vsako leto dobiva kopico proračunskega denarja za vzdrževanje cerkva, ki jih razglasijo za kulturni objekt.

V teh dneh pa je kar nekako potiho prišla in odšla vest, da je cerkev dobila dobrih 8 milijonov evrov (od zahtevanih 23!) vračil iz naslova denacionalizacije. No, roko na srce, saj smo že navajeni takih novic. Sja jih dobiva kar naprej. Če bi samo to zadnje premoženje, ki ga je dobila dala za Madagaskar, bi lahko zgradila ne le 6 ampak neprimerno več učilnic za te, z revščino prizadete otroke. Le zakaj bi, če lahko to vse skupaj sfinancirajo ljudje, sama pa se spromovira kot dobrodelna organizacija.
Kaj so sploh misijoni? Gre za navadne ideološke podružnice RKC, ki imajo prvenstveni namen širiti krščanstvo. S tem, ko se neka religija širi, uniči staro. Torej, zgodi se tihi kulturocid.
Pridejo na neko območje. Postavijo cerkev. Ljudem ponudijo pomoč. Seveda jim nič ne vsilijo s silo (to prakso so k sreči opustili) vendar se sčasoma ljudje, ki jim pomagajo počutijo dobro in na nek način podkupljeni prostovoljno sprejmejo krščanstvo. In tako čez nekaj generacij avtohtona kultura umre in glavno besedo v religioznem smislu prevzame Vatikan s tamkajšnjo duhovščino.
Vsaj nekaj jim je treba priznati. Njihovi bratje v veri, muslimani, so pri širjenju svoje religije veliko bolj nečloveški in bolj neposredni. Krščanstvo pa si tega ne more več privoščiti že zaradi baze iz katere izhaja, kjer ima upad števila vernikov. Na potezi so novi, prefinjeni triki, kako priti do novih vernikov in kako doseči čim večje financiranje njene dejavnosti iz proračuna vseh državljanov. Vernih ali ne vernih.

Seveda bodo zdaj nekateri rekli, kaj ste pa ateisti naredili za te otroke. Verjetno je bilo med tistimi, ki so darovali denar ali brezplačno nastopali, tudi kaj ateistov. Jaz, priznam, nisem dal nič, ker me je preveč motila prisotnost cerkvene institucije. Kako sem grozen in brezsrčen, ne? Ampak vsaj pretkanega plana nimam v ozadju.

14 januarja, 2007 Posted by | Religije | 5 komentarjev

Lep dan z opeharjenim koncem

Goba Danes je bil lep dan. Kaj početi?
Najprej sem se zavihtel na Nanos. Glede na mojo kondicijo, ki že po tradiciji nekoliko zapeša v zimskem času, sem pričakoval nekoliko lažjo pot, čeprav sem si med dvemi možnimi potmi, ki vodita do vrha izbral krajšo in seveda težjo. Skratka, dočakalo me je skoraj plezanje. Vse skupaj je spominjalo že na alpski dvatisočak, ko se je po kaki dobri uri končno prikazala antena na vrhu. In potem v Vojkovo kočo na joto, štrudl in čaj. Okusno, povrh pa še dokaj poceni, saj so me te dobrote koštale samo 5 eurov. In potem sestop. In kam potem? Ni se mi dalo takoj domov, pa sem se z družbico odločil za savnanje v hotelu Palace. Drago se sliši vendar je savna za par 100 sit cenejša kot v Atlantisu, zaostaja pa ne veliko.

Po štirih urah “cmarjenja” se je zbudila lakota. Večina lokalov je že bila zaprtih, tako da izbira ravno ni bila velika. Naletel sem na Plako (le kaj to pomeni?) – restavracija v “wanna be” grškem stilu. Nič posebnega.
Prav. Že takoj na vhodu nas je starejši natakar (mislim, da je bil kar lastnik) vprašal kaj bomo pili. Radensko, izstreli kolega. In kaj mu je prinesel? Neko navadno italijansko vodo napolnjeno z mehurčki. Seveda jo je zavrnil. Vmes smo pojedli. Okoli so na veliko puhali cigatni dim, prostor za kadilce oz. nekadilce nikjer ni bil ločen…Dobro, tolažil sem se pač s prihajajočim zakonom o prepovedi kajenja v zaprtih prostorih. In potem sledi račun. AAAAAAAAA! Hrana še ni bila tako katastrofalno draga ampak pijača….Pol litra brezalkoholnega piva sem plačal 3 eure. Ponavadi je bil 450 do 500 sit oz. približno dva evra, zdaj pa je za okoli 50% dražji. Seveda sem protestiral. In kaj mi je natakar odvrnil: Ja, fant, zdaj smo v EU. Ko sem mu odvrnil, da EU ni kriva za njihovo lakomnost, je utihnil in se naredil, kot da ni nič slišal.
Tako to pač gre. Cene storitev se tiho dražijo in vsi, ki jih ponujajo, se delajo kot da se nič ne dogaja. Posamezniki zalajamo vendar kaj nam to pomaga, če pa gre očitno za kartelne dogovore. Zgovarjanje na trg in njegove zakonitosti so samo še smešna pesmica.
Nihče nas ni vprašal ali si želimo evra, saj referenduma o tem vprašanju, čeprav je zaradi podražitev zelo pomembno, ni bilo nikoli. Pa nisem nikakršen evroskeptik ampak mislim, da če so povsod padli na izpitu draženja ob uvedbi evra, zakaj bi bila tudi Slovenija izjema. Slovenski gostinci in trgovci so enako lakomni kot pri vseh drugih narodih in bodo naredili vse, da dvignejo cene. Moja izkušnja že govori tako. Danes kavica in ostale pijače, jutri pa še hrana in smo tam. Najprej začneš z manjšimi stvarmi in nato konkreten udarec. Očitno bo to slovenski recept za dvig cen storitev.

14 januarja, 2007 Posted by | Hribolazenje | 6 komentarjev